Jedro

Akt o razporeditvi, s katerim je bil tožnik imenovan na formacijsko dolžnost, ni akt delovnopravne narave, ampak akt vodenja in poveljevanja v vojski, in zato kot tak ne more biti predmet presoje v delovnem sporu.

ZSPJS v primeru razporeditve javnega uslužbenca iz nižjega na višje vrednoteno delovno mesto ne dopušča prenosa napredovanj. Prenos je možen le ob premestitvah javnega uslužbenca na drugo delovno mesto v nižjem ali istem tarifnem razredu, kot izhaja iz 20. člena ZSPJS. Le v takšnem primeru javni uslužbenec obdrži število plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani sklep in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje akta o razporeditvi z dne 8. 4. 2009 (to je na tožbeni zahtevek za razveljavitev akta tožene stranke št. ...z dne 3. 4. 2009 o razporeditvi tožnika na formacijsko dolžnost pomožni delavec II) (I. točka izreka sklepa).

Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje: - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 1. 4. 2009 do 31. 3. 2010 obračunati bruto plačo za formacijsko dolžnost J034016, izhajajoč iz osnovne plače za 11. plačni razred, od mesečnih bruto razlik v plači odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati mesečne neto razlike v plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; - zavrnilo, kar je tožnik zahteval več ali drugače iz naslova izplačila razlike v plači za čas od 1. 4. 2009 do 31. 7. 2011 (II. točka izreka sodbe); - zavrnilo preostali del tožbenega zahtevka za razveljavitev odločbe tožene stranke št. ... z dne 21. 4. 2009 o razporeditvi v 10. plačni razred s pravico do osnovne plače v znesku 671,86 EUR, zmanjšane za delež, za kolikor nesorazmerja še niso bila odpravljena, do dneva razporeditve (III. točka izreka sodbe); - sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v osmih dneh povrniti stroške postopka v višini 419,43 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (IV. točka izreka sodbe in sklepa).

Zoper navedeni sklep ter zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep in izpodbijani del sodbe spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, oz. ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je v sklepu in sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa in sodbe o vsebini listin in med temi listinami. Prvostopenjsko sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti, saj je tožeči stranki praktično onemogočilo sodelovanje v postopku. Tožečo stranko je vabilo na obravnavo 11. 6. 2012 na zaslišanje, potem pa tako pomembnega dokaza sploh ni izvedlo. Nesprejemljiv je ignorantski odnos sodišča do tožeče stranke, ki je večkrat neuspešno predlagala združitev predmetnega postopka s še dvema zadevama v zvezi z razvrstitvijo v plačni razred, vendar se sodišče o tem ni niti izjavilo. Sodišče prve stopnje dokazov, ki jih v sodbi in sklepu le pavšalno našteva, dejansko sploh ni izvedlo, tistih, ki jih je izvedlo, pa ni ovrednotilo in med seboj ustrezno ocenjevalo. Nesprejemljivo je, da delovno sodišče ni pristojno za odločanje o nekaterih vprašanjih, ki se nanašajo na delovna razmerja. Tudi o nezakonitosti razporeditve bi moralo sodišče odločati po vsebini in tožbe v tem delu ne bi smelo zavreči. Izrek v napadeni sodbi je nejasen, pomanjkljiv in nerazumljiv, takšna odločba pa tudi ni izvršljiva. Tožeča stranka ves čas opravlja dela kurjača kot vodja kotlovnice. Zanjo je bila vsaj minimalno sprejemljiva odločba tožene stranke z dne 26. 8. 2008 o razporeditvi v 14. plačni razred, vendar bi bilo ob tem potrebno upoštevati tudi vse dodatke in napredovanja, ki jih je tožena stranka nezakonito ukinila brez podlage in razloga. Zaradi napadene odločbe prvostopenjskega sodišča je tožnik še vedno prikrajšan pri plači. Sodišče bi moralo upoštevati mnenje sindikata in dejstvo, da se tožniku kot zaščitenemu delavcu zaradi starosti, ob upoštevanju določb ZDR, plača sploh ne bi smela znižati. Tudi odločitev o stroških postopka je napačna, saj bi moralo sodišče odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Odločitev o le 10 % uspehu tožnika v sporu je brez podlage in razlogov. Sodišče je spregledalo, da je tožena stranka priglasila za postopek 253,50 EUR, za narok pa 273,50 EUR, torej nagrado skupaj z materialnimi stroški. Zato ji je dvakrat priznalo materialne stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja tožena stranka v svoji pritožbi.

Izpodbijani sklep ter izpodbijani del sodbe vsebujeta jasne razloge o odločilnih dejstvih in nimata takšnih pomanjkljivosti, da ju ne bi bilo mogoče preizkusiti. Tožena stranka torej v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik uveljavlja to bistveno kršitev tudi z navedbami, da je izrek sodbe nejasen, pomanjkljiv in nerazumljiv in da takšna odločba ni izvršljiva (ker je sodišče v II. točki izreka o denarnem zahtevku iz naslova plačila po dejansko opravljenem delu odločilo le opisno). Ker se te pritožbene navedbe nanašajo na ugodilni del sodbe, jih pritožbeno sodišče ni presojalo, saj ugodilni del sodbe ni predmet pritožbenega preizkusa. Tožnik namreč nima pravnega interesa za izpodbijanje ugodilnega dela sodbe. Tožnik zgolj pavšalno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ne da bi konkretno navedel, glede katerih listin naj bi obstajalo nasprotje med razlogi in listinami, zato utemeljenosti pritožbe v tem delu sploh ni mogoče preverjati.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z načelom kontradiktornosti (5. člen ZPP) in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar sodišče stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ne omogoči obravnave oz. sodelovanja v postopku. Iz podatkov v spisu izhaja, da je imela tožeča stranka ves čas postopka možnost izjaviti se o navedbah in stališčih nasprotne stranke, zato ni utemeljen očitek, da je bilo tožeči stranki onemogočeno sodelovanje v postopku. Dejstvo, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, v nobenem primeru ne more predstavljati kršitve po tej določbi oz. posega v pravico do izjave. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo zato, ker je ocenilo, da to ni potrebno, ker je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno z drugimi dokazi, s tem pa ni prekršilo nobene določbe ZPP, saj je svojo odločitev ustrezno obrazložilo v 4. točki obrazložitve sodbe in sklepa.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo sprejelo dokazni sklep, da se vpogledajo vse predložene listine (A 1 do A 15, B 1 do B 8), ostale dokazne predloge pa je kot nepotrebne zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa in sodbe pa je konkretno navedlo, katere dokaze je izvedlo. Iz obrazložitve pa je razvidno, kako jih je dokazno ocenilo, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Ker sta izpodbijani sklep in sodba ustrezno obrazložena, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijanega sklepa in sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa pojasnjuje naslednje: Odločitev o zavrženju dela tožbe z zahtevkom za razveljavitev akta o razporeditvi na formacijsko dolžnost pomožni delavec II z dne 3. 4. 2009 je pravilna, skladna z zakonom ter ustaljeno sodno prakso (sodba VS RS, opr. št. Ips 159/2005). Akt o razporeditvi, s katerim je bil tožnik imenovan na formacijsko dolžnost, ni akt delovnopravne narave, ampak akt vodenja in poveljevanja v vojski, in zato kot tak ne more biti predmet presoje v delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, ki jo je navedlo v razlogih sklepa. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene, saj vsebinsko odločanje o zakonitosti akta o razporeditvi ni dopustno, zato je bila tožba v tem delu utemeljeno zavržena.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 21. 4. 2009 o uvrstitvi v 10. plačni razred s pravico do osnovne plače v znesku 671,86 EUR, zmanjšane za delež, za katerega še niso bila odpravljena nesorazmerja. Presodilo je, da je bila z navedeno odločbo tožniku za delovno mesto pomožni delavec II plača določena v skladu z določbami Kolektivne pogodbe za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 60/2008 – KP), Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZSPJS) ter Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/1994 in nasl. - Pravilnik). V preglednici določitve plačnih skupin delovnih mest plačne skupine J je za delovno mesto pomožni delavec II določen 7. plačni razred. Zato je bila z upoštevanjem napredovanj tožniku pravilno določena plača za 10. plačni razred (v letu 2010 pa je z napredovanjem dosegel 11. plačni razred). Za določitev plače v višjem plačnem razredu, za kar se zavzema tožnik, ni pravne podlage, zato pritožbenih navedb s tem v zvezi ni mogoče upoštevati.

Dejstvo, da tožnik dejansko opravlja zahtevnejše delo kurjača – vodje kotlovnice, čeprav je z aktom o razporeditvi razporejen na delovno mesto pomožni delavec II, je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo in tožniku prisodilo razliko v plači za dejansko delo na višji formacijski dolžnosti. Pri tem je upoštevalo stališče sodne prakse, zavzeto v podobnem primeru (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1336/2010 z dne 19. 5. 2011) ter tožniku priznalo razliko do plače po osnovnem količniku za delovno mesto glavni kurjač, brez upoštevanja doseženih napredovanj. Napredovanj namreč v takšnem primeru ni mogoče upoštevati, ker ZSPJS tudi v primeru razporeditve javnega uslužbenca iz nižjega na višje vrednoteno delovno mesto ne dopušča prenosa napredovanj – prenos je možen le ob premestitvah javnega uslužbenca na drugo delovno mesto v nižjem ali istem tarifnem razredu, kot izhaja iz 20. člena ZSPJS. Le v takšnem primeru javni uslužbenec obdrži število plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu.

Glede na to, da je tožnik s 1. 4. 2010 napredoval v 11. plačni razred, osnovna plača za dolžnost J 034016 (glavni kurjač) pa je prav tako določena za 11. plačni razred, je bil tožbeni zahtevek za plačilo razlike za čas od 1. 4. 2010 dalje utemeljeno zavrnjen. Iz navedenih razlogov je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna, saj je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo določbe 154. in 155. člena ZPP ter Zakona o odvetniški tarifi ( Ur. l. RS, št. 67/2008 – ZOdvT). Ocena uspeha tožnika v sporu je tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezno določena v višini 10 %, nagrade za zastopanje obeh strank pa priznane v pravilni višini, v skladu z določbami ZOdvT. S tem v zvezi je zmotno tudi stališče pritožbe, da naj bi sodišče toženi stranki dvakrat priznalo materialne stroške. Obema strankama je bila prisojena nagrada v enaki višini in na enak način, upoštevajoč priglasitev v predloženem stroškovniku.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen, 2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).