Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede ugovora o zastaranju terjatev, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje na podlagi določil 202. člena ZDR-1, ki določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, kar je nedvomno tudi terjatev za plačilo nadur, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je tožnica vložila tožbo 28. 1. 2015, torej so vsi njeni zahtevki za plačilo nadur do 28. 1. 2010 zastarani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova opravljenih ur preko polnega delovnega časa plačati skupaj bruto znesek 44.575,54 EUR, od navedenega zneska odvesti davke in prispevke, nato pa tožnici izplačati neto znesek, povečan za pripadajoče zakonske zamudne obresti za čas od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka (pravilno: tožeča stranka) dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 2.932,05 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov tožnice oziroma podredno, da sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka tožnice, v roku 8 dni, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo. Sodišče navaja, da iz izpisov kartic registracijske ure ugotavlja, da je tožnica vseh 1637 ur, opravljenih preko polnega delovnega časa ni opravila v zadnjih petih letih in da je presežek ur nastajal dalje časovno obdobje, kar je v svojih pripravljalnih vlogah pojasnila tudi tožnica. Nadure je tožnica opravljala tako v času, ko je bila zaposlena na delovnem mestu pomočnice direktorja za področje zdravstvene nege in oskrbe, kakor tudi v času, ko je še dežurala kot glavna medicinska sestra na kirurškem oddelku in na anesteziji. Sodišče je zmotno štelo, da upoštevajoč petletni zastaralni rok po 202. členu ZDR zastara tožničina terjatev za plačilo 924 presežnih ur, ki so zapadle v plačilo do 28. 1. 2010, to je pet let pred vložitvijo predmetne tožbe. Ocenjuje, da je imela tožnica po prejšnjem direktorju pripoznane vse nadure. Prejšnji direktor A.A. ji je nadure pripoznal vsak mesec posebej. Sodišče zmotno navaja, da je pripoznava dolga po 364. členu OZ mogoča le, dokler terjatev ni zastarana, kar naj bi pomenilo, da je tožena stranka morala dolg pripoznati do 28. 1. 2010. Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg, ter da dolžnik dolg lahko pripozna ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno - s konkludentnim dejanjem. Izjava mora biti dana na jasen način in izražati dolžnikovo voljo. Za razlago sporne dolžnikove izjave oziroma ravnanja torej ni odločilno, kako jo je razumel dolžnik, ampak je ob upoštevanju okoliščin, v katerih je bila dana, treba presojati, ali se navzven objektivno kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da dolg pripozna. Zaključki sodišča, da ravnanje tedanjega direktorja, ki je mesečno potrjeval izpiske iz registracijske ure tako za tožnico kot tudi za vse ostale zaposlene, ne pomeni pripoznave dolga iz naslova nadur, so napačni. Šlo je za pretrganje zastaranja in skladno s prvim odstavkom 369. člena OZ je pričel zastaralni rok teči znova. Prav tako je potrebno upoštevati, da je delavec upravičen do plačila za ure, ki jih je opravil preko polnega delovnega časa, pa mu delodajalec kompenzacije teh ur (s prostimi dnevi) ni omogočil, kar je konkretni primer. Do tožničinega odhoda so vsi, ki so zapustili toženo stranko dobili izplačilo vseh ur, za katere jim ni bilo mogoče omogočeno koriščenje. Pravno podlago za izplačilo nadur predstavlja 144. člen ZDR-1, ki določa, da je delavec dolžan na zahtevo delodajalca opraviti delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo, v primerih izjemno povečanega obsega dela. Pravna podlaga je tudi Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, ki določa tudi dodatek za delo preko polnega časa, hkrati pa v petem odstavku 32. člena ZDR določa, da se višina dodatkov iz tega člena za javne uslužbence določi s Kolektivno pogodbo za javni sektor. Ureditev, po kateri pomočniki direktorjev niso upravičeni do plačila za odrejeno nadurno delo, javni uslužbenci na vseh ostalih delovnih mestih pa so, neupravičeno diskriminira delavce, zaposlene na delovnem mestu pomočnika direktorja. Tudi sicer so pomočniki direktorjev pri organizaciji dela in razporeditvi delovnega časa v neenakopravnem položaju z direktorji, saj morajo upoštevati navodila svojega nadrejenega, torej direktorja. V kolikor direktor pomočniku odredi nadurno delo, ga slednji mora opravljati, saj bi bila v nasprotnem primeru podana hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar bi direktor pomočniku oziroma pomočnici direktorja lahko (neutemeljeno) izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tožnica je bila v času od 1. 