Jedro

Glede na to, da pogodbene obveznosti zavezujejo pogodbene stranke tako, kot so jih dogovorile, to, kdaj bi povprečen človek sicer izvedel pogodbeno dogovorjene obveznosti na samo kavzo konkretne pogodbe ne more vplivati.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-dneh povrniti 684,32 EUR pritožbenih in revizijskih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za izpolnitev dalje, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 8. 5. 2019 razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) v 15 dneh izstaviti za vpis v zemljiško knjigo primerno listino (zemljiškoknjižno dovolilo) z vsebino, da toženec izrecno in nepogojno dovoljuje, da se na nepremičnini z ID znakom ...-61/1-0, ki obsega parc. št.... k.o. ... - ..., vpiše lastninska pravica v korist tožnika do 2225/20000 celote, sicer bo to listino nadomestila sodba (točka I izreka). Tožencu je tudi naložilo, da tožniku v 15 dneh povrne pravdne stroške v višini 773,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka dalje do plačila (točka II. izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožila tožnik in toženec.

3. Tožnik je s pritožbo izpodbijal odločitev o stroških postopka (torej odločitev pod točko II izreka sodbe). Uveljavljal je pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da se izpodbijana odločitev spremeni tako, da se tožencu naloži, da tožniku plača vse pravdne stroške, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi je sodišču prve stopnje očital, da je zmotno ugotovilo uspeh pravdnih strank, ker pri njegovem ugotavljanju ni izhajalo iz končnega uspeha. Ker je tožnik uspel skoraj s celotnim tožbenim zahtevkom, in ni uspel le s sorazmerno majhnim delom, zaradi katerega pa niso nastali dodatni stroški, bi moralo sodišče tožencu naložiti, da tožniku povrne vse pravdne stroške, tožencu pa sicer ne bi smelo priznati pritožbenih in revizijskih stroškov, saj s končno odločbo ni uspel. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo določila 154. člena ZPP, ker ni uporabilo prvega in tretjega odstavka navedenega člena, zato pa je v zvezi s tem zagrešilo bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sicer pa je pritožnik tudi menil, da ni pravično, da je sodišče prve stopnje tožencu, ki z zahtevkom za zavrnitev tožbenega zahtevka ni uspel, priznalo višje pravdne stroške kot tožniku, ki je z zahtevkom uspel. 4. Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo v celoti. V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naložijo v povrnitev vsi pravdni stroški toženca. V pritožbi je zatrjeval, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je izvedlo dokaz z izvedencem geodetske stroke, čeprav je bil tožnik s tem dokaznim predlogom prekludiran, bistveno kršilo določila ZPP. Res ga je tožnik predlagal v roku, ki mu ga je dalo sodišče prve stopnje na prvem naroku, vendar bi glede na to, da ga je sodišče prve stopnje postavilo zaradi določne postavitve zahtevka po višini, tega lahko tožnik postavil že na prvem naroku, saj je toženec že prej ugovarjal tudi višini zahtevka. Sodišče bi tako ta dokaz moralo kot prepozen zavrniti, posledično pa zavrniti tudi tožbeni zahtevek, saj brez izvedenca tožnik ne bi mogel izkazati za koliko se je povečal njegov solastniški delež na predmetni nepremičnini. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo vsebino dogovora z dne 30. 3. 2002 na podlagi fotokopij in ne izvirnika pogodbe in ki ga je tožnik s pripisom očitno spremenil. Sicer je pogodba dne 30. 3. 2002 nedoločna in iz nje ne izhaja jasno predmet same pogodbe, to je kakšen delež na podstrešju bi naj prejel tožnik, koliko znaša ta delež glede na celotno hišo in kaj obsega potrebna adaptacija strehe ter za koliko bi se naj povečal tožnikov solastniški delež na podlagi vlaganj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obseg dogovorjenih adaptacijskih del na podlagi izpovedbe tožnika in priče M. K., ki pa se ne ujemata z zapisom v sporni pogodbi, izpovedba priče M. K. pa je sicer neprepričljiva. Ta priča je tudi v sporu s toženčevo družino. Po drugi strani pa sodišče ni verjelo priči P. K., ki je prepričljivo pojasnil, kaj je bilo dogovorjeno kot adaptacija strehe. Tožnik je od dogovorjenih adaptacijskih del izvedel le menjavo strešne kritine, ni pa zamenjal rušta in namestil bakrenih žlebov. Dejstvo, da je tožnik šele 8 let po sklenitvi pogodbe izvedel dela, potrjuje trditve toženca, da je od dogovora odstopil zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Ker dogovorjenih del ni opravil v času, ki bi se pričakoval od povprečnega človeka, L. K. pa je kmalu po sklenitvi pogodbe umrla, je odpadla tudi kavza pogodbe. O teh argumentih sodba nima nobenih razlogov, kar pomeni kršitev pravice do kontradiktornega postopka. Iz tega, da tožnik ni nasprotoval prenosu njenega solastniškega deleža na sina P. K. in temu, da je P. K. svoj solastni delež z izročilno pogodbo prenesel na toženca, izhaja, da je tožnik sam štel, da pogodba ne velja več. Ker se do teh dejstev sodišče ni opredelilo, je podana kršitev toženčeve pravice do kontradiktornega postopka. Sodišče prve stopnje je s sprejemom zaključka, da toženec ob pridobitvi solastninske pravice na sporni nepremičnini od očeta ni bil v dobri veri, bistveno kršilo določila pravdnega postopka. Toženec je pravočasno navajal, da pri sklenitvi pogodbe z dne 30. 