Jedro

Kljub presoji, da je podana odgovornost lastnika stružnice ne glede na krivdo, pa sta sodišči druge in prve stopnje še ugotovili, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo tudi po krivdi lastnika stružnice. Ta stružnice ni pravilno lociral (postavljena je bila preblizu stene, zaradi česar je bilo ovirano delo z obdelovanci); dopustil je, da je bila odprtina, skozi katero so se potiskali daljši obdelovanci, improvizirana, kar je zmanjševalo delavčevo koncentracijo pri delu in s tem pozornost na nevarna območja stroja; delovnega procesa ni zavaroval, čeprav bi to lahko storil na enostaven način tako, da bi bil obdelovanec (kovinska palica), ki je štrlel štirideset centimetrov v tožnikov delovni prostor, in se vrtel z veliko hitrostjo in pri tem opletal, nameščen v cevno vodilo itd.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti prvi toženi stranki v znesku 4.817.854 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je dolžna ta tožena stranka upoštevati pri razdelitvi stečajne mase med upnike. Drugotoženi stranki pa je naložilo v plačilo odškodnino v znesku 3.426.278 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, ki so navedeni v izreku sodbe. Odločilo je še, da sta dolžni toženi stranki povrniti tožeči stranki stroške postopka.

Proti sodbi sodišča prve stopnje sta vložili pritožbi tožeča stranka in drugotožena stranka. Pritožbeno sodišče je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo Z. T., d.d., Območna enota ... (v nadaljevanju tožena stranka) in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Dokazna ocena sodišča je napačna. Iz izvedenih dokazov namreč povsem jasno izhaja, da je tožnik najmanj v pretežni meri sam kriv, da je prišlo do nesreče pri delu. Kljub opozorilu sodelavca, naj se med obratovanjem ne približuje stroju, je posegel v delovno območje stroja. V sodbah navedeni odstotek tožnikove sokrivde je zato prenizek. To pa pomeni, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo. Iz vseh naslovov pa je bila tožeči stranki prisojena previsoka odškodnina. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke v pretežni meri zavrnjen.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu zakona o pravdnem postopku (ZPP), nasprotna stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrecno in določno uveljavlja.

Tožena stranka tega ni storila, saj je v reviziji le navedla, da uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer svoje navedbe ni opredelila niti formalno (z navedbo določbe ZPP, ki naj bi bila kršena) niti vsebinsko.

Neutemeljena je tudi revizijska trditev, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo.

Tožena stranka izpodbija presojo sodišč druge in prve stopnje, da je tožeča stranka deset odstotkov prispevala k temu, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode. Mnenja je, da bi moral biti ta odstotek, ob pravilni "dokazni presoji" ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, bistveno višji. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tako stališče tožene stranke pravno napačno.

Iz ugotovitev sodišč izhaja, da se je tožnik poškodoval pri strokovno zahtevnem delu na stružnici, pri katerem je zaradi vrtljivosti pogonskih enot in obdelovancev povečana nevarnost nastanka škode. Zato se po presoji obeh sodišč, ki ji tudi tožena stranka ne nasprotuje, za škodo, ki jo je utrpel tožnik, odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih). Kljub presoji, da je podana odgovornost lastnika stružnice ne glede na krivdo, pa sta sodišči druge in prve stopnje še ugotovili, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo tudi po krivdi lastnika stružnice. Ta stružnice ni pravilno lociral (postavljena je bila preblizu stene, zaradi česar je bilo ovirano delo z obdelovanci); dopustil je, da je bila odprtina, skozi katero so se potiskali daljši obdelovanci, improvizirana, kar je zmanjševalo delavčevo koncentracijo pri delu in s tem pozornost na nevarna območja stroja; delovnega procesa ni zavaroval, čeprav bi to lahko storil na enostaven način tako, da bi bil obdelovanec (kovinska palica), ki je štrlel štirideset centimetrov v tožnikov delovni prostor, in se vrtel z veliko hitrostjo in pri tem opletal, nameščen v cevno vodilo itd. Tožnik, ki je bil prvič razporejen na delo, pri katerem je prišlo do poškodbe, je bil zaradi obratovanja nevarne stvari (stružnice) in zaradi prej navedenih opustitev, že pri popolni koncentraciji izpostavljen bistveno povečani nevarnosti nastanka škode. Zato dejstvo, da je le v trenutni nepazljivosti posegel v nevarni predel vrtečega se obdelovanca, ne more pripeljati do drugačne materialnopravne presoje, kot pa sta jo glede tožnikove soodgovornosti naredili sodišči druge in prve stopnje (10 odstotna krivda tožnika in za enak odstotek zmanjšana odškodnina).

Tožena stranka neutemeljeno izpodbija tudi odločitev obeh sodišč o višini denarnega zadoščenja za pretrpljeno nepremoženjsko škodo.

Zaradi omejene odškodninske odgovornosti tožene stranke, je tej stranki naloženo v plačilo le 3.426.278 SIT. Ta znesek pa ne predstavlja pravičnega denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljen obseg nepremoženjske škode, ob upoštevanju drugih podobnih primerov, brez dvoma presega denarno zadoščenje v znesku 3.426.278 SIT (nasprotnega tudi revizija ne zatrjuje). Preizkusa materialnopravne pravilnosti prisojene odškodnine nad zneskom, na katerega je obsojena (3.426.278 SIT), tedaj do zneska, na katerega ni obsojena tožena stranka, ampak samostojno drug udeleženec pravdnega postopka (razlika od 3.426.278 SIT do 4.817.854 SIT), pa tožena stranka z revizijo ne more zahtevati.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).