Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Stališče, da so bile materialne avtorske pravice skupine avtorjev gradbenih norm izključno in neomejeno prenesene na delodajalca (tožečo stranko oziroma njene pravne prednike), je zmotno. Ne držijo pritožbene navedbe, da je bila materialnopravna ureditev po ZAP enaka kakor po v času sojenja veljavnem ZASP. 2. točka 102. člena ZASP za kolektivna avtorska dela namreč določa, da so materialne avtorske pravice in druge avtorske pravice izključno in neomejeno prenesene na delodajalca, razen če ni s pogodbo določeno drugače. Navedena izjema v času nastanka obravnavanih gradbenih norm namreč še ni veljala, saj je bila zakonita cesija avtorskih pravic na delodajalca določena šele v besedilu ZASP, ki je začel veljati 29.4.1995.
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke: da se toženi stranki prepoveduje nadaljnje reproduciranje in distribuiranje avtorskega dela tožeče stranke G d.o.o., ki ga tožena stranka trži pod imenom „Gr-norme“ in programski paket Gr; da je dolžna tožena stranka ob prisotnosti tožeče stranke uničiti vse sezname in programe za izdelavo programa Gr norme; da je dolžna tožena stranka zaradi kršitve avtorskih pravic plačati tožeči stranki za uporabo njenega avtorskega dela nadomestilo v višini 45.000.000,00 SIT povečano za 200 % tako, da je dolžna plačati tožeči stranki skupaj 135.000.000,00 SIT; da se sodba objavi na stroške tožene stranke v časopisu Delo in je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tožeči stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 6.235,65 EUR, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti(točka II. izreka).
2. Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb pravdnega postopka (pritožbeni razlogi po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Pritožbenega predloga pritožba ne vsebuje.
3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka ni podala zadostne trditvene podlage v smeri, da je pravna naslednica SOZD ZGP G (ki je pravni naslednik PZ G) in da je prišlo do prenosa avtorske pravice nanjo, zato je tožbeni zahtevek zaradi kršitve avtorske pravice zavrnilo.
6. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je imetnica materialnih avtorskih pravic na avtorskem delu G norme za gradbeništvo. Navedeno avtorsko delo je bilo ustvarjeno pri tožeči stranki (oziroma njenih pravnih prednikih), ki je o tem izdala pisne publikacije „GNG G Norme“ v letih 1969, 1973 in 1984. Navedeno avtorsko delo je nastalo tako, da je bila leta 1967 v PZ G formirana komisija za izdelavo skupnih gradbenih norm, sestavljena iz vodilnih kalkulantov vseh članov G. Komisija je dobila nalogo, da izdela skupne norme za gradbena dela v visoki gradnji, upoštevajoč izkušnje članov. Vodstvo komisije je prevzel JG, priznani in izkušeni strokovnjak za kalkulacije tožeče stranke. Po dveh letih dela so bile izdelane Gradbene norme G d.o.o., ki so bile prvič izdane leta 1969. 7. Do zatrjevanih kršitev avtorskih pravic na avtorskem delu, ki je nastalo leta 1969, naj bi na strani tožene stranke prišlo v letih 2005 in 2006, to je v času veljavnosti Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95 z dne 14. 4. 1995, v nadaljevanju ZASP).
8. ZASP v zvezi s časovnim varstvom pravic v prvem odstavku 193. člena določa, da ta zakon velja za vsa avtorska dela in izvedbe izvajalcev, ki so ob njegovi uveljavitvi uživala varstvo na podlagi Zakona o avtorski pravici (ZAP, Ur. l. SFRJ, št. 19/78 s spremembami in dopolnitvami). Citirana določba ZASP ustvarja pravno kontinuiteto z vsemi prejšnjimi avtorsko pravnimi zakoni, ki so veljali na območju Republike Slovenije pred uveljavitvijo ZASP. To pomeni, da če je imetnik na dan uveljavitve ZASP imel avtorsko pravico, se ta varuje naprej po ZASP.
9. Za presojo pravnih razmerij je treba uporabiti tista materialno pravna pravila, ki so veljala ob nastanku pravnega razmerja. Glede nastanka avtorske pravice tožeče stranke in njene vsebinske presoje in je torej treba uporabiti določbe zakona, ki je veljal v času, ko je avtorsko delo nastalo. Ker so bile gradbene norme prvič objavljene v letu 1969, je za presojo nastanka in imetništva avtorske pravice na navedenih gradbenih normah treba uporabiti določbe takrat veljavnega Zakona o avtorski pravici (Ur. l. SFRJ, št. 30/1968, ki je začel veljati 13. 8. 1968, v nadaljevanju ZAP).
10. Ker iz neprerekanih trditev tožeče stranke izhaja, da so bile norme G ustvarjene s strani skupine strokovnjakov, ki so bili v času nastanka norm v delovnem razmerju pri PZ G, je treba pri odločitvi upoštevati določbe ZAP, ki so veljale za avtorsko delo ustvarjeno v delovnem razmerju. Citirani zakon je v prvem odstavku 21. člena določal, da ima delovna ali druga organizacija, državni organ ali oseba, ki samostojno upravlja z zakonom dovoljeno dejavnost, izključno pravico, da v mejah svoje dejavnosti izkorišča avtorsko delo, če ga je v izvrševanju svoje delovne obveznosti ustvaril njen delavec, ne da bi morala delavca kot avtorja vprašati za dovoljenje. Prvi odstavek 22. člena navedenega zakona je določal, da pravica objave avtorskega dela, ki je bilo ustvarjeno v delovnem razmerju, obsega pravico do objave ene bibliografske izdaje oziroma pravico do ene razmnožitve. Šesti odstavek citiranega člena pa je določal, da gre po preteku petih let od dovršitve v delovnem razmerju ustvarjenega avtorskega dela pravica do objavljanja dela avtorju.
11. Avtorska pravica je torej po določbah ZAP pripadala avtorju, razen v primeru s tem zakonom določenih omejitev. V zvezi z vsebino in izkoriščanjem avtorske pravice je ZAP v drugem odstavku 28. člena določal, da se delo izkorišča zlasti tako, da se objavlja, predeluje, reproducira, razmnožuje, obdeluje, prikazuje, izvaja, prenaša in prevaja.
12. Pritožbeno stališče, da so bile materialne avtorske pravice skupine avtorjev gradbenih norm izključno in neomejeno prenesene na delodajalca (tožečo stranko oziroma njene pravne prednike), je zmotno. Ne držijo pritožbene navedbe, da je bila materialnopravna ureditev po ZAP enaka kakor po v času sojenja veljavnem ZASP. 2. točka 102. člena ZASP za kolektivna avtorska dela namreč določa, da so materialne avtorske pravice in druge avtorske pravice izključno in neomejeno prenesene na delodajalca, razen če ni s pogodbo določeno drugače. Navedena izjema v času nastanka obravnavanih gradbenih norm namreč še ni veljala, saj je bila zakonita cesija avtorskih pravic na delodajalca določena šele v besedilu ZASP, ki je začel veljati 29.4.1995. 13. Po določilih ZAP je bila za avtorsko delo ustvarjeno v delovnem razmerju domneva prenosa avtorskih pravic na delodajalca časovno omejena na obdobje petih let (šesti odstavek 22. člena ZAP). Prav tako pa je bil prenos avtorskih pravic na delodajalca tudi vsebinsko omejen na prenos pravice do objave avtorskega dela (prvi odstavek 21. člena ZAP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZAP). Po preteku petih let pa je pravica do izkoriščanja avtorskega dela v celoti spet prešla na avtorja.
14. Ker so bile G. gradbene norme prvič izdane leta 1969, to pomeni, da so po preteku petih let od leta 1974 dalje avtorske pravice spet pripadale avtorjem in tožeča stranka (oziroma njeni pravni predniki) od takrat dalje ni več imetnica avtorskih pravic na navedenih normah za gradbeništvo.
15. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je imetnica avtorskih pravic na G gradbenih normah, je glede na navedeno pravilen. Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo, saj tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ne more uspeti (1. odstavek 360. člena ZPP).
16. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od kršitev na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350 člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
17. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškovnega zahtevka v odgovoru na pritožbo ni določno opredelila, zato je njen zahtevek neutemeljen in sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.
(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)