3. 2002 ni sodeloval in da ob sklenitvi izročilne pogodbe z dne 13. 8. 2013 in ob vknjižbi solastninske pravice ni vedel, da naj bi L. K. že pred tem razpolagala s predmetno nepremičnino in del solastnega deleža prenesla na tožnika. Tožnik teh argumentirano nikoli ni prerekal. Vse kar je v zvezi z njegovimi trditvami zatrjeval tožnik je, da jih prereka kot neutemeljene. Tožnik tako ni podal nobenih trditev, niti ni predlagal nobenih dokazov, s katerimi bi ovrgel toženčeve trditve o njegovi dobrovernosti. Zaradi domnevane dobrovernosti je bil tožnik tisti, ki je bil dolžan dokazati nedobrovernost toženca ob pridobitvi solastninske pravice na sporni nepremičnini. Ker je toženec vprašanje dobre vere prvič izpostavil v svojem prvem pripravljalnem spisu, se tožnik v tožbi in predhodnih vlogah do nje ni mogel opredeliti. Sodišče prve stopnje je z zaključkom, da je tožnik dokazal, da toženec v trenutku pridobitve solastninske pravice ni bil dobroveren, preseglo trditveno podlago tožnika, kar pomeni kršitev načela kontradiktornosti postopka in pravice toženca do poštenega sojenja. Ker se dejstva, ki jih nasprotna stranka ne zanika, štejejo za priznana, bi sodišče moralo trditve toženca o dobrovernosti šteti za priznane. Zato pa bi moralo zaključiti, da toženca ne morejo zadeti pravne posledice pogodbe tožnika z L. K. ter posledično zavrniti tožbeni zahtevek. S prekoračitvijo trditvene podlage je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je kršilo toženčevo pravico do enakega varstva pravic in do poštenega sojenja, poseglo pa je tudi v toženčevo ustavno pravico do zasebne lastnine. Zaključki sodišča v zvezi s toženčevo nedobrovernostjo temeljijo na trditvah, ki jih tožnik ni podal, nič v tej smeri pa nista povedala tudi toženec in priča P. K. Sicer pa izpovedbe prič ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Razlogovanje sodišča prve stopnje pa tudi sicer ni prepričljivo. Toženec je povedal, da ni vedel za obstoj pisne pogodbe oziroma je razumel, da pogovori med tožnikom in toženčevimi pravnimi predniki niso bili uspešni. Zato pa je nemogoče trditi, da ni bil v dobri veri, čeprav je vedel, da so se nekaj glede strehe pogovarjali. Nerazumno in neprepričljivo je stališče in očitek sodišča, da bi moral vsebino dogovora z dne 30. 3. 2002 točno poznati, ko sodišče že samo ugotavlja, da toženec pri sklenitvi tega dogovora ni sodeloval. Neprepričljivo pa je tudi stališče sodišča o nasprotujočih si trditvah toženca o tem, kdaj je izvedel za pogodbo in o nezapisu izvzetja podstrešja iz notarskega zapisa izročilne pogodbe. Tožnikov tožbeni zahtevek bi tako bilo potrebno v celoti zavrniti. Sodišče prve stopnje je odločitev o tem, v kakšnem deležu bi se naj tožnikov solastniški delež na predmetni nepremičnini povečal, sprejelo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca geodetske stroke. Ta je delež podstrešja ugotavljal glede na velikost stanovanjske hiše in ne glede na velikost celotne nepremičnine parc. št ... k.o. ... . Slednja je velika 88 m2 in razen zemljišča pod stanovanjsko hišo, ki zajema 59 m2, zajema še zemljišče v površini 29 m2. Tega sodišče pri ugotavljanju deleža tožnika ni upoštevalo. Tudi sicer je sodišče zmotno upoštevalo velikost celotne površine podstrešja namesto le velikosti uporabne površine podstrešja. Sodišče je tudi zmotno odmerilo pravdne stroške tožnika, ko je za določitev višine stroškov po tar. št. 18 in 19 OT uporabilo staro vrednost točke (0,459 EUR), za izračun stroškov, ki jih je toženec dolžan plačati tožniku, pa novo vrednost točke. Tožniku pa je neutemeljeno priznalo kot potreben pravdni strošek tudi nagrado za pripravljalno vlogo z dne 30. 4. 2019. 5. Toženec je vložil odgovor na pritožbo tožnika in v njem navajal, da so neutemeljene pritožbene trditve tožnika. Temeljno pravilo pri povrnitvi stroškov je končni uspeh, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Zato pa je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o pravdnih stroških, tožencu pa priznalo nastale stroške v skladu z Odvetniško tarifo. V zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo je priglasil tudi pritožbene stroške in zahteval njihovo povrnitev.

