Jedro

Konkurenčni klavzuli kljub opredelitvi, da velja "v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja", ni mogoče odrekati veljavnosti.

V zvezi s presojano konkurenčno klavzulo je treba uporabiti institut delne ničnosti, kakor ga kot odraz načela afirmacije pogodb ureja prvi odstavek 88. člena OZ, ki določa, da zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Zaradi neustreznosti določila, ki predvideva učinkovanje konkurenčne klavzule v vseh primerih prenehanja delovnega razmerja, konkurenčna klavzula lahko velja le v primerih, ki so predvideni v tej določbi zakona, ni pa nična celotna konkurenčna klavzula.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 22.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2017 dalje. Tožeči stranki je naložilo, naj tožencu povrne 3.770,28 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožeča stranka. Predlaga njeno spremembo tako, da se pritožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je dogovor o konkurenčni klavzuli, ki ga vsebuje pogodba o zaposlitvi z dne 3. 5. 2013, ničen. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje glede dogovora o učinkovanju konkurenčne klavzule v vseh primerih prenehanja pogodbe o zaposlitvi toženca, tudi ob prenehanju po volji delodajalca brez krivde delavca. Ta zaključek je po njenem mnenju v nasprotju z vsebino pogodbe o zaposlitvi, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka, posledično pa je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Navaja, da iz vsebine dogovora o konkurenčni klavzuli ne izhaja, da je dogovorjena tudi za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi, za katere konkurenčna klavzula ni dopustna. Zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pove, da uveljavlja kršitev dogovorjene konkurenčne klavzule po prenehanju toženčeve pogodbe o zaposlitvi pri tožeči stranki zaradi toženčeve odpovedi z dne 30. 12. 2016. Trdi, da toženec v postopku ni zatrjeval neveljavnosti dogovorjene konkurenčne klavzule zaradi razloga, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Kot zmotnega graja materialno pravno stališče, da je dogovor ničen v celoti, saj zakon ne določa te sankcije za kršitev drugega odstavka 40. člena ZDR-1. Poudarja, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati zaradi redne odpovedi toženca, torej iz razloga, ki ga za veljavnost dogovora o konkurenčni klavzuli predpisuje ZDR-1. Opozarja na možnost pravnih pravil o delni ničnosti. V primeru, da delodajalec delavca obdolži kršitve konkurenčne klavzule, delavec pa meni, da je konkurenčna klavzula pretirano omejujoča, lahko po prepričanju tožeče stranke sodišče dogovor o konkurenčni klavzuli časovno in vsebinsko uokviri v dopustne meje in na tej podlagi odloči ali je delavec kršil konkurenčno klavzulo ali ne. Sklicuje se na pravno teorijo (komentar ZDR-1) in sodno prakso (Pdp 48/2014, Pdp 707/2014). Sodišču prve stopnje očita pretirano formalističen pristop. Izpostavlja postopanje toženca, ki je v začetni fazi postopka zatrjeval, da ne opravlja dela pri konkurenčni družbi, nakar pa je svoje trditve spremenil in uveljavljal, da po kasneje sklenjenih ustnih pogodbah konkurenčna klavzula ni bila dogovorjena. Uveljavlja, da gre za sodbo presenečenja, saj glede na izvedbo celotnega postopka očitno sodišče prve stopnje ni imelo dvoma o veljavnosti konkurenčne klavzule, nikoli ni izpostavilo njene vprašljivosti iz razlogov, ki jih je sprejelo kot podlago za odločitev, zaradi česar se tožeča stranka ni mogla opredeliti do teh razlogov, s katerimi je utemeljena odločitev o ničnosti konkurenčne klavzule. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje pogodbeno določilo v točki XIX pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na dogovor o konkurenčni klavzuli, tolmačilo drugače kot tožeča stranka, pa ne pomeni te kršitve, ampak nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

7. Prav tako ne drži, da toženec ni pravočasno zatrjeval ničnosti dogovorjene konkurenčne klavzule zato, ker v njej niso izrecno določeni primeri prenehanja pogodbe o zaposlitvi, v katerih velja. To je namreč toženec pravočasno navajal v vlogi z dne 14. 6. 2018, prvi narok za glavno obravnavo pa je bil šele 11. 4. 2019. Glede na to ni utemeljena pritožbena navedba, da gre za sodbo presenečenja, čeprav je sodišče prve stopnje vodilo dokazni postopek tudi v zvezi z vprašanjem, ali je toženec kršil dogovorjeno konkurenčno klavzulo. Zatrjevana kršitev pravil postopka tako ni podana.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke kot nekdanjega delodajalca toženca, naj ji plača pogodbeno kazen zaradi kršitve v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene konkurenčne klavzule. Tožbeni zahtevek je zavrnilo na podlagi stališča, da je ob upoštevanju določb 86., 92. in 93. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. – OZ) dogovorjena konkurenčna klavzula v celoti nična. Ugotovilo je namreč, da je bilo med strankama pogodbe o zaposlitvi dogovorjeno, da konkurenčna klavzula učinkuje v vseh primerih prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tj. tudi za prenehanja po volji delodajalca in brez krivde delavca, kar je v nasprotju z določbo 40. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1).

9. Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je konkurenčna klavzula, dogovorjena med strankama, v celoti nična, ker v pogodbenem določilu o njenem učinkovanju ni izrecno opredeljeno, da velja zgolj v primerih prenehanja pogodbe o zaposlitvi po volji in krivdi delavca. Konkurenčni klavzuli kljub opredelitvi, da velja „v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja“, ni mogoče odrekati veljavnosti. V predmetni zadevi je toženec sam redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 5. 2013, torej mu je delovno razmerje prenehalo na način, ki ga ZDR-1 v drugem odstavku 40. člena opredeljuje kot enega od načinov prenehanja delovnega razmerja, na podlagi katerega učinkuje konkurenčna klavzula. V zvezi s presojano konkurenčno klavzulo je tako treba uporabiti institut delne ničnosti, kakor ga kot odraz načela afirmacije pogodb ureja prvi odstavek 88. člena OZ, ki določa, da zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 7/2020 z dne 9. 6. 2020). Zaradi neustreznosti določila, ki predvideva učinkovanje konkurenčne klavzule v vseh primerih prenehanja delovnega razmerja, konkurenčna klavzula lahko velja le v primerih, ki so predvideni v tej določbi zakona, ni pa nična celotna konkurenