Jedro

Tožena stranka ni ravnala zakonito, ko je višino povračila stroškov za službeno potovanje uredila s svojim splošnim aktom. Kljub temu je tožnik upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali na službenem potovanju v tujini, v višini, kot jo določa veljavna kolektivna pogodba oz. Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino, na katero kolektivna pogodba napotuje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v odločitvi o stroških postopka (točka II izreka) spremeni tako, da se znesek 1.349,53 EUR zniža na 1.124,53 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bilo toženi stranki naloženo, da tožniku povrne iz naslova premalo izplačanih plač v višini, ki je navedena v izreku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka I/a izreka); povrne stroške prevoza na delo in z dela za čas od januarja 2008 do avgusta 2010 v zneskih, ki so navedeni v izreku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov (točka I/b izreka); mu iz naslova dnevnic za obdobje od januarja 2008 do junija 2010 plača v izreku navedene zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku navedenih datumov (točka I/c izreka); ter mu iz naslova regresa za letni dopust za leto 2008 od bruto zneska 665,00 EUR obračuna in plača akontacijo dohodnine ter mu plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2009 dalje do plačila (točka I/č izreka); od bruto zneska odškodnine za neizrabljeni letni dopust v višini 539,20 EUR obračuna prispevke in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2011 dalje, višji zahtevek je zavrnilo (točka I/d izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 1.349,53 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo in odločitev o stroških postopka se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno naložilo, da tožniku povrne vtoževane odtegljaje. Odtegljaj v mesecu februarju 2008 v višini 300,00 EUR je tako poračun že vnaprej izplačane akontacije dnevnic oziroma potnih stroškov. Tožnik je akontacijo gotovine prejel, toženki ni dostavil nikakršno dokazilo o stroških, denar pa je obdržal zase. Enako velja tudi za vse naslednje odtegljaje. Navedeno izkazujejo v spis predloženi blagajniški izdatki, kakor tudi predložena dokazila o nakazilu akontacij. Stroški, ki jih je tožena stranka odtegnila od tožnikove plače so nastali tudi pri nakladanju in razkladanju palet. Pri zahtevku za povrnitev potnih stroškov sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik vozila ni prevzemal na sedežu družbe, pač pa na zavarovanih parkiriščih. Razpored voženj nikakor ni omogočal, da bi tožnik lahko enkrat mesečno odhajal domov. Tudi glede zahtevka za izplačilo dnevnic je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo navedbe in dokaze tožene stranke. Tožena stranka je za Avstrijo, Nemčijo, Nizozemsko in Švico določila enotno dnevnico v višini 52,00 EUR, za Francijo in Italijo v višini 50,00 EUR ter za Belgijo v višini 60,00 EUR. Za toženo stranko nista zavezujoči in obligatorni Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo in tudi ne Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov. V kolikor višina povračil stroškov ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom. Citirana uredba se uporablja predvsem v davčne namene. Glede na vse navedeno tožena stranka vztraja, da se upoštevajo vsi predloženi dokazi tožene stranke in da se popolno ugotovi dejansko stanje. Sodišče prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava. Tožena stranka se pritožuje tudi glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnik uspel z 80 % svojega zahtevka, zato mu je priznalo 80 % priglašenih stroškov. Ni upoštevalo, da to pomeni, da je uspeh tožene stranke v sporu 20 %, zato je tudi tožena stranka upravičena do povrnitve sorazmernega dela priglašenih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba formalno sicer uveljavlja vse pritožbene razloge, kar pomeni, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa tožena stranka ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno naložilo, da tožniku povrne del odtegljajev za februar, junij, julij, avgust in september 2008, za februar, julij, avgust in oktober 2009 ter maj in junij 2010. Glede na določbo 2. odstavka 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) tožena stranka svoje terjatve do tožnika ni smela pobotati brez njegovega soglasja s svojo obveznostjo plačila. To pa ne velja, če je tožnik prejel plačilo v obliki akontacije. Za plačila, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožniku je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik gotovino prejel oziroma utemeljenost odtegljaja. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi neutemeljenih odtegljajev tožena stranka tožniku dolžna plačati zneske, razvidne iz točke I/a izreka sodbe, pravilna. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka iz naslova premalo izplačanih plač (odtegljajev). Tožnik se zoper sodbo ni pritožil in tudi ni predlagal dopolnitve sodbe (325. člen ZPP).

