Jedro

Od uveljavitve novele ZFPPIPP-G dalje je treba namen odpusta obveznosti obravnavati skozi prizmo načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. To načelo zahteva, da si pogodbena stranka pri uresničevanju pravic, ki jih je pridobila s sklenitvijo pogodbe, in pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti ne prizadeva samo za uresničitev svojih interesov, zaradi uresničitve katerih je sklenila pogodbo, temveč mora s pravo mero in na ustrezen način skrbeti tudi za uresničitev in zaščito interesov druge pogodbene stranke. Načelo vestnosti in poštenja določa vrednostno usmeritev ravnanja strank pri vseh vidikih poslovnega obligacijskega razmerja, in sicer pri sklepanju pogodbe, pri uveljavljanju pravic, ki jih stranka pridobi s sklenitvijo pogodbe in pri izpolnjevanju obveznosti, ki jo stranka prevzame s sklenitvijo pogodbe. Tudi pri izpolnjevanju svoje obveznosti mora pogodbena stranka ravnati vestno in pošteno. To vrednostno usmeritev opredeljuje pravilo, vsebovano v prvem odstavku 239. člena OZ, po katerem mora dolžnik svojo obveznost izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Zloraba pravice do odpusta obveznosti je opredeljena z generalno klavzulo v tretjem odstavku z G novelo spremenjenega 399. člena ZFPPIPP. Namen odpusta obveznosti je omogočiti odpust obveznosti samo tistemu dolžniku, ki ni zmožen izpolniti svojih obveznosti, čeprav je ravnal in ravna vestno in pošteno.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je treba pravdni standard vestnega in poštenega ravnanja obravnavati ločeno glede na to, ali nastopa dolžnik v svojstvu potrošnika, fizične osebe ali pa v svojstvu družbenika in direktorja družbe. Torej je za presojo vestnosti in poštenja dolžnika v postopku osebnega stečaja povsem irelevantno, ali je dolžnik ravnal (ne)vestno in (ne)pošteno v svojstvu fizične osebe ali pa kot direktor (in edini lastnik poslovnega deleža) posameznih družb.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v celoti spremeni tako, da se postopek odpusta obveznosti ustavi in predlog za odpust obveznosti zavrne.

Obrazložitev

Procesna dejstva, razvidna iz spisa

1. Dne 24. 1. 2017 je upnica Banka d. d. proti dolžniku A. A. vložila predlog za začetek postopka osebnega stečaja. S sklepom z dne 27. 3. 2017 (procesno dejanje 19, v nadaljevanju pd) je sodišče prve stopnje predlogu upnice ugodilo in nad dolžnikom začelo postopek osebnega stečaja. Ta je 11. 7. 2018 vložil predlog za začetek postopka odpusta obveznosti (pd 76). S sklepom z dne 29. 8. 2018 (pd 86) je sodišče prve stopnje temu predlogu ugodilo, začelo postopek odpusta obveznosti dolžniku in mu določilo preizkusno dobo treh let. Dne 8. 5. 2019 (pd 90) pa je upnica vložila ugovor proti odpustu obveznosti. V vlogi z dne 4. 6. 2019 (pd 97) je dolžnik ugovoru nasprotoval, temu ugovoru pa sta s strani vsake od strank sledili še po dve vlogi1, preden je sodišče o dolžnikovem predlogu odločilo.

Izpodbijani sklep

2. Z izpodbijanim sklepom (pd 114) je sodišče prve stopnje upnikov ugovor proti odpustu obveznosti zavrnilo (1. točka izreka) in mu naložilo, da mora dolžniku povrniti njegove stroške postopka v višini 2.239,00 EUR. V obrazložitvi sklepa je povzelo nekatere upničine navedbe. Pojasnilo je, da je bil dolžnik direktor in družbenik v več družbah, med katerimi je bila tudi M. d. o. o. Ko ta družba kot glavni dolžnik ni več plačevala svojih obveznosti2, je dolžnik kot direktor M. in kot solidarni porok za upničino terjatev, prodal zastavljene nepremičnine M. družbama A. d. o. o. in R. d. o. o., v katerih je bil direktor, vsaki za 10,00 EUR kupnine. Ti dve družbi sta se sicer zavezali namesto kupnine M. poravnati obveznosti upniku, vendar tega nista storili. Zato je stečajna upraviteljica M. proti vsaki od teh dveh družb vložila tožbo na vrnitev prenesenih nepremičnin v stečajno maso dolžnika M. d. o. o. in s tožbama v celoti uspela3. Povzelo je stališče upnice, da opisana ravnanja4 dolžnika A. A. kot direktorja M. d. o. o. in družb, na katere je premoženje M. prenašal, zahtevajo presojo, da bi bil odpust obveznosti temu dolžniku v nasprotju z zakonom. Dolžnica je izrecno uveljavljala obstoj ovire za odpust obveznosti po tretjem5 odstavku 399. člena ZFPPIPP v zvezi s prvim odstavkom istega člena6. 3. Sodišče prve stopnje se do zatrjevanega nevestnega in nepoštenega ravnanja dolžnika A. A. kot direktorja družbe M. d. o. o. ni opredelilo. Zavzelo je stališče, da ravnanja, ki jih je dolžnik storil na škodo družbe M. d. o. o. kot njen direktor in hkrati 100 % lastnik poslovnega deleža te družbe, ne morejo biti predmet ugovora proti odpustu obveznosti, češ da dolžnik kot fizična oseba ne odgovarja za obveznosti družbe. Zato je upničin ugovor zavrnilo.

Upnikova pritožba in dolžnikov odgovor na pritožbo

4. Proti temu sklepu se je upnik pravočasno pritožil (PD 115) in uveljavljal vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Navedel je številne razloge v prid svojemu stališču, da je izpodbijani sklep napačen. Zato je predlagal, naj ga pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

5. O odgovoru na pritožbo (pd 120) pa je dolžnik predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

K odločitvi o pritožbi

6. Pritožba je utemeljena.

7. Na odločilne pritožbene navede je odgovorjeno v nadaljevanju.

8. Med strankama ni sporno, da je upnica Banka d. d. družbi M. d. o. o. na podlagi posojilnih pogodb 2 in 3 posodila določeno vsoto denarja. Tudi ni sporno, (1) da se je tudi dolžnik A. A. zavezal to posojilo upnici vrniti kot solidarni porok in dolžnik skupaj z družbo M. Prav tako ni sporno, (2) da so bile v zavarovanje teh terjatev na nepremičninah v lastništvu M. d. o. o. ustanovljene hipoteke, (3) da je bil dolžnik A. A. direktor družb M. d. o. o., A. d. o. o., R. d. o. o. in B. d. o. o. in hkrati edini družbenik v M. d. o. o., (4) da je dolžnik družbo A. d. o. o. ustanovil 19. 4. 2012 in da je družbenica te družbe bila družba B. d. o. o., družbenica družbe B. d. o. o. pa je bila družba A. d. o. o., kar pomeni, (5) da sta ti dve družbi (A. in B.) lastninsko navzkrižno povezani, obe pa je vodil dolžnik, (6) da sta bili družbi A. d. o. o. in B. d. o. o. ustanovljeni marca in aprila 2012, (7) da je družba M. d. o. o. 19. 2. 2013 sklenila dve pogodbi, na podlagi katerih je svoje nepremičnine prenesla na družbi A. d. o. o. in R. d. o. o.7 Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da dolžnik ni nasprotoval navedbi upnice, da je vrednost prenesenih nepremičnin znašala 976.382,00 EUR, po vsaki pogodbi pa je vsaka od družb M. d. o. o. za prenesene nepremičnine plačala le 10,00 EUR. Uspešnost tožb, s katerimi je stečajna upraviteljica M. d. o. o. C. C. zahtevala vrnitev prenesenih nepremičnin v stečajno maso pa je razvidna iz sodb, citiranih v 3. opombi zgoraj.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim stališčem, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo tretjega odstavka 399. člena v zvezi s prvim odstavkom istega člena. V pritožbi je pravilno poudarjeno, da je od uveljavitve novele ZFPPIPP-G dalje treba namen odpusta obveznosti obravnavati skozi prizmo načela vestnosti in poštenja iz 5. člena Obligacijskega zakona. To načelo zahteva, da si pogodbena stranka pri uresničevanju pravic, ki jih je pridobila s sklenitvijo pogodbe, in pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti ne prizadeva samo za uresničitev svojih interesov, zaradi uresničitve katerih je sklenila pogodbo, temveč mora s pravo mero in na ustrezen način skrbeti tudi za uresničitev in zaščito interesov druge pogodbene stranke. Načelo vestnosti in poštenja določa vrednostno usmeritev ravnanja strank pri vseh vidikih poslovnega obligacijskega razmerja, in sicer pri sklepanju pogodbe, pri uveljavljanju pravic, ki jih stranka pridobi s sklenitvijo pogodbe in pri izpolnjevanju obveznosti, ki jo stranka prevzame s sklenitvijo pogodbe. Tudi pri izpolnjevanju svoje obveznosti mora pogodbena stranka ravnati vestno in pošteno. To vrednostno usmeritev opredeljuje pravilo, vsebovano v prvem odstavku 239. člena OZ, po katerem mora dolžnik svojo obveznost izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Zloraba pravice do odpusta obveznosti je opredeljena z generalno klavzulo v tretjem odstavku z G novelo spremenjenega 399. člena ZFPPIPP. Namen odpusta obveznosti je omogočiti odpust obveznosti samo tistemu dolžniku, ki ni zmožen izpolniti svojih obveznosti, čeprav je ravnal in ravno vestno in pošteno. Vestno in pošteno ravnanje je pravdni standard. Poglavitne značilnosti pravdnih standardov Pavčnik opiše tako: "Pravni strandardi se obračajo na pravne subjekte z zahtevo, naj ravnajo tako, kot je tipično, normalno, povprečno v določenem okolju oziroma v določenem delovnem področju in s tem vzpostavljajo merilo, ki se kot nalašč prilagajo pravnemu urejanju in načelu pravne enakosti. Sklicevanje na standarde prihaja v poštev povsod tam, kjer je niansiranost vedenja tolikšna, da je ni mogoče ustrezno jezikovno in pravno tehnično izraziti že v samem zakonu ali drugem formalnem pravnem viru8. 10. Tudi Ustavno sodišče je v sklepu Up-676/15 z dne 23. 11. 2017, s katerim je razveljavilo sklep Okrožnega sodišča v Mariboru St 2470/2014 z dne 18. 5. 2015 in sklep VSL Cst 416/2015 z dne 15. 7. 2015 v tistem delu, v katerem sta sodišči zavrnili ugovor upnika proti začetku postopka obveznosti nad fizično osebo, zapisalo, da iz predloga ZFPIPPP-G izhaja izrecna vključitev standarda vestnosti in poštenja v institut odpusta obveznosti kot izraz splošne prepovedi zlorabe pravic. V tisti zadevi (St 2470/2014) se je, tako kot v tej zadevi, začel stečajni postopek nad družbo, in nad direktorico, ki je to družbo ustanovila in vodila. Poslovala je na tak način, da je finančne tokove družbe usmerila na druge osebe in zmanjševala premoženje družbe, ukrepov finančnega prestrukturiranja pa ni sprejela. Zato je družba postala insolventna. Tudi v tisti zadevi je, tako kot v tej, vzniknilo vprašanje, ali se zahtevana vestnost in poštenje stečajnega dolžnika razteza na dolžnikovo ravnanje tudi takrat, ko nastopa v funkciji direktorja in imetnika 100 odstotnega poslovnega deleža družb. Ustavno sodišče je torej na to dilemo odgovorilo pozitivno.

