Jedro

Ker zemljišča, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka, ustrezajo standardom komunalno opremljenega stavbnega zemljišča (sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da vsa zemljišča "služijo delovanju letališča kot kompleksa", da so vsa "znotraj vplivnega njegovega območja", da je bilo letališče že pred podržavljenjem komunalno opremljeno - z elektriko, vodo, dovozno cesto za letališke zgradbe, hangar in pomožne objekte), ni bilo razlogov za iskanje analogije s primeri, ki jih našteva Priloga 4 Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odmerilo odškodnino za podržavljene nepremičnine ... skupaj v višini 1.772.076,36 EUR ter četrti nasprotni udeleženki naložilo, da mora to odškodnino izplačati v treh mesecih v obliki svojih obveznic z obrestmi po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - ZDen).

Zoper ta del sklepa se je pritožila četrta nasprotna udeleženka, pritožbeno sodišče pa je njeni pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je odškodnino znižalo na 708.830,52 EUR. Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep prve stopnje. Po mnenju pritožbenega sodišča gre namreč za nezazidana komunalno opremljena zemljišča, kar pomeni, da se odškodnina zanje odmerja po formuli 17 x 3,94 x 0,4. Zoper ta sklep je vložila revizijo četrta nasprotna udeleženka in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Meni, da je odškodnina še vedno previsoka, saj denacionalizacijska upravičenka ni z ničemer prispevala k gradnji letališča. Njena so bila zgolj (gola) zemljišča. Sicer pa je pritožbeno sodišče odškodnino odmerilo samo na podlagi določb 11., 13. in 14. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/2000 - Navodilo), ni pa upoštevalo Priloge št. 4, ki opredeljuje posebne kategorije zemljišč s posebnimi karakteristikami. Ta zaradi svoje specifične narave in rabe ne sodijo zgolj v dve splošni kategoriji - v stavbno (zazidano ali nezazidano) zemljišče ali v kmetijsko zemljišče. Med temi kategorijami sicer ni letališč, vendar je to povsem razumljivo. Letališča namreč niso bila v zasebni lasti, oziroma v povojnem obdobju ni bilo nobeno letališče podržavljeno. Podržavljena so bila zgolj zemljišča, ki so bila v zasebni lasti (tako je bilo tako tudi v obravnavanem primeru).

Četrta nasprotna udeleženka je v pritožbi opozorila na neuporabo določb Priloge št. 4, vendar se pritožbeno sodišče do tega ni opredelilo. Omenjena priloga je materialnopravni predpis, ki bi ga sodišče moralo upoštevati, oziroma vsaj pojasniti, zakaj njegovih določb ni uporabilo. Revidentka predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se odškodnina zniža na 141.766,10 EUR, oziroma da se izpodbijani sklep razveljavi.

Predlagateljica postopka je odgovorila na revizijo, pri čemer navaja, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja (kar po njenem uveljavlja revizija) pa ni revizijski razlog. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče sprejema pravni zaključek pritožbenega sodišča, da spadajo zemljišča, ki so predmet denacionalizacije, v kategorijo komunalno opremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča. Dejstvo, ali je denacionalizacijska upravičenka na kakršenkoli način prispevala h gradnji letališča, je ob tem, "da je že v času sklenitve kupoprodajne pogodbe leta 1959 (kot temelja podržavljenja) in še pred tem na delu dveh spornih parcel obstajala letališka steza na istem mestu kot danes, letališče je bilo komunalno opremljeno, ostala zemljišča so in še služijo delovanju letališča kot kompleksa, vsa pa so znotraj vplivnega njegovega območja" (tako pritožbeno sodišče na tretji strani izpodbijanega sklepa), nepomembno. Bistveno je namreč, kakšno je bilo stanje v času podržavljenja - ne pa, kakšno je bilo pred tem, in kako je do njega prišlo. Če zemljišča ni mogoče vrniti v naravi, je prejšnji lastnik upravičen do odškodnine v obliki vrednostnih papirjev oziroma obveznic Slovenske odškodninske družbe. Zakonska ureditev denacionalizacije v taki obliki odškodnine (prvi odstavek 44. čl. in drugi odstavek 85. čl. ZDen) zagotavlja vsem upravičencem enak položaj, ne glede na to, kdaj je odločba o denacionalizaciji izdana (gre za načelo vrednotenja stvari po stanju ob podržavljenju in po sedanji vrednosti oziroma po vrednosti na dan izdaje odločbe). Glede na stanje zemljišča ob podržavljenju in glede na vrednost takega zemljišča ob uveljavitvi ZDen, vsi upravičenci dobijo enako višino odškodnine za m2 zemljišča. Kakšno je bilo stanje zemljišča pred podržavljenjem in koliko je k temu prispeval denacionalizacijski upravičenec, zato ni pravno pomembno.

