Jedro

Da je vročitev predloga za izdajo začasne odredbe pred izdajo sklepa sodišča obligatorna, specialna določila zavarovanja z začasno odredbo po ZIZ ne zapovedujejo. V postopku zavarovanja je obligatorno le vročanje ugovora v odgovor upniku.

Ni mogoče ločeno obravnavati pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje primarnega in podrednega zahtevka. V primeru eventualne kumulacije v postopku zavarovanja je bistveno, ali sta zahtevka izključujoča. Ker je nujni dedič pravi dedič, univerzalni zapustnikov naslednik in mu gre od smrti zapustnika naprej alikvotni del zapuščine, torej del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, ima nujni dedič pravico zahtevati vrnitev (dela) darila v naravi, lahko pa se zadovolji z vrnitvijo denarne protivrednosti.

Ker verjetnost terjatve po primarnem zahtevku ni bila izkazana, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je podana verjetnost vtoževane terjatve po podrednem zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je tožnica vložila tožbo zaradi vrnitve darila v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža. S primarnim zahtevkom je zahtevala ugotovitev, da darilna pogodba z dne 1. 12. 2000 (A3) nima pravnega učinka proti tožnici glede 1/8 nepremičnine ID znak del stavbe 0005 ter da je toženka dolžna protivrednost prejetega darila v znesku 19.784,91 EUR z zamudnimi obrestmi vrniti v zapuščino. S podrednim zahtevkom je prav tako zahtevala ugotovitev, da navedena darilna pogodba nima pravnega učinka proti tožnici za sporni del stanovanja ter da je toženka dolžna 1/8 nepremičnine vrniti v zapuščino. Po podaji predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje podrednega zahtevka je sodišče toženki prepovedalo odtujitev in obremenitev 1/8 deleža pri sporni nepremičnini, saj je ugotovilo, da obstoji verjetnost vtoževane terjatve ter nevarnost odtujitve, kar je bilo izkazano s podatki o prodaji stanovanja. Z izpodbijanim sklepom je sodišče toženkin ugovor zoper sklep o zavarovanju P 225/2020 z dne 8. 4. 2021 zavrnilo.

2. Toženka se zoper sklep o zavrnitvi ugovora pritožuje v celoti iz vseh dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da gre v obravnavani zadevi za eventualno kumulacijo zahtevkov ter da je v tem primeru mogoča izdaja začasne odredba v zavarovanje podredno uveljavljanega tožbenega zahtevka, vendar ne v okoliščinah konkretnega primera, ko se zahtevka med seboj izključujeta. Sklep je napačen iz razloga, ker sodišče najprej ni presojalo verjetnosti terjatve po primarnem zahtevku. Tudi ne drži, kar navaja sodišče prve stopnje, da je primarni zahtevek, kot ga je dala tožnica, nesklepčen, saj lahko nujni dedič v primeru, da gre za nepremičnino, ki ni deljiva, ob vrnitvi darila v zapuščino obenem zahteva že civilno delitev, to je izplačilo oziroma vrnitev denarne protivrednosti v zapuščino. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je to mogoče le, kadar vrnitev darila v naravi ni več mogoča zaradi predhodne odtujitve. Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje, če je štelo, da je primarni zahtevek nesklepčen, v okviru materialnoprocesnega vodstva to nesklepčnost odpraviti s pozivom tožnici na popravo. Toženka nadalje navaja, da tožnica ne izkazuje potrebnega interesa za zavarovanje podrednega zahtevka, saj sama navaja, da interesa, da postane solastnica predmetnega stanovanja, nima. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da gre pri pogodbi, sklenjeni med toženko in zapustnikom, to je očetom pravdnih strank, za darilno pogodbo, saj gre v predmetni zadevi za mešano darilo, sodišče pa morebitne presegajoče vrednosti ni ugotavljalo. Zato tudi ni izkazano, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Toženka navaja, da je sodišče v postopku zavarovanja kršilo tudi načelo kontradiktornosti, saj predloga za izdajo začasne odredbe pred izdajo sklepa toženki ni vročilo v odgovor. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno spremembo sklepa in ugoditev toženkinemu ugovoru v celoti ter priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica pritožbene navedbe prereka, predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni ugovor glede kršitve načela kontradiktornosti ni utemeljen. Da je vročitev predloga za izdajo začasne odredbe pred izdajo sklepa sodišča obligatorna, specialna določila zavarovanja z začasno odredbo po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ne zapovedujejo, takšno pa je tudi utrjeno stališče sodne prakse, saj je v postopku zavarovanja obligatorno le vročanje ugovora v odgovor upniku.1 Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da tožnica ne izkazuje potrebnega interesa za zavarovanje podrednega zahtevka. Tožnica je v tožbi in v nadaljevanju postopka večkrat pojasnila, da primarno nima interesa za solastništvo spornega stanovanja, a če bi sodišče njen primarni zahtevek zavrnilo, je postavila podredni zahtevek po vrnitvi solastniškega deleža v zapuščino. Njen pravni interes za podredni zahtevek je v tej fazi postopka za verjetno izkazan, posledično tudi za zavarovanje tega dela zahtevka. Nadalje pritožbeno sodišče toženki pojasnjuje, da v fazi postopka zavarovanja z začasno odredbo sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva tožnice ni bilo dolžno pozivati na popravo v zvezi z morebitno (ne)sklepčnostjo primarnega zahtevka, saj v postopku zavarovanja odloča s stopnjo verjetnosti, odločiti pa mora, ker gre za zavarovanje, hitro.