11. Iz gornje obrazložitve sledi, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je treba pravdni standard vestnega in poštenega ravnanja obravnavati ločeno glede na to, ali nastopa dolžnik v svojstvu potrošnika, fizične osebe ali pa v svojstvu družbenika in direktorja družbe. Torej je za presojo vestnosti in poštenja dolžnika v postopku osebnega stečaja povsem irelevantno, ali je dolžnik ravnal (ne)vestno in (ne)pošteno v svojstvu fizične osebe ali pa kot direktor (in edini lastnik poslovnega deleža) posameznih družb. Drugačna stališča prvostopenjskih sodišč (za kar se s sklicevanjem na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000/2017 z dne 29. 8. 2019 poteguje dolžnik v odgovoru na pritožbo) pritožbenega sodišča ne zavezujejo.

12. V točki 7. te obrazložitve povzeta dejstva, ki so razvidna iz listin, je sodišče prve stopnje zmotno štelo za pravno nepomembna. Zato se do njih ni vrednostno opredelilo. Ker pa so vse navedbe upnice o nevestnem in nepoštenem ravnanju dolžnika kot direktorja in kot lastnika 100 odstotnega deleža v družbi M. d. o. o. ter kot direktorja v zgoraj navedenih družbah podkrepljene zgolj z listinsko dokumentacijo, pritožbeno sodišče izpodbijanega sklepa ni razveljavilo. Pač pa je tiste (bistvene) navedbe obeh strank in dokaze, ki so za odločitev o pritožbi odločilnega pomena, na podlagi določila druge alineje 358. člena ZPP v zvezi prvim odstavkom 366. člena in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, presodilo samo.