Po 11. členu Navodila, ki temelji na prej omenjenem načelu (o vrednotenju stvari po stanju na dan podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji), so komunalno opremljena stavbna zemljišča tista, na katerih so bile zgrajene dovozne poti, ki so bile priključene na javno cestno omrežje, in na katerih je bila urejena preskrba s pitno vodo in električno energijo, ter zemljišča, ki jih je bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov. Ker zemljišča, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka, ustrezajo tem standardom (sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da vsa zemljišča "služijo delovanju letališča kot kompleksa", da so vsa "znotraj vplivnega njegovega območja" Štako pritožbeno sodišče na tretji strani izpodbijanega sklepaĆ, da je bilo letališče že pred podržavljenjem komunalno opremljeno - z elektriko, vodo, dovozno cesto za letališke zgradbe, hangar in pomožne objekte Štako sodišče prve stopnje na tretji strani svojega sklepaĆ), ni bilo razlogov za iskanje analogije s primeri, ki jih našteva Priloga št. 4. Tudi če bi tako analogijo iskali in jo (morda) našli (če kje, kvečjemu v kategoriji zelenih in rekreativnih površin), bi bilo treba na koncu kljub vsemu spet uporabiti isto formulo, po kateri je pritožbeno sodišče odmerilo (izračunalo) odškodnino. Kajti zelene in rekreativne površine (zelenice, pokopališča, parki, igrišča) so glede na stanje v naravi lahko bodisi nezazidana komunalno opremljena stavbna zemljišča, bodisi izboljšana komunalno neopremljena zemljišča. In ker spadajo konkretna zemljišča v prvo kategorijo (Priloga št. 4 namreč pravi, da se vrednost takih zemljišč določa skladno z razmerami v konkretnem primeru - kakšne so te, ter ali ustrezajo pojmu komunalno opremljeno stavbno zemljišče, kot ga opredeljuje 11. čl. Navodila, pa je pojasnjeno v prejšnjem odstavku), je treba odškodnino odmeriti po formuli 3,94 x 17 x 0,40 DEM/m2 - kar je isto kot določa 14. čl. Navodila, ki pravi, da znaša vrednost komunalno opremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča 40 odstotkov vrednosti zazidanega stavbnega zemljišča. Revizijsko stališče, da bi se moralo pritožbeno sodišče ozirati na Prilogo št. 4, zato ni utemeljeno. Ne drži pa tudi očitek, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb četrte nasprotne udeleženke, s katerimi je prvostopenjskemu sodišču očitala neuporabo Priloge št. 4. Pritožbeno sodišče je namreč (na tretji strani izpodbijanega sklepa) pojasnilo, da "ob upoštevanju njihove vseskozi (od podržavljenja oz. še pred njim) nespremenjene opisane namembnosti (...) ni podlage za vrednotenje, kakršno predlaga izvedenec Č., to je po ceni izboljšanih komunalno neopremljenih zemljišč" (četrta nasprotna udeleženka se je na Prilogo št. 4 sklicevala samo v zvezi s poročilom D. Č.). Tako pojasnilo ustreza obveznosti pritožbenega sodišča opredeliti se do pritožnikovih (pravno relevantnih) navedb.

Ker je tako materialno pravo pravilno uporabljeno, in ker ni podana očitana kršitev postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.