Jedro

Pri presoji težko popravljive škode je sodišče upoštevalo, da se prepoved prodaje tobačnih izdelkov nanaša zgolj na eno trafiko tožeče stranke na B. ulici ... v kraju C., da se prepoved ne nanaša na prodajo vseh izdelkov v tej trafiki, ampak zgolj tobačnih izdelkov in da je ta prepoved časovno omejena zgolj na 6 mesecev. Že iz teh razlogov ni mogoče govoriti o težko popravljivi škodi.

Izrek

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških si sodišče pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper odločbo Ministrstva za zdravje, s katero je bilo odločeno, da se ji v poslovni enoti A. na B. ulici ... v kraju C. začasno prepove prodaja tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov (točka 1 izreka). Prepoved prodaje traja šest mesecev od dneva vročitve odločbe (točka 2 izreka), odločeno pa je bilo tudi, da v postopku izdaje odločbe niso nastali posebni stroški (točka 3 izreka).

2. Tožeča stranka s tožbo zahteva odpravo izpodbijane odločbe ter povrnitev stroškov postopka.

3. Hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče do pravnomočne odločitve o vloženi tožbi zadrži začasno prepoved prodaje tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov na prodajnem mestu A. na naslovu B. ulilca ... kraj C. Pojasnjuje, da vložitev tožbe zoper odločbo ne ovira njene izvršitve. Tožeči stranki je z izpodbijano odločbo onemogočeno opravljanje primarne dejavnosti, s katero ustvarja večino prihodkov. Prepoved negativno vpliva na njen podjetniški ugled, zaupanje ljudi vanjo in na dosedanje obiskovalce, ki opravljajo svoje nakupe v prodajnem prostoru. Vsako posamezno prodajno mesto je zaupano v upravljanje pogodbenemu partnerju, ki izvaja operativne prodajne aktivnosti. V konkretnem primeru je to družba Č. d.o.o. na cesti D. v kraju C. Začasna prepoved prodaje tobačnih izdelkov bi za tožečo stranko pomenilo nepopravljivo škodo, saj prodaja teh izdelkov predstavlja njeno osrednjo dejavnost. To predstavlja bistveni in največji delež prodajnih aktivnosti tožeče stranke. Iz priložene tabele je razvidna struktura prihodkov po deležih prodaje posamezne vrste blaga in storitev. V letu 2018 je predstavljala prodaja tobaka 46 % delež vseh prihodkov, v letu 2019 38,07 % delež vseh prihodkov, v prvem polletju leta 2020 pa 31,91 % delež vseh prihodkov. V primeru nakupa predplačniške kartice PaySafeCard se na prodajnem mestu obračuna tudi provizija v višini 1 EUR, v tabeli prihodkov pa se navedena transakcija zabeleži v skupnem znesku 101 EUR. Torej so deleži prodaje tobačnih izdelkov dejansko še višji. Tožena stranka ocenjuje minimalno 50 % izpad prihodkov tega prodajnega mesta glede na pretekla obdobja. Učinki odločbe se ne bodo odražali zgolj v onemogočeni prodaji tobačnih izdelkov, ampak tudi v upadu prodaje ostalega blaga in storitev, s katerimi nastopa tožeča stranka na trgu. Potrošniki se poleg nakupa tobaka in tobačnih izdelkov zaradi strnjenosti ter razširjenosti ponudbe blaga in storitev tožeče stranke večinoma odločijo tudi za nakup ostalih komplementarnih dobrin. Nezmožnost nakupa tobačnih izdelkov pa zmanjša potrebo po tudi opravljanju nakupa drugih izdelkov. Prepoved prodaje tobačnih izdelkov izvotli smisel in namen trafike. Poslovno razmerje med tožečo stranko in družbo Č. d.o.o., ki je v času kršitve vršila prodajo, je medtem prenehalo. Tožeča stranka je tako z družbo E. d.o.o. sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju. E. zaposluje tri osebe, ki so z njo v delovnem razmerju. Zmanjšanje bistvenega dela prihodkov zaradi prepovedi prodaje tobačnega asortimenta se bo neposredno izkazalo v zaostrovanju pogojev poslovanja, nedoseganju pričakovanih poslovnih rezultatov, krčenju gospodarskih aktivnosti ter nadaljnjem obsegu povpraševanja med trajanjem prepovedi, kakor tudi po izteku 6 mesečne prepovedi prodaje tobačnih izdelkov. Obstoječe stranke se bodo v vmesnem času navadile, da v prodajnem prostoru tovrstnih izdelkov ni na voljo in bodo svoje nakupovalne navade verjetno spremenile trajno in ne le za čas prepovedi. Družba E. bi še pred odločitvijo sodišča delila usodo prodajnega mesta in bila prisiljena v začetek postopka prenehanja kot pravne osebe, vsi zaposleni pa bi posledično izgubili delo. Nezmožnost prodaje ne bi imelo le finančnih posledic, ampak bi ogrozilo tudi ugled tožeče stranke in zaupanje vanjo s strani potrošnikov. Potrošniki bodo nakup tovrstnih izdelkov opravili pri konkurenčnih gospodarskih subjektih. Grozeča škoda je očitno dolgoročna in težko popravljiva. Občuten upad obiskanosti prodajnega prostora pomeni hkrati tudi manjšo izpostavljenost določenih pogodbenih partnerjev, ki oglašujejo svoje storitve oziroma izdelke v prodajnem prostoru tožeče stranke.