13. Pritožbeno sodišče ne more slediti zatrjevanju dolžnika, da s tem, ko je kot direktor družbe M. d. o. o. dne 1. 3. 2012 predlagal vpis zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah te družbe, šele zatem pa ustanovil družbo A. d. o. o. in nanjo ter na družbo R., ki sta bili vzajemno lastniško povezani, obe pa je vodil on kot direktor, prenesel lastništvo nepremičnin, ni zasledoval nobenih svojih lastniških interesov na škodo upnikov. Če jih ne bi, zastavljenih nepremičnin na ti dve družbi ne bi prenesel. Razlogov, zakaj je to storil, ni konkretiziral. Da je ravnal z namenom izigranja upnikov stečajnega dolžnika, navsezadnje izhaja iz dejstva, da je stečajna upraviteljica v obeh pravdah uspešno izpodbila prenos tega lastništva in dosegla vrnitev prenesenih nepremičnin v stečajno maso družbe M. d. o. o. Tožbo pa je vložila šele po neuspešnem opominjanju obeh družb na vrnitev nepremičnin, skupaj vrednih skoraj en mio EUR, ki sta jih pridobili za kupnino 10,00 EUR. Ker omenjeni družbi tega nista storili prostovoljno, dolžnik s pavšalno navedbo, da s to vrnitvijo ni prišlo do najugodnejšega poplačila terjatev bank, prepričanja pritožbenega sodišča, da je ravnal izključno v svojem interesu in na škodo upnikov, ni izpodbil. S tem pa je ravnal drugače, kot zahteva načelo vestnosti in poštenja, ki nujno vključuje prizadevanje dolžnika tudi za uresničitev in zaščito interesov upnikov.

14. Res je, da dolžnik kot fizična oseba ne odgovarja za obveznostmi družbe. Vendar pa pojmov „obveznost za odgovornost družbe“ ter „vestnost in poštenje“ ne gre enačiti. Obveznost za odgovornost družbe je predmet zakonodajalčevega urejanja, poštenje in vestnost pa prvenstveno spada na področje etike.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje dolžnikovemu stališču, da ustanavljanje gospodarskih družb in vložitev predloga za začetek postopka odpusta obveznosti samo po sebi ne predstavlja protipravnega ali pa nemoralnega ravnanja. Tako pa to ravnanje postane v sinergiji z zgoraj opisanimi ravnanji dolžnika kot direktorja družbe, ki kažejo na to, da je bil njegov namen izigrati upnike družbe v stečaju, ki jo je vodil, z odpustom poroštva, ki bi ga posredno dosegel z odpustom dolga, pa pa tudi svoje upnike.

16. Do ostalih upnikovih ugovornih navedb se pritožbeno sodišče ni konkretneje opredeljevalo, saj že obe citirani pravdi zadoščata za presojo, da opisanega ravnanja dolžnika v funkciji direktorja družbe M. ni mogoče oceniti kot vestnega in poštenega. Zato bi bil odpust obveznosti njemu v nasprotju z namenom odpusta. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi določila 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP v celoti (skupaj s stroškovno odločitvijo) spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

1 Upnik je vložil vlogi 11. 6. 2019 (pd 106) in 5. 7. 2019 (pd 109) dolžnik pa je vložil vlogi 27. 6. 2019 (pd 108) in 20. 8. 2018 (pd 113). 2 Med temi obveznostmi je sodišče izpostavilo dve posojilni pogodbi, sklenjeni z upnico, na podlagi katerih bi morala M. d. o. o. posojilo vrniti 31. 5. 2013 in 19. 2. 2012 3 Tako postopek proti družbi družba R. d. o. o. (XI 874/2017 in VSL I Cpg 415/2018) kot proti A. d. o. o. (XI 2981/2016 in VSL 694/2017) je tekel pri Okrožnem sodišču v Ljubljani 4 Teh ravnanj je upnica v ugovoru navedla še več, vendar jih sodišče prve stopnje ni povzelo v svojem sklepu, zaradi njihove nepotrebnosti pa v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa tudi pritožbeno sodišče ne. 5 Tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP: Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena (v nadaljnjem besedilu: zloraba pravice do odpusta obveznosti). 6 Prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP: Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja. 7 Na prvo je prenesla nepremičnine z ID znakom parcele 001, z ID znakom parcela 002 in z ID znakom 003. Na družbo R. pa je prenesla nepremičnino z ID znakom parcela 004. 8 Povzeto po dr. Nina Plavšak, Novela ZFPPIPP-G, revija Odvetnik 3 (76) - 2016.