8. 2008 do 16. 6. 2014 pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu pomočnice direktorja za področje zdravstvene nege in oskrbe, ki je uvrščeno v 52. plačni razred (plačna skupina B). Glede na dejstvo, da je tožnica zasedala delovno mesto pomočnice direktorja na področju zdravstvene nege in oskrbe, je zanjo veljala tudi Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju (Uredba). Takšno določilo je utemeljeno na dejstvu, da so za omenjena delovna mesta značilna poseben položaj in pristojnosti, kar se posledično odraža tudi v plačnem razredu, v katerega so uvrščeni. Zgolj pomočniki direktorjev, ki hkrati opravljajo tudi delo v svojem osnovnem poklicu, lahko izjemoma, s soglasjem pristojnega ministra, opravljajo delo tudi preko polnega delovnega časa. Tožnica v času opravljanja funkcije pomočnice direktorja ni opravljala delo v svojem osnovnem poklicu, kar med strankama niti ni sporno. Že zaradi navedenega je tožbeni zahtevek tožnice neutemeljen. Očitki o nezakonitosti Uredbe niso utemeljene, kar izhaja že iz sklepa Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-239/06-15 z dne 22. 3. 2007, ki ga sodišče v obrazložitvi sodbe tudi povzema. Glede na to, da se je Ustavno sodišče RS opredelilo, da sta očitka o neskladju Uredbe z ZSPJS in 120. členom Ustave RS, neutemeljena, je nadaljnja razprava v tej smeri nepotrebna. Pravilna je tudi presoja sodišča o utemeljenosti ugovora zastaranja za morebitne terjatve tožnice za obdobje do vključno 28. 1. 2010. Tako ob upoštevanju okoliščin, na katere se tožnica sklicuje v pritožbi, ni moč govoriti o izrazu dolžnikove volje, da dolg priznava. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka ter je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter zaslišalo tožnico, direktorja tožene stranke B.B. in pričo A.A., pri tem pa zavrnilo ostale dokazne predloge tožnice in tožene stranke po zaslišanju posameznih prič, pri čemer je sodišče ugotovilo, da njihovo zaslišanje ni bilo potrebno, saj tožbeni zahtevek tožnice po izplačilu nadur ni utemeljen že po temelju. Iz navedenega razloga je sodišče zavrnilo tudi tožbeni zahtevek po postavitvi izvedenca finančne stroke. Tožnica je bila v spornem obdobju, to je od 1. 8. 2008 do 16. 6. 2014 zaposlena na delovnem mestu pomočnica direktorja za področja zdravstvene nege in oskrbe. Od 21. 6. 2014 tožnica pri toženi stranki del ni opravljala, saj je bila od tedaj dalje v bolniškem staležu. Sodišče je pri tem tudi ugotovilo, da tožnica vseh vtoževanih 1637 ur, opravljenih preko polnega delovnega časa dejansko ni opravila v zadnjih petih letih.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede ugovora o zastaranju terjatev, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje na podlagi določil 202. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, kar je nedvomno tudi terjatev za plačilo nadur, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je tožnica vložila tožbo 28. 1. 2015, torej so vsi njeni zahtevki za plačilo nadur do 28. 1. 2010 zastarani. Ob navedenem ni upošteven pritožbeni ugovor tožnice, da je bilo zastaranje pretrgano, ker naj bi tožena stranka oziroma tedanji direktor mesečno pripoznavala opravljene nadure, ki so se vodili v poročilih opravljenih ur oziroma v evidenci. Iz predloženih poročil o opravljenih urah ne izhaja, da bi tožena stranka jasno, nepogojno in nedvoumno tožnici pripoznala terjatev iz naslova nadur. Mesečna poročila o opravljenih urah predstavljajo zgolj obrazce tožene stranke (oziroma evidenco o izrabi delovnega časa), ki vsebuje prepis podatkov o nadurah iz predhodnega mesečnega poročila. Gre le za ugotovitev obsega preteklega nadurnega dela, ne pa tudi izjavo direktorja o pripoznavi dolga. Tako s samim vodenjem preteklih viškov ur in poročilih o opravljenih urah tožena stranka ni pripoznala denarnih terjatev tožnice iz naslova nadurnega dela v smislu določbe 364. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji - OZ).

8. Ne glede na to, da so tožničini denarni zahtevki zastarani, pritožbeno sodišče tudi navaja, da Uredba o plačah direktorju v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 73/2005 in nadalj. - Uredba) določa razrede in kriterije za uvrstitev delovnih mest direktorjev, ki se uporablja tudi za namestnike in pomočnike direktorjev ter članov uprave. Uredba v 7. členu tudi določa, da lahko direktorji javnih zavodov, ki hkrati opravljajo delo v svojem osnovnem poklicu, izjemoma opravljajo tudi delo preko polnega delovnega časa, delo v dežurstvu in stalni pripravljenosti, če je tako delo nujno potrebno zaradi nemotenega opravljanja dejavnosti, za kar potrebuje soglasje pristojnega ministra oziroma rektorja. V navedenem primeru tožnica ni opravljala dela v svojem osnovnem poklicu, prav tako je tožnica imela s toženo stranko sklenjenih vrsto podjemnih pogodb in tako tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je bila tožnica diskriminirana glede na ostale javne uslužbence in tudi ni bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom.

9. Osnovni poklic tožnice je delo medicinske sestre, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da na primer vodenje prehranske službe; delo na kakovosti na nivoju bolnišnice in ne le na nivoju zdravstvene nege; priprava kriterijev za javna naročila; izdelava in oblikovanje dokumentov (klinične poti, temperaturni listi, zloženke); priprava projekta združitve urgentne službe, priprava izhodišče za nov urgentni center, projekt prenove centralne sterilizacije; sodelovanje pri prenovi oddelkov in adaptacije prostorov; opravljanje nalog pooblaščene osebe za prvo prijavo pacientovih pravic; delo na področju preprečevanja bolnišničnih okužb; pregledovanje poročil, novih dokumentov; sodelovanje pri projektu ...; organiziranje in vodenje različnih svečanosti tudi po oceni pritožbenega sodišča spada v delokrog delovnega mesta, ki ga je tožnica zasedala, pri čemer je že na podlagi pogodbe o zaposlitvi bila dolžna izvajati tudi druge dolžnosti. Prav tako pa je tožnica imela sklenjeno podjemno pogodbo za pripravo celotne dokumentacije projektov: .... Poleg navedenega je imela tožnica sklenjeno podjemno pogodbo za pripravo celotne dokumentacije in priprave strokovnih vsebin in kriterijev za javno naročilo medicinskega materiala za opremo nove urgence v letu 2010 ter za pripravo tehnologije čiščenja v letu 2012. Sklenjeno podjemno pogodbe je imela tudi iz naslova .... Tako tožnici nedvomno plačilo preko polnega delovnega časa ne pripada skladno z drugim odstavkom 7. člena Uredbe, saj je bila tožnica poslovodna oseba, ki pa je poleg tega opravljala delo tudi na podlagi vrste podjemnih pogodb.

10. Opozoriti je tudi, da je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-239/2006 z dne 22. 3. 2007 ugotovilo, da prvi odstavek 7. člena Uredbe ni v nasprotju z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZSPJS), saj 23. člen določa zgolj vrste dodatkov, ki pripadajo javnim uslužbencem. Ustavno sodišče RS je zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti prvega odstavka 7. člena Uredbe. Za tožnico je tako od 1. 8. 2008 dalje veljala Uredba.

11. Glede odločitve o stroških postopka bo moralo sodišče prve stopnje izdati popravni sklep, saj je sodišče v izreku zapisalo, da je tožena stranka dolžna plačati toženi stranki stroške postopka, pri čemer je v obrazložitvi sodišče pravilno odločilo o stroških postopka. V skladu s 328. člena ZPP predsednik senata kadarkoli popravi napake in pomanjkljivosti, pri čemer se o popravi izda poseben sklep, ki se zapiše na koncu izvirnika, strankam pa se vroči prepis sklepa.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.