Jedro

Glede na določbo 8. točke 1. odstavka 3. člena ZDen osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po 7.a členu zakona o denacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, niso upravičenci do denacionalizacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Občinskega sekretariata za finance in gospodarstvo občine z dne 2.8.1993, s katerim je organ prve stopnje zavrgel vlogo tožnikov za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega z odločbo Oddelka za urbanizem, komunalne in gradbene zadeve občine z dne 15.4.1994 (prav: 15.4.1974) in z dne 26.3.1977, ker ni pogojev za uvedbo postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so povzete pritožbene navedbe, med drugim tudi, da sta tožnika zapustila državo SFRJ zaradi ekonomskih razlogov, da za podržavljeno premoženje nista prejela ustrezne odškodnine in da politični razlogi, ki so narekovali nacionalizacijo, ne bi smeli vplivati na vrnitev premoženja. Tožena stranka ugotavlja, da je bilo po podatkih spisov premoženje tožnikov podržavljeno na podlagi 7.a člena zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48). Po zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS št. 27/91 in 31/93) so upravičenci do denacionalizacije le tiste osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno s predpisi navedenimi v 3. členu zakona ali na način iz 4. in 5. člena. Po 8. točki 3. člena ZDen so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po določbah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, vendar ne na podlagi 7.a člena omenjenega zakona. Pritožbene navedbe, da je bilo tožnikoma jugoslovansko državljanstvo odvzeto protipravno, kot tudi druge pritožbene navedbe, v postopku denacionalizacije niso upoštevne in niso mogle vplivati na drugačno odločitev. Upravni organ v postopku denacionalizacije ugotavlja le, ali so izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo, ki jih predpisuje ZDen. Če upravni organ ugotovi, da ni pogojev za uvedbo postopka denacionalizacije, zavrže predlagateljevo vlogo.

Tožnika uveljavljata vse tožbene razloge ter navajata, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe niso pravilno povzeti razlogi iz zahtevka za vrnitev podržavljenih nepremičnin. Pravno nedopustno je, da je bilo nacionalizirano premoženje, ki je bilo pred tem legalno pridobljeno s pravnimi posli. Predniki tožnikov so bili avtohtoni prebivalci in ne politični priseljenci, nepremičnine pa so obdelovali kot dobri gospodarji in redno plačevali davčne obveznosti. Nacionalizirani upravičenec je le zaradi spleta okoliščin trenutno zapustil svoje prebivališče in nepremičnine zaradi zaposlitve v tujini in se ni odrekel državljanstvu SFRJ. Za presojo te zadeve je potrebno širše tolmačiti zakonska določila. Smiselno predlagata odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba ni temeljena.

Če vidi pristojni organ iz strankine vloge, da po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo postopka, izda o tem sklep, kot to določa 2. odstavek 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Ali so podani pogoji za uvedbo postopka, določa materialni zakon. Organ prve stopnje in tožena stranka sta v obrazložitvi izpodbijanih upravnih aktov pravilno pojasnila, da so po ZDen upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno med drugim tudi po prej navedenem zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, razen po 7.a členu navedenega zakona, kar pomeni, da tožnika po ZDen nista upravičenca za vložitev zahteve za denacionalizacijo, ker se navedeni zakon ne nanaša na vračanje premoženja podržavljenega po določbi 7.a člena omenjenega nacionalizacijskega zakona. Po podatkih spisov pa ni sporno, da je bilo tožnikoma premoženje podržavljeno na podlagi 7.a člena navedenega nacionalizacijskega zakona kot tujima državljanoma, pri čemer pa se v tem postopku ne odloča o pravnem temelju izgube državljanstva obeh tožnikov. Tožena stranka je zato pravilno presodila, da je organ prve stopnje pravilno odločil na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP, da ni bilo pogojev za uvedbo postopka o denacionalizaciji. Tožnika zato s svojimi tožbenimi ugovori, kakor jih je prej sodišče povzelo, nista mogla uspeti.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se enako kot ZUP, po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, uradni list RS, štev. 1/91-I, smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.