4. Izdaja začasne odredbe pa ne bi imela negativnega vpliva na javno korist. Strank z nasprotnimi interesi pa tako in tako ni. V bližini lokacije tožeče stranke so tudi druga prodajna mesta, ki jim je ministrstvo izdalo dovoljenje za prodajo tobaka. Poslovna enota tožeče stranke je v gosto naseljenem območju z visoko frekventnostjo mimoidočih v pritličju večjega poslovno-stanovanjskega kompleksa v središču kraja C. Potrošnik bo nakup tovrstnih izdelkov enostavno opravil v preostalih več kot 280 konkurenčnih ponudnikih tobaka. S prepovedjo se ne bo zmanjšalo število bolezni in smrti, ki jih povzroči kajenje. Začasna prepoved v enem prodajnem prostoru ne bo v ničemer pripomogla k zmanjšanju povpraševanja po tobačnih izdelkih. S prenehanjem obratovanja prepovednega prostora se bo povečalo število brezposelnih oseb in s tem socialno breme za državo. Pri tožeči stranki je šlo le za osamljen dogodek, ki se je pripetil zaradi spleta nesrečnih okoliščin. Prodajalka kršitve ni opravila namerno niti ni bila pretirano malomarna. Prepričanje, da je izdelek prodala polnoletni osebi, je s prevaro povzročila potrošnica sama. Svoje dejanje je prodajalka nemudoma obžalovala in se pokesala na licu mesta.

5. Tožena stranka je poslala upravni spis, na zahtevo za izdajo začasne odredbe pa ni odgovorila.

K točki 1 izreka: Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

6. Podlaga za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe je določilo 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, s tem da mora pri odločanju skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje njeno izdajo. Na njej je torej tako trditveno kot dokazno breme.

8. Tožeča stranka utemeljuje nepopravljivo škodo s trditvijo, da je prodaja tobačnih izdelkov njena osrednja dejavnost, ki ji bo za 6 mesecev onemogočena in se bo tako zmanjšal delež njenih prihodkov. Zato naj bi po njenem mnenju bila celo ogrožena zaposlitev delavcev pri družbi E. d.o.o., ki vrši prodajo na kritičnem prodajnem mestu.

9. Sodišče se ne strinja s trditvami tožeče stranke, da ji z izpodbijano odločbo grozi težko popravljiva škoda. Pri tej presoji je sodišče upoštevalo, da se prepoved prodaje tobačnih izdelkov nanaša zgolj na eno trafiko tožeče stranke na B. ulici ... v kraju C., da se prepoved ne nanaša na prodajo vseh izdelkov v tej trafiki, ampak zgolj tobačnih izdelkov in da je ta prepoved časovno omejena zgolj na 6 mesecev. Že iz teh razlogov ni mogoče govoriti o težko popravljivi škodi.

