Jedro

V izpodbijani sodbi je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, torej je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz izreka namreč izhaja, da je sodišče odločalo zgolj o podrejenem tožbenem zahtevku, iz obrazložitve pa je razvidno, da je presojalo tudi utemeljenost primarnega tožbenega zahtevka in ugotovilo, da le-ta ni utemeljen. Iz tega po oceni pritožbenega sodišča nedvomno izhaja, da bi moralo sodišče primarni tožbeni zahtevek zavrniti, pri čemer tudi ne drži stališče prvostopenjskega sodišča, da gre za vsebinsko enaka zahtevka, saj izhajata iz popolnoma različne pravne podlage. Poleg tega je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju tudi z določbo 3. odstavka 182. člena ZPP, ki dopušča uveljavljanje več tožbenih zahtevkov tako, da je eden postavljen kot primarni, drugi pa kot podrejeni, o podrejenem zahtevku pa lahko sodišče odloča zgolj takrat, ko spozna, da primarni tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se toženi stranki odpoveduje najemna pogodba za stanovanji št. 4 v II. nadstropju (v izmeri 32,43 m2) in št. 6 v IV. nadstropju (v izmeri 21,53 m2) stanovanjske hiše v K.,ki ju je toženka dolžna izprazniti ter ju prazni oseb in stvari izročiti tožeči stranki v roku 60 dni. Sodišče je še odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti 53.856,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki po svojih pooblaščencih. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje zavrnilo njen primarni tožbeni zahtevek, pač pa to izhaja zgolj iz obrazložitve. Tožeča stranka zato predlaga izdajo dopolnilne sodbe, podrejeno pa se pritožuje zoper zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku ter toženki naloži povrnitev vseh pravdnih in pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po mnenju pritožbe razlogovanje sodišča, ki je štelo, da je bila najemna pogodba sklenjena za nedoločen čas, nima nobene pravne osnove in je posledica razmišljanja po starem Zakonu o stanovanjskih razmerjih. V kolikor sta bili najemni pogodbi sklenjeni v nasprotju s tedaj veljavnim stanovanjskim zakonom, sta v celoti nični, povsem nevzdržno pa je, da bi se kot nično štelo zgolj določilo o omejitvi dobe trajanja najemnega razmerja in bi zaradi tega najemodajalec prišel v slabši položaj od najemnika. Pravno naziranje sodišča bi po stališču pritožbe prišlo v poštev zgolj v primeru, ko bi najemodajalec moral z najemnikom skleniti najemno pogodbo za določen čas, pa bi v nasprotju z zakonom določil, da najemna pogodba velja le za določen čas.

Tožena stranka se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Pritožba navaja, da je toženka dne 22.11.2004 sodišču dostavila odločbo o dohodnini, potrdilo o skupnem gospodinjstvu, potrdilo o premoženjskem stanju in plačilne liste. Iz odločbe o dohodnini je razvidno, da sta bila sinova nezaposlena, vse listine pa so dokazovale tudi dejstvo, da toženka ni zmogla plačevati najemnine in zato razlogov za odpoved pogodbe ni bilo. O vsem tem se sodišče prve stopnje ni izjavilo niti ni ocenilo navedenih listin v tej smeri, zato je potrebno sodbo razveljaviti.

Pritožbi sta utemeljeni.

V predmetni zadevi je tožeča stranka v tožbi postavila tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek. S primarnim tožbenim zahtevkom je zahtevala izpraznitev ter izročitev obeh spornih stanovanj, v katerih naj bi toženka prebivala brez pravne podlage, podrejeno pa je zahtevala odpoved najemne pogodbe in izpraznitev ter izročitev stanovanj. V izreku izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče ugodilo le podrejenemu tožbenemu zahtevku, primarnega tožbenega zahtevka pa ni zavrnilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi z navedbami tožeče stranke glede primarnega tožbenega zahtevka in glede le-teh ugotovilo ničnost pogodbenega določila, da sta bili najemni pogodbi sklenjeni za določen čas, ker je prejšnji Stanovanjski zakon poznal sklepanje pogodb za določen čas le v izjemnih primerih, ki pa v predmetni zadevi niso bili podani. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so trditve tožeče stranke o nezakonitem bivanju toženke v obeh stanovanjih neutemeljene, je presojalo še podrejeni tožbeni zahtevek in mu v celoti ugodilo. Tožeča stranka je po prejemu izpodbijane sodbe predlagala njeno dopolnitev, podrejeno pa vložila pritožbo zoper zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 19.04.2006 zavrnilo predlog tožeče stranke za dopolnitev sodbe in sicer zato, ker sta bila po mnenju prvostopenjskega sodišča oba tožbena zahtevka vsebinsko enaka, sodišče pa ne more dvakrat odločati o istem zahtevku. Pritožbeno sodišče se s takim stališčem sodišča prve stopnje ne strinja in ugotavlja, da je v izpodbijani sodbi podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, torej je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz izreka namreč izhaja, da je sodišče odločalo zgolj o podrejenem tožbenem zahtevku, iz obrazložitve pa je razvidno, da je presojalo tudi utemeljenost primarnega tožbenega zahtevka in ugotovilo, da le-ta ni utemeljen. Iz tega po oceni pritožbenega sodišča nedvomno izhaja, da bi moralo sodišče primarni tožbeni zahtevek zavrniti, pri čemer tudi ne drži stališče prvostopenjskega sodišča, da gre za vsebinsko enaka zahtevka, saj izhajata iz popolnoma različne pravne podlage. Poleg tega je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju tudi z določbo 3. odstavka 182. člena ZPP, ki dopušča uveljavljanje več tožbenih zahtevkov tako, da je eden postavljen kot primarni, drugi pa kot podrejeni, o podrejenem zahtevku pa lahko sodišče odloča zgolj takrat, ko spozna, da primarni tožbeni zahtevek ni utemeljen. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče obema pritožbama ugodilo in v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ne da bi vsebinsko presojalo pritožbene navedbe tožeče in tožene stranke. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče najprej odločati o utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka in ga v primeru, če bo spoznalo, da ni utemeljen, zavrniti ter šele nato odločati o podrejeno postavljenem zahtevku tožeče stranke. V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.