6. Tožnik na pritožbo toženca odgovora ni vložil. 7. Višje sodišče v Celju je s sodbo Cp 383/2019 z dne 24. 10. 2019 o pritožbah pravdnih strank že odločilo in pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi toženca pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevke tožnika zavrnilo (I. točka izreka), tožniku pa naložilo, da sam trpi svoje pritožbene stroške (točka II. izreka), tožencu pa v 15. dneh povrne njegove pritožbene stroške v znesku 676,65 EUR s pripadki (točka III izreka).

8. Po predlogu tožnika je bila s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 643/2019 z dne 6. 2. 2020 zoper sodbo pritožbenega sodišča Cp 383/2019 dopuščena revizija (med drugim) glede pravnega vprašanja, ali je mogoče, sklicujoč se na drugi odstavek 214. člena ZPP, glede na okoliščine konkretnega primera šteti za priznano trditev toženca „da ob sklenitvi izročilne pogodbe z dne 13. 8. 2013 in ob vknjižbi solastninske pravice na predmetni nepremičnini ni vedel, da naj bi L. K. že pred tem razpolagala s predmetno nepremično in bi naj del solastninske pravice prenesla na tožnika in ali je pritožbeno sodišče pri tem kršilo določbe 214. člena ZPP in 285. člena ZPP ter v tej povezavi procesna pravila iz 7. in 212. člena ZPP. S sklepom VS RS II Ips 30/2020 z dne 3. 7. 2020 je bilo reviziji tožnika v zvezi s tem vprašanjem ugodeno. Revizijsko sodišče je presodilo, da so utemeljene revizijske trditve, da je glede na okoliščine primera, to je navedbe tožnika v prvi pripravljalni vlogi in na prvem naroku za glavno obravnavo zmotna presoja pritožbenega sodišča, da tožnik toženčeve dobrovernosti ni zanikal, pa tudi, da jo je zanikal brez navajanja razlogov. Tožnik je to dovolj opredeljeno storil na prvem naroku, pri tem pa vztrajal pri že podanih dokaznih predlogih in ki so bili podlaga že za dokazno oceno sodišča prve stopnje. Zato je zaključilo, da je pritožbeno sodišče z drugačno argumentacijo, da tožnik toženčevih trditev o dobroverni pridobitvi solastninske pravice ni konkretizirano prerekal, zato pa jih je po določbi drugega odstavka 214. člena ZPP šteti za priznane, kršilo določilo drugega odstavka 214. člena ZPP. Ker se pritožbeno sodišče zaradi takšne napačne uporabe navedenega določila in napačne presoje o domnevnem priznanju dejstva ni opredelilo do tistega sklopa pritožbenih navedb, s katerimi je toženec izpodbijal pravilnost zaključka sodišča prve stopnje v zvezi z njegovo dobrovernostjo, pa je revizijsko sodišče ob ugoditvi reviziji sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu v novo sojenje in v presojo utemeljenosti še preostalih pritožbenih navedb toženca.

