Jedro

Ustavno sodišče je navedlo v zadevi U-I-8/2010, da ni nerazumno od pritožnika zahtevati, naj vloži popolno pritožbo, in opustitev te dolžnosti sankcionirati s takojšnjim zavrženjem, če je bil pritožnik na obvezne sestavine pritožbe in posledice vložitve nepopolne pritožbe posebej opozorjen v pravnem pouku. Ustavno sodišče je ocenilo, da je presojani način uresničevanja človekove pravice do pravnega sredstva razumen in da navedeni določbi nista v neskladju s 25. členom ustave.

Ob ugotovitvi, da je bil tožnik v pravnem pouku sodbe sodišča prve stopnje skladno s šestim odstavkom 324. člena ZPP opozorjen na to, da se nepopolna pritožba ne vrača v popravo, je revizijsko sodišče ocenilo, da sodišče druge stopnje z izpodbijano odločitvijo ni poseglo v tožnikove procesne ali celo ustavne pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 30. 12. 2009 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženec dolžan plačati odškodnino v znesku 55.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za škodo, ki mu je nastala dne 15. 7. 2006, ko ga je poškodoval z razbito steklenico. Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in mu je prisodilo odškodnino v znesku 16.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2009 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se je tožnik pritožil in sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrglo. Ugotovilo je, da pooblaščenec, ki je pritožbo vložil v imenu tožnika, te ni podpisal. 2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo. Navaja, da je pritožbo vložil v dveh izvodih, da je bil eden od izvodov original in podpisan, da pa je bil ta očitno poslan nasprotni stranki. Tožnik navaja, da on sam tehnično dokazljivega dejstva pri pooblaščencu toženca ni preverjal, mu je pa ta to povedal. Meni, da bi moralo pritožbeno sodišče pred sprejetjem odločitve samo preveriti, ali lahko naperi sankcije zoper njega ob vlogi, ki ni bila posredovana v zadostnem številu izvodov. Meni, da bi bilo najmanj treba preveriti, zakaj original vloge ni šel v spis, pač pa kopija. Meni tudi, da bi moralo sodišče druge stopnje šteti, da je tožnik podpisan na pritožbi že s tem, ko je pooblaščencu dal pooblastilo, na katerega se pritožba tudi sklicuje. Navaja, da je nesprejemljiva odločitev, da bi morala vsako pritožbo, ki jo v imenu stranke vloži pooblaščenec, podpisati tudi stranka. Meni, da bi Vrhovno sodišče moralo povedati, ali je pritožbo vložil pooblaščenec ali pa tožnik in je bila po pooblaščencu le sestavljena, s tem pa tudi s podpisom pooblastila za zastopanje podpisana. Tožnik meni, da mu je sodišče druge stopnje z zavrženjem pritožbe kršilo pravico, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave Republike Slovenije in 13. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sklep sodišča druge stopnje razveljavi.

3. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 50/10, v nadaljevanju ZPP) v 335. členu določa, da mora pritožba obsegati navedbo sodbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. V sodni praksi je sprejeto stališče, da kadar ima stranka odvetnika ali drugega pooblaščenca zadostuje, da pisno vlogo podpiše odvetnik ali drug pooblaščenec(1). Nepopolno pritožbo sodišče brez nadaljnjega zavrže. To izhaja iz 336. člena ZPP, ki določa, da se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.

6. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v zadevi št. U-I-8/2010 presojalo morebitno protiustavnost 336. člena ZPP in odločilo, da 336. člen in šesti odstavek 324. člena ZPP nista v neskladju z ustavo. V 11. točki je obrazložilo, da šesti odstavek 324. člena in 336. člen ZPP določata način ravnanja sodišča z nepopolno pritožbo (takojšnje zavrženje brez pozivanja na dopolnitev) in obveznost vnaprejšnjega opozorila na to ravnanje v pravnem pouku sodbe sodišča prve stopnje. Navedlo je, da ocenjevani določbi nimata učinkov na samo vsebino človekove pravice do pravnega sredstva ali na njeno ustavno varovano jedro. Navedlo je, da kljub tema določbama stranka pravdnega postopka še vedno ostaja nosilka pravice do pritožbe, prav tako pa ji je omogočeno, da to pravico učinkovito uveljavlja. Da bi dosegla meritorno obravnavo svoje pritožbe mora namreč doseči zgolj skromni standard „gole pritožbe“. Ocenilo je, da presojani določbi pomenita določitev načina uresničevanja pravice iz 25. člena Ustave. V nadaljevanju je Ustavno sodišče presojalo še, ali je tema dvema določbama mogoče očitati nerazumnost. Poudarilo je, da je cilj izpodbijane ureditve izogibanje podaljševanju postopka in obremenitvi sodišč s pozivanjem na dopolnitev pritožbe v primerih, ko je bil pritožnik vnaprej opozorjen na to, da bo nepopolna pritožba zavržena. Ustavno sodišče je navedlo, da ni nerazumno od pritožnika zahtevati, naj vloži popolno pritožbo, in opustitev te dolžnosti sankcionirati s takojšnjim zavrženjem, če je bil pritožnik na obvezne sestavine pritožbe in posledice vložitve nepopolne pritožbe posebej opozorjen v pravnem pouku. Ustavno sodišče je ocenilo, da je presojani način uresničevanja človekove pravice do pravnega sredstva razumen in da navedeni določbi nista v neskladju s 25. členom ustave.

7. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik v pravnem pouku sodbe sodišča prve stopnje skladno s šestim odstavkom 324. člena ZPP opozorjen na to, da se nepopolna pritožba ne vrača v popravo, je revizijsko sodišče ocenilo, da sodišče druge stopnje z izpodbijano odločitvijo ni poseglo v tožnikove procesne ali celo ustavne pravice.

8. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlog ni podan, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): N. Betetto v Pravdni postopek zakon s komentarjem, prva knjiga, GV Založba, 2005, stran 427.