10. Sodišče se ne strinja s trditvami tožeče stranke, da bi lahko prepoved prodaje tobačnih izdelkov negativno vplivala na njen podjetniški ugled, saj - kot je bilo že omenjeno - se prepoved nanaša zgolj na eno od njenih trafik in je tudi časovno omejena le na nekajmesečno obdobje, nanaša pa se zgolj na del izdelkov, ki jih prodaja v tej trafiki. Tudi če predstavlja prodaja tobačnih izdelkov osrednjo dejavnost tožeče stranke, pa v svojih poslovnih enotah prodaja tudi številne druge izdelke. Iz tabelaričnega prikaza je razvidno, da niti v letu 2018 niti v 2019 niti v 2020 prodaja tobačnih izdelkov ni predstavljala 50 % deleža vseh prihodkov. Četudi bi se sledilo navedbam v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da se ocenjuje nezmožnost prodaje tobačnih izdelkov v tej poslovni enoti kot minimalno 50 % izpad prihodkov, to še vedno ni tak izpad, da se ga ne bi dalo nadomestiti s povečano prodajo drugih izdelkov. Tožeča stranka ni izkazala, da ne bi mogla v navedeni poslovni enoti tega izpada v časovno omejenem 6 mesečnem obdobju nadomestiti z ustrezno povečano prodajo drugih izdelkov. Sodišče ne more slediti navedbam tožeče stranke, da bi prepoved prodaje tobačnih izdelkov imela za posledico upad prodaje ostalega blaga in storitev. Tisti kupci, ki v tej poslovni enoti v vsakem primeru ne bi kupovali tobačnih izdelkov, bodo lahko v navedenem obdobju še vedno kupovali ostalo blago. Iz navedenega razloga se sodišče ne strinja z navedbo tožeče stranke, da bi nezmožnost nakupa tobačnih izdelkov zmanjšala potrebo po opravljanju nakupa drugih izdelkov v tej poslovni enoti. Sodišče se prav tako ne strinja z navedbo tožeče stranke, da prepoved prodaje tobačnih izdelkov izvotli smisel in name trafike, saj namen trafike ni zgolj v prodaji tobačnih, ampak tudi drugih izdelkov. Ko bo 6 mesečno obdobje prepovedi prodaje tobačnih izdelkov minilo, po mnenju sodišča ni nikakršnega razloga, ki bi strankam v navedeni poslovni enoti onemogočil ponovni nakup tobačnih izdelkov. Iz vseh navedenih razlogov sodišče tudi ne more slediti navedbam tožeče stranke, da bi bilo prodajno mesto zaradi začasne prepovedi prodaje tobačnih izdelkov podvrženo prenehanju poslovanja in da bi zaposleni delavci posledično izgubili delo. Tudi če bi potrošniki v 6 mesečnem obdobju tobačne izdelke kupovali pri konkurentih, se bodo lahko po tem obdobju ponovno vrnili kot kupci tobačnih izdelkov k tožeči stranki, v času šestmesečne prepovedi pa bodo lahko v njeni poslovni enoti kupovali ostale izdelke.

11. Tožeča stranka tudi ne izkazuje tega, da bi bila morebitna škoda zaradi začasne prepovedi prodaje tobačnih izdelkov težko popravljiva. Če bi se namreč izkazalo, da je odločba nezakonita in bi bila odpravljena, je treba upoštevati prvi odstavek 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da če se odločba odpravi ali izreče za nično, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. To pomeni, da če bi zaradi odločbe dejansko nastale škodljive posledice za tožečo stranko, bi se odpravile v primeru odprave odločbe. Če bi tožeča stranka izkazala, da je zaradi odločbe, ki bi bila odpravljena, utrpela škodo, bi lahko zahtevala povrnitev te škode. Torej tudi če bi do morebitne škode prišlo, taka škoda nikakor ne bi bila težko popravljiva.

12. Ker je sodišče ocenilo, da tožeči stranki ne grozi nastanek težko popravljive škode, je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da pogoj težko popravljive škode ni izpolnjen in je treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti, se ni posebej opredeljevalo do tega, ali bi bila z izdajo začasne odredbe prizadeta javna korist ali koristi nasprotnih strank. Taka presoja bi bila relevantna le v primeru, če bi sodišče začasno odredbo izdalo.

13. Do navedb v zahtevi za izdajo začasne odredbe, ki se nanašajo na to, kako je prišlo do prodaje tobačnega izdelka mladoletni osebi, pa se sodišče v tem sklepu ne opredeljuje, saj to spada v presojo utemeljenosti tožbenih navedb.

14. Sodišče v navedeni zadevi pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni izvedlo glavne obravnave, ampak je odločilo na nejavni seji, ker v postopku odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče ne izvaja dokazov, ampak svojo odločitev opre na že predložene dokaze.

K točki 2 izreka:

15. Tožeča stranka v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe priglaša tudi stroške. Vsi stroški, ki so nastali s predlogom za izdajo začasne odredbe so del stroškov upravnega spora in o tem, kdo bo nosil stroške tega spora, vključno s stroški, nastalimi v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, bo lahko sodišče odločilo šele, ko bo znan končni uspeh strank v postopku v tej zadevi. Iz navedenih razlogov bo sodišče o vseh stroških postopka odločalo ob izdaji končne odločbe.