9. Pritožbeno sodišče je upoštevajoč odločitev revizijskega sodišča in razloge revizijske odločbe ob ponovni presoji pritožb presodilo, da nobena od pritožb pritožnikov ni utemeljena.

10. Sodišče prve stopnje je v točkah 2, 4 in 6 obrazložitve sodbe korektno povzelo trditve toženca v predmetnem postopku. Na podlagi navedenih je v točki 9 obrazložitve pravilno pojasnilo, da je toženec svoje trditve v zvezi z velikostjo podstrešja in posledično neustrezno iztoževano višino tožnikovega solastniškega deleža glede na celotno površino stavbe, s katerimi je nasprotoval tožnikovim trditvam o višini pridobljenega solastnega deleža, prvič podal šele v pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2016, predloženi na prvem naroku za glavno obravnavo 2. 2. 2016. Ker je v zvezi s temi sodišče prve stopnje na istem naroku tožniku dodelilo 15-dnevni rok za podajo odgovora nanje in za podajo eventuelnih dokaznih predlogov v zvezi s svojimi navedbami, tožnik pa je v zvezi s svojimi navedbami v pravočasno vloženi pripravljalni vlogi kot dokaz predlagal tudi izvedenca geodetske stroke, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot neutemeljen toženčev ugovor prekluzije glede po tožniku predlaganega dokaza za določitev izvedenca geodetske stroke. Pritožbeni očitki o zmotnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje in o podanosti bistvene kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP se tako izkažejo kot neutemeljeni.

11. Sodišče prve stopnje je vsebino pogodbe z dne 30. 3. 2002 glede načina in obsega dogovorjenih adaptacijskih del ter roka njihove izvedbe, ugotovilo na podlagi zapisa vsebine pisne pogodbe z dne 30. 3. 2002, izpovedbe tožnika in izpovedbe priče M. K., ki je po izrecnem naročilu L. K. pisno pogodbo z dne 30. 3. 2002 tudi sestavil. Navedene dokaze je po metodološkem pristopu iz 8. člena ZPP (vsakega zase, v njihovi medsebojni povezavi in v povezavi z drugimi dokazi) tudi temeljito dokazno ocenilo, to pa tudi v povezavi z izpovedbo toženca in priče P. K. Na podlagi vseh teh in izpovedbe toženčevega očeta P. K., ki je tudi sodeloval ob dogovarjanjih tožnika in L. K. ter pisno pogodbo z dne 30. 3. 2002 tudi podpisal, pa je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo ugotovilo, da je bilo s to pogodbo dogovorjeno, da tožnik na podlagi opravljenih dogovorjenih adaptacijskih del, ki jih sam financira, pridobi celoten (so)lastninski delež L. K. na podstrešnem delu (etaži) stavbe, katere solastnika sta ob sklenitvi pogodbe bila. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi nespornih ugotovitev, da je tožnik v letu 2010 streho in žlebove na stavbi v celoti obnovil, opravo teh del pa sam organiziral in financiral ter dokazne ocene izpovedbe toženca in priče P. K. ter iz njunih izpovedb izjajajočega njunega ravnanja v času po sklenitvi pogodbe, še zlasti v času izvajanja adaptacijskih del tožnika, prepričljivo zaključilo, da toženec svojih trditev o tožnikovem odstopu od pogodbe z dne 30. 3. 2002 (kmalu) po njeni sklenitvi ni dokazal. Pritožbeni očitki o zmotnosti takšnih zaključkov, utemeljevani s pritožnikovo drugačno lastno oceno izvedenih dokazov, tako ne morejo omajati prepričljivosti predstavljene dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje.