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela (točka I/b izreka sodbe) pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede vprašanja, kje naj bi tožnik prevzemal vozila ter glede tega kako pogosto je tožnik lahko odhajal domov. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka zgolj pavšalno navedla, da se tovorna vozila ne prevzemajo na sedežu družbe, temveč na zavarovanih parkiriščih, ki jih ima delodajalec na razpolago in da se vozniki domov ne vračajo enkrat mesečno, češ da organizacija dela tega ne dopušča. Glede na to, da tožena stranka tudi v nadaljevanju postopka ni konkretizirala na katerih parkiriščih naj bi tožnik ob posamezni vrnitvi z doma prevzel tovorna vozila, je sodišče prve stopnje na podlagi tožnikove izpovedbe utemeljeno štelo, da razdalja od doma do Trsta znaša 550 km ter da za pot porabi 5 do 6 ur. Sodišče prve stopnje mu je zaradi nesorazmernega trajanja poti z javnim prevozom (prevoz z avtobusom traja 12 ur) priznalo stroške v višini kilometrine. Tožena stranka je zgolj pavšalno zatrjevala, da se tožnik ni mogel vsak mesec vračati domov. Tožena stranka se v pritožbi sicer sklicuje na razpored voženj, ki naj bi to onemogočal, vendar tega razporeda ni predložila. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o višini stroškov prevoza na delo in z dela, ki jih je tožena stranka tožniku dolžna povrniti.

Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o povračilu stroškov službenih potovanj (točka I/c izreka sodbe), to je o plačilu razlike med izplačanimi in pripadajočimi dnevnicami. Zmotno je pritožbeno stališče, da je kot izvršilni predpis iz drugega odstavka 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) potrebno obravnavati sklep direktorja tožene stranke (priloga B4) o določitvi višine dnevnic za posamezne države. Drugi odstavek 130. člena ZDR sicer res določa, da v kolikor višina povračila stroškov iz prejšnjega odstavka (med te stroške pa sodijo tudi stroški, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju) ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom. V pretežnem delu spornega obdobja veljavna Kolektivna pogodba o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leto 2008 in 2009 (KPPI, Ur. l. RS, št. 62/2008), ki je v 19. členu določala, da je delavec, ki ga delodajalec napoti na službeno pot v tujino, upravičen do dnevnice (povračila stroškov za prehrano), povračila stroškov za prevoz in povračila stroškov za prenočevanje, pod pogoji in v višini, kot je določeno z izvršilnim predpisom, ki ureja povračilo stroškov za službeno potovanje v tujino. KPPI torej že sama napotuje na izvršilni predpis, ki pa ni splošni akt delodajalca, temveč izvršilni predpis vlade. Tožena stranka ima sicer prav, ko opozarja, da se je tožnik zmotno skliceval na določbe Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkih, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Ur. l. RS, št. 140/2006) oziroma Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih odhodkov (Ur. l. RS, št. 140/2006, 76/2008), vendar to ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Izvršilni predpis, ki določa višino dnevnic za potovanje v tujino je namreč Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/1994 s spremembami). V spornem obdobju veljavna priloga k Uredbi o spremembi in dopolnitvi Uredbe o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 16/2007) določa takšne višine dnevnic za posamezne težave, kakršne tožnik uveljavlja s tožbo to je 55,00 EUR za Italijo, Francijo, Avstrijo, Nemčijo, Nizozemsko in Švico, 63,00 EUR za Belgijo ter 40,00 EUR za Češko. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje glede na predložene plačilne liste pravilno ugotovilo razliko iz naslova dnevnic za službene poti v tujino za posamezne mesece in da je ugotovljene razlike tožniku pravilno dosodilo.

Glede odločitve sodišča prve stopnje o plačilu regresa za letni dopust za leto 2008 (točka I/c izreka sodbe) in odločitve o plačilu odškodnine za neizrabljeni letni dopust za leto 2010 pritožba ne navaja ničesar, zato je glede tega dela izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Odločitev o obveznosti plačila regresa za letni dopust za leto 2008 je v skladu v izpodbijani sodbi citirano določbo prvega odstavka 131. člena ZDR. Tožnik do prenehanja delovnega razmerja ni izkoristil 12 dni letnega dopusta, zato je odločitev, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za neizrabljeni letni dopust pravilna.

Glede odločitve o stroških postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stroške tožnika sodišče prve stopnje sicer pravilno odmerilo, pravilno je tudi upoštevalo, da je uspel s 80 % svojega zahtevka, zaradi česar mu je utemeljeno priznalo stroške v znesku 1.349,53 EUR. Vendar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da navedeno pomeni, da uspeh tožene stranke v tem sporu znaša 20 % in da je zaradi tega tudi ona upravičena do povrnitve 20 % utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Ti znašajo 1.125,00 EUR (477,10 EUR nagrada za postopek, 440,40 EUR nagrada za narok, 20,00 EUR pavšalni znesek za materialne stroške in 20 % DDV). Tožena stranka je tako upravičena do povrnitve stroškov postopka v znesku 225,00 EUR. Po medsebojni kompenzaciji stroškov, ki sta jih stranki dolžni povrniti druga drugi se pokaže, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.124,53 EUR, zato je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o stroških postopka.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Ker je tožena stranka uspela s pritožbo le v zanemarljivo majhnem delu stranske terjatve, zaradi česar niso nastali posebni stroški, krije sama svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato stroške odgovora na pritožbo krije sam (154. in 155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).