Jedro

Delavcu pripada v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, še pogodbena kazen v višini najmanj treh povprečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela. Pogoj za izplačilo je pravnomočna odločba o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, ki je v spornem primeru, vse do konca glavne obravnave, ni bila izdana. Zato pogodbena kazen do takrat ni zapadla v plačilo in je tožba bila glede na določbo prvega odstavka 326. člena ZPP/77 v tem delu preuranjena. Pri ugotavljanju pravilne uporabe materialnega prava (pa tudi določb postopka) sodišče ne more in ne sme upoštevati razlogov pragmatičnosti, zato revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila odločitev sodišča druge stopnje v tem delu pravilna.

Izrek

I. V delu, ki se nanaša na odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, se revizija zavrne. II. Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na zamudne obresti od glavnice 37.139,40 SIT za čas od 1.6.1997 do 30.11.1997.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna zaradi neizplačanega regresa v znesku 37.139,40 SIT plačati zamudne obresti tudi za čas od 1.6.1997 do 1.12.1997, ker je ugotovilo, da je ta del regresa zapadel v plačilo šele konec novembra 1997. Zavrnilo pa je tudi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ker je zaključilo, da ni pravne podlage za tako odškodnino.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnika zavrnilo. Spremenilo je samo obrazložitev sodbe v zvezi z odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in ugotovilo, da je bil ta del zahtevka preuranjen, saj do konca glavne obravnave zahtevek še ni zapadel. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledičnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navajal je, da je sodišče v izpodbijani sodbi retroaktivno uporabilo določbe kolektivne pogodbe, ko je ugotavljalo zapadlost regresa in da je zmotno odločilo, ko je meritorno zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačilo odškodnine. S tem bi bil morebitni naknadni zahtevek tožnika nedopusten. Poleg tega je bil zahtevek postavljen iz načel pragmatičnosti, ker je šla tožena stranka v stečaj. Zato je predlagal, da revizijsko, sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP/77).

Najprej je treba ugotavljati dovoljenost revizije glede na ustrezne določbe zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) ob istočasnem upoštevanju določb ZPP/77. ZDSS v prvem odstavku 21. člena določa, da je dovoljena revizija v delovnih in socialnih sporih zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku istega člena je določba, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča zakon o pravdnem postopku (ZPP/77). To pomeni, da je revizija ob upoštevanju dejstva, da se lahko pred delovnimi in socialnimi sodišči odloča tako o sami pravici kot tudi o premoženjskem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta dovoljena vedno takrat, ko gre za odločanje o sami pravici, če pa se odloča o premoženjskih vprašanjih, je treba njeno dovoljenost presojati v skladu z določbami ZPP/77. Šteje se, da je spor zaradi plačila regresa za letni dopust premoženjski spor.

V prvem odstavku 382. člena ZPP/77 je določeno, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 80.000,00 SIT. Pri preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da tožnik ni niti izračunal vrednosti spornega dela sodbe, kar bi moral, pa tudi, če bi jo izračunal, vrednost ne dosega zneska 80.000,00 SIT. Zato revizijsko sodišče sklepa, da v delu ki se nanaša na obresti regresa, revizija ni dopustna in jo je sodišče v skladu z določbo 392. člena ZPP/77 v tem delu kot nedovoljeno zavrglo.

Revident je v reviziji samo formalno uveljavljal revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne da bi ga vsebinsko opredelil. Zato revizijsko sodišče, ko je ugotovilo, da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki se upošteva po uradni dolžnosti, izpodbijanega dela sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo. V 28. členu splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97) je določeno (čeprav ni upoštevno, da je bila enaka že obvezna razlaga kolektivne pogodbe iz leta 1993 - Uradni list RS, št. 39/93, ki je imela v 23. členu podobno, vendar časovno neopredeljeno določbo o odškodnini - Uradni list RS, št. 67/95), da pripada delavcu v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, še pogodbena kazen v višini najmanj treh povprečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela. Pogoj za izplačilo je pravnomočna odločba o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, ki je v spornem primeru, vse do konca glavne obravnave, ni bila izdana. Zato pogodbena kazen do takrat ni zapadla v plačilo in je tožba bila glede na določbo prvega odstavka 326. člena ZPP/77 v tem delu preuranjena. Pri ugotavljanju pravilne uporabe materialnega prava (pa tudi določb postopka) sodišče ne more in ne sme upoštevati razlogov pragmatičnosti, zato revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila odločitev sodišča druge stopnje v tem delu pravilna.

Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP/77. Sodišče je določbe ZPP/77 uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).