12. Sodišče prve stopnje je ob neprerekanih tožbenih trditvah, da parc. št...., v zvezi s katero je tožnik zahteval izstavitev zemljiškoknjižne listine, predstavlja stavbo s tremi etažami ter pozidano zemljišče v izmeri 88 m2, velikost (površino tal) podstrešja glede na celotno velikost nepremičnine in s tem pogodbeno dogovorjeno velikost tožniku pripadajočega povečanega solastniškega deleža, ugotovilo na podlagi izvedenca geodetske stroke. Na ugotovitve in mnenje slednjega pravdni stranki nista imeli pripomb. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o pravni zmotnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, koliko znaša takšen dogovorjen solastniški delež tožnika, ki so utemeljevani z nedopustnimi (zato pa za pritožbeno sodišče neupoštevnimi – člen 337/I ZPP) pritožbenimi novotami o tem, da izvedenec ni izhajal iz celotnega obsega nepremičnine, saj stanovanjska hiša ne zaseda celotne parcele.... Pritožnik namreč v pritožbi ni izkazal, zakaj takšnih trditev ni pravočasno podal že pred sodiščem prve stopnje.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi obsežne dokazne ocene ugotovilo, da tožnikova z L. K. dogovorjena obveznost z lastnimi sredstvi adaptirati in obnoviti streho ni bila pogojevana z nobenim pogojem, tako tudi ne z rokom izvedbe teh del (točka 23 obrazložitve). V točki 23 in 24 obrazložitve pa je sodišče ugotovilo okoliščine zaradi katerih je tožnik dogovorjena dela izvedel (in plačal) šele leta 2010 ter popolno pasivnost P. K. in toženca ob tožnikovi izvedbi teh del, čeprav sta zanje vedela in jih videla. Iz ugotovljenega tako izhaja zaključek sodišča, da kljub smrti L. K. po sklenitvi pogodbe glede na ugotovljeno vlogo P. K. ob sklepanju dogovora tožnika z L. K. tožnik ni štel, da pogodba ne velja več. Glede na to, da pogodbene obveznosti zavezujejo pogodbene stranke (in njihove univerzalne pravne naslednike) tako, kot so jih dogovorile, to, kdaj bi povprečen človek sicer izvedel pogodbeno dogovorjene obveznosti in da je ena od pogodbenih strank po sklenitvi pogodbe umrla in vpliv teh okoliščin na samo kavzo konkretne pogodbe ne more vplivati. Zato pa so pravno neutemeljeni pritožbeni očitki toženca o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi naj sodba ne vsebovala razlogov o takšnih okoliščinah.

14. Revizijsko sodišče se je upoštevajoč okoliščine konkretnega primera izreklo o pritožbenih očitkih toženca (katerim je z razveljavljeno sodbo sodišče druge stopnje sledilo) o tem, da tožnik ni konkretizirano zanikal toženčevih trditev, da ob sklenitvi izročilne pogodbe z dne 13. 8. 2013 in ob vknjižbi solastninske pravice na predmetni nepremičnini ni vedel, da naj bi L. K. že pred tem razpolagala s predmetno nepremičnino in da naj bi del solastninske pravice prenesla na tožnika (torej da toženec ob sklenitvi izročilne pogodbe in posledični vknjižbi solastninske pravice na predmetni nepremičnini bil dobroverni pridobitelj) in da za takšne trditve tožnik ni predlagal tudi nobenih dokazov, zato pa bi naj sodišče prve stopnje z ugotavljanjem dejstev toženčeve (ne)dobrovernosti in zaključki o toženčevi nedobrovernosti kršilo določilo drugega odstavka 214. člena ZPP ter 7. in 212. člena ZPP, posledično pa tudi ustavne pravice toženca (do poštenega sojenja, enakega varstva, zasebne lastnine). Presodilo je, da je tožnik z navedbami na prvem naroku za glavno obravnavo in pred tem v prvi pripravljalni vlogi z dne 28. 1. 2016 ter podanimi dokaznimi predlogi konkretizirano zanikal takšne toženčeve navedbe, za svoje trditve pa predlagal dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje ob ugotavljanju toženčeve (ne)dobrovernosti tudi presojalo. Pritožbeno sodišče razloge revizijskega sodišča sprejema in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Zato pa kot neutemeljene zavrača pritožbene očitke toženca o podanosti takšnih bistvenih kršitev določb ZPP in ustavnih pravic.