6. Obe stranki imata prav, da ni mogoče ločeno obravnavati pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje primarnega in podrednega zahtevka ter da je v primeru eventualne kumulacije v postopku zavarovanja bistveno, ali sta zahtevka izključujoča.2 Vendar navedeno za odločitev sodišča prve stopnje, niti za odločitev pritožbenega sodišča, ni bilo bistveno, saj pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni podana verjetnost terjatve po primarnem zahtevku. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da sodišče ni presojalo verjetnosti terjatve po primarnem zahtevku, saj je takšno oceno napravilo v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in v opombi 3. 7. Pravdni stranki v tem postopku zatrjujeta, da nepremičnina, v konkretnem primeru stanovanje, ni deljiva ter da je dopustna civilna delitev z vračilom denarne protivrednosti darila v zapuščino. Pri tem se sklicujeta na pravno teorijo, to je članek Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, M. Končina Peternel, Podjetje in delo, št. 6-7, 2008, stran 1548 do 1559. Pritožbeno sodišče se je z navedenim člankom seznanilo in ugotavlja, da je avtorica v njem navedla, da ker je nujni dedič pravi dedič, univerzalni zapustnikov naslednik in mu gre od smrti zapustnika naprej alikvotni del zapuščine, torej del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, ima nujni dedič pravico zahtevati vrnitev (dela) darila v naravi, lahko pa se zadovolji z vrnitvijo denarne protivrednosti. Na tem mestu je avtorica citirala odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS) II Ips 89/95 ter v nadaljevanju navedla, da v primeru, ko je zaradi odprave prikrajšanja nujnega deleža treba darilo vrniti le delno, pa gre za nepremičnino, ki ni deljiva, lahko nujni dedič obenem že zahteva civilno delitev darovane stvari na način, da zahteva vračilo denarne protivrednosti v zapuščino, če zapuščinski postopek še teče, če ne teče več, pa neposredno plačilo nujnemu dediču. Navedeno, sicer osamljeno in starejše stališče pravne teorije, nima podlage v zakonskih določilih (27. in 34. člen Zakona o dedovanju – ZD). Poleg tega iz odločbe, na katero se avtorica v navedenem članku sklicuje, to je sodbe VSRS II Ips 89/95, izhaja ravno nasprotno stališče kot v članku, in sicer, da ima nujni dedič pravico do alikvotnega dela zapuščine in torej do dela zapuščine v naravi in ne na ustrezni denarni znesek. Stališča glede civilne delitve, kot sta ga zavzeli pravdni stranki v tem postopku, pa ni najti niti v sodni praksi, razen v primerih, ko pride do predhodne odtujitve darila, kar je logično, saj darila v zapuščino v tem primeru ni več mogoče vrniti, ampak se vrača denarna protivrednost.3 Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da tožnica verjetnosti terjatve po primarnem tožbenem zahtevku ni izkazala. Drugačne pritožbene navedbe in navedbe v odgovoru na pritožbo so neutemeljene. Ker verjetnost terjatve po primarnem zahtevku ni bila izkazana, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je podana verjetnost vtoževane terjatve po podrednem zahtevku.

8. Toženkine trditve, da po darilni in razdelilni pogodbi (A3) ne gre za darilo oziroma da gre za mešano darilo, so v tej fazi postopka za verjetno neutemeljene. Sodišče prve stopnje je navedeno pogodbo v postopku zavarovanja (z nižjim dokaznim standardom verjetnosti) zaenkrat pravilno ovrednotilo kot darilno, tako v sklepu o začasni odredbi kot v tu izpodbijanem sklepu, toženka pa bo v rednem postopku lahko dokazovala, da ni šlo za darilo oziroma da je šlo za mešano darilo. Da obstoji nevarnost uveljavitve terjatve zaradi toženkine načrtovane prodaje, kot je ugotovljeno v sklepu o zavarovanju, pa pritožbeno ni izpodbijano.

9. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 VSL sklepi II Cp 1716/2020, I Cpg 599/2020, I Cpg 783/2017, I Cpg 989/2015, IV Cp 873/2015, I Cp 1396/2011 in drugi. 2 VSL sklep I Cpg 47/2019. 3 VSL I Cp 190/2015 in VSK I Cp 764/2006.