Jedro

Institut oprostitve poroka zaradi opustitve garancij sodi med ugovore, ki jih ima porok na razpolago v razmerju do upnika. Trditveno in dokazno breme vseh potrebnih elementov za učinkovanje ugovorov v smeri razbremenitve porokove obveznosti nosi porok, ki jih uveljavlja.

Izrek

II. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna solidarno z D. Š. plačati tožnici znesek 15.277,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2009 dalje do plačila. Kar je tožnica iz naslova zakonskih zamudnih obresti zahtevala več, pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 1.084,44 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je skladno z določilom 1027. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v primeru, če je poleg poroštva dolžnikova obveznost dodatno zavarovana še s kakšnim zavarovanjem, porok prost svoje obveznosti do upnika za toliko, kolikor bi moral upnik dobiti z izvrševanjem tega zavarovanja. Če bi se lahko upnik v celoti poplačal iz zavarovanja, je porok prost poroštvene obveznosti. Če ga upnik terja, lahko porok ugovarja, da je poroštvena obveznost prenehala ali da je zmanjšana. Tak ugovor je toženka kot porok podala v pripravljalni vlogi z dne 24. 6. 2011, v kateri je navedla, da se je v 2. členu Pogodbe o potrošniškem kreditu v zavarovanje upnikove terjatve kreditojemalec zavezal, da bo pred črpanjem kredita z izbrano zavarovalnico sklenil polico o življenjskem zavarovanju in jo vinkuliral v korist tožnice. Nesporno v tej pravdi je, da je kreditojemalec pred črpanjem kredita z zavarovalnico sklenil polico o življenjskem zavarovanju in jo vinkuliral v korist banke. Zato meni, da njena poroštvena obveznost ne obstoji, saj bi se morala tožnica najprej poplačati z uveljavitvijo zavarovanja, ki ga je sklenil kreditojemalec. Sodišče prve stopnje o tem ugovoru ni odločalo, izpodbijana sodba o njem nima razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ker sodišče prve stopnje tega ugovora ni upoštevalo, je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 24. 6. 2011 (ki jo je sicer naslovila kot odgovor na tožbo) navedla, da se je v 2. členu Pogodbe o potrošniškem kreditu (ki jo je toženka podpisala kot porok in plačnik) v zavarovanje upnikove (tožničine) terjatve kreditojemalec zavezal, da bo pred črpanjem kredita z izbrano zavarovalnico sklenil polico o življenjskem zavarovanju in jo vinkuliral v korist banke. Navedla je še, da je bila ta vinkulacija pogoj za odobritev kredita, zato se lahko tožnica poplača z uveljavitvijo poplačila iz življenjskega zavarovanja kreditojemalca. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 12. 7. 2011 tem trditvam toženke izrecno in obrazloženo nasprotovala. Pritožbene navedbe, da gre za nesporne trditve, so torej neutemeljene.

6. V pritožbi toženka navaja, da je s temi navedbami podala ugovor v smislu določila 1027. člena OZ, ki določa, da če upnik opusti zastavo ali kakšno drugo pravico, s katero je bila zavarovana izpolnitev njegove terjatve, ali če jo izgubi zaradi svoje malomarnosti in tako onemogoči prehod te pravice na poroka, je porok prost svoje obveznosti nasproti upniku za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice. To pravilo velja tako v primeru, ko je pravica nastala pred sklenitvijo poroštvene pogodbe, kot tudi v primeru, ko je nastala potem. Institut oprostitve poroka zaradi opustitve garancij sodi med ugovore, ki jih ima porok na razpolago v razmerju do upnika. Zanje velja, da se ne domnevajo, in da trditveno in dokazno breme vseh potrebnih elementov za njihovo učinkovanje v smeri razbremenitve porokove obveznosti nosi porok, ki jih uveljavlja (glej tudi 212. člen ZPP).

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedene trditve iz toženkine pripravljalne vloge z dne 24. 6. 2011 povsem nekonkretizirane in kot take ne omogočajo presoje utemeljenosti ugovora iz določila 1027. člena OZ. Toženka ni navedla niti, kakšno pogodbo o življenjskem zavarovanju naj bi kreditojemalec sklenil in kakšna naj bi bila višina zavarovalne vsote. Toženka bi morala navesti vsaj znesek, do katerega bi se tožnica oziroma toženka lahko poplačali iz te zavarovalne pogodbe (1018. člen OZ) in za katerega bi bila posledično toženka kot porok prosta svoje obveznosti do tožnice (1027. člen OZ). Ker toženka tega ni navedla (niti dokazala) ni mogoč preizkus utemeljenosti njenega ugovora. Sodišče prve stopnje se do tako posplošenega ugovora toženke tudi ni bilo dolžno posebej opredeljevati.

8. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).