15. Sodišče prve stopnje je dokazni zaključek, da je bil toženec v času pridobitve solastninske pravice nedobroveren pridobitelj, saj je bil na podlagi pogovorov s staro mamo L. K., ko je ta še bila solastnica nepremičnine in nato z očetom P. K., ko je ta bil solastnik predmetne nepremičnine, seznanjen, da je L. K. del svojega solastniškega deleža (solastniški del na podstrešnem delu) v zameno za adaptacijo strehe odstopila tožniku, sprejelo na podlagi skrbne in vsestranske dokazne ocene izpovedb pravdnih strank, prič P. K. in M. K. ter listinskih dokazov (notarskega zapisa izročilne pogodbe SV 639/2013, dopisa P. K. z dne 7. 10. 2013 tožniku, odgovora na tožbo v zadevi P 674/2013). Vse te je dokazno ocenilo po metodološkem napotilu iz 8. člena ZPP, torej vsakega posebej, vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pri tem je že na podlagi dokazne ocene izpovedbe toženca prepričljivo ugotovilo in izpostavilo medsebojne nasprotnosti v njegovem izpovedovanju in neprepričljivost njegovega izpovedovanja, pa tudi, da toženčevih trditev, razen z lastno, sicer neprepričljivo izpovedbo sam toženec ni potrdil noben drug dokaz, niti izpovedba priče P. K., katero pa je sodišče prve stopnje glede na listinske dokaze in izpovedbo samega toženca tudi ocenilo kot neprepričljivo. Takšna vsestranska dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje so življenjsko logični in prepričljivi ter jih toženec s svojo lastno drugačno nepopolno dokazno oceno ne more omajati. Pritožbeni očitki toženca o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju se tako izkažejo kot neutemeljeni.

16. Sodišče prve stopnje je ob neprerekanih tožbenih trditvah, da parcelna št. ... k.o. ..., v zvezi s katero je tožnik zahteval izstavitev zemljiškoknjižne listine, predstavlja stavbo s tremi etažami ter pozidano zemljišče v izmeri 88 m2, velikost (površino tal) podstrešja glede na celotno velikost nepremičnine in s tem pogodbeno dogovorjeno velikost tožniku pripadajočega povečanega solastnega deleža, ugotovilo na podlagi izvedenca geodetske stroke. Na ugotovitve in mnenje slednjega pravdni stranki sicer nista imeli pripomb. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o pravni zmotnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, koliko znaša takšen dogovorjen solastniški delež tožnika, ki so utemeljevani z nedopustnimi (zato pa za pritožbeno sodišče neupoštevanimi - 337/1 ZPP) pritožbenimi novotami o tem, da izvedenec ni izhajal iz celotnega obsega nepremičnine, saj stanovanjska hiša ne zaseda celotne parcele.... Pritožnik namreč v pritožbi ni izkazal, zakaj takšnih trditev ni pravočasno podal že pred sodiščem prve stopnje. Glede na ugotovljeno vsebino pogodbe med tožnikom in L. K., ko je bila predmet pogodbe solastninska pravica K. na podstrešju, pa je sodišče prve stopnje pravilno pri določanju višjega solastnega deleža tožnika na nepremičnini izhajalo iz površine podstrešja in ne iz uporabne površine podstrešja. Pritožbene trditve toženca se zato tudi v tem delu izkažejo kot neutemeljene.

17. Sodišče prve stopnje je ob odmeri potrebnih pravdnih stroškov tožnika nagrado za opravljena pravdna dejanja tožnikovega pooblaščenca v času, ko je znašala vrednosti točke po odvetniški tarifi (OT) 0,459 (do 6. 4. 2019) ugotavljalo izhajajoč iz te vrednosti, v času vrednosti točke 0,6 EUR (po 6. 4. 2019) pa iz te vrednosti, pri skupnem izračunu pa je upoštevalo vrednost točke 0,6 EUR. Na enak način je odmerjalo ob odmeri potrebnih pravdnih stroškov toženca tudi nagrado toženčevega pooblaščenca. Takšna odmera sicer ni v nasprotju z določbo drugega odstavka 12. člena OT (Uradni list RS, št. 2/2015), ki določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženo z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Pritožbeni očitki toženca o zmotnosti odmere pravdnih stroškov tožnika so tako neutemeljeni.

18. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 30. 4. 2019, to je prvo pripravljalno vlogo za tem, ko je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 11. 1. 2017, podal navedbe v zvezi z razlogi razveljavitvene odločbe pritožbenega sodišča in predhodne odločbe revizijskega sodišča. Zato pa je sodišče prve stopnje stroške vložene pripravljalne vloge tožnika pravilno štelo za potrebne pravdne stroške tožnika in so drugačne pritožbene trditve toženca neutemeljene.

19. Pritožbeni očitki in razlogi toženca se tako v celoti izkažejo kot neutemeljeni.

20. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi specificirano in z navedbo konkretne pravne podlage (člena oziroma tar. št. OT) za njihovo odmero, opredelilo posamezne pravdne stroške, ki jih je kot potrebne priznalo tožencu. Zato pa so neutemeljeni zgolj pavšalni pritožbeni očitki tožnika o ″previsoko″ odmerjenih pravdnih stroškov toženca v primerjavi s tožnikom.

21. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnik s tožbo uveljavljal povečanje solastnega deleža na nepremičnini v višini 1/6, kar predstavlja zahtevek za procentualno 16 % povečanje solastnega deleža. Z izpodbijano sodbo pa je (upoštevajoč predhoden tožnikov delni umik tožbe in s pravnomočno sodbo z dne 11. 1. 2017 delno zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka) prisojen delež 2225/20000, kar predstavlja približno povečanje solastnega deleža v višini 11 %. Glede na takšne ugotovitve pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da končni uspeh tožnika pomeni tožnikov 2/3 oziroma 66 % in toženčev 1/3 oziroma 33 % uspeh v pravdi, zato pa je v sorazmerju s takšno višino uspeha v skladu z prvim odstavkom 154. člena ZPP upravičen tudi do povrnitve svojih potrebnih pravdnih stroškov. Pritožbeni očitki tožnika o zmotno ugotovljenem uspehu, ker pri njegovem ugotavljanju sodišče ni izhajalo iz končnega uspeha, so tako neutemeljeni. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, da tožnik ni uspel le s sorazmerno majhnim delom, zaradi katerega niso nastali dodatni stroški in da bi zato sodišče moralo tožencu naložiti v plačilo vse pravdne stroške. Pritožbeni in revizijski stroški so pravdni stroški pravdne stranke, o katerih mora v primerih pritožbenega oziroma revizijskega uspeha in odločitve o pridržanju teh stroškov za končno sodbo, odločati sodišče prve stopnje in ob presojanju dolžnosti njihove povrnitve upoštevati končni uspeh. Zato pa je sodišče prve stopnje pravilno kot potrebne pravdne stroške upoštevalo tudi pritožbene oziroma revizijske stroške pravdnih strank ter ob odločanju o dolžnosti njihove povrnitve upoštevalo končni uspeh.

22. Pritožba tožnika zoper odločitev o stroških se tako izkaže v celoti kot neutemeljena.

23. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov pritožnikov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

24. Tožnika s pritožbama nista uspela, zato vsak sam nosi pritožbene stroške vložene pritožbe, tožnik pa je dolžan tožencu povrniti stroške vloženega odgovora na pritožbo. Ti znašajo 186,66 EUR in jih predstavlja glede na tožnikovo pritožbeno izpodbijano višino stroškov nagrada po tar. št. 21/1 OT 250 točk, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 150,00 EUR, 2 % materialni stroški 3,00 EUR, 22 % DDV v znesku 33,66 EUR.

25. Glede na pridržano odločanje o revizijskih stroških v sklepu VS RS II Ips 30/2020 z dne 3. 7. 2020 je pritožbeno sodišče moralo odločiti tudi o dolžnosti povrnitve revizijskih stroškov pravdnih strank. Glede na tožnikov revizijski uspeh je tožnik upravičen do povrnitve svojih revizijskih stroškov, toženec pa sam trpi svoje revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Revizijski stroški tožnika znašajo 870,98 EUR in jih predstavljajo stroški v zvezi z vložitvijo predloga za dopustitev revizije z znesku 279,99 EUR (nagrada po tar. št. 21/4 OT 375 točk oziroma 225,00 EUR, 2 % materialni stroški 4,50 EUR, 22 % DDV v znesku 50,49 EUR) in nagrada za vloženo revizijo v znesku 590,99 EUR (nagrada po tar. št. 21/3 OT 450 točk oziroma 270,00 EUR, 2 % materialni stroški v višini 5,40 EUR, 22 % DDV v višini 60,59 EUR in sodna taksa v višini 255,00 EUR). Po medsebojnem pobotanju revizijskih stroškov in stroškov odgovora na pritožbo je tako toženec dolžan tožniku povrniti 684,32 EUR pritožbenih in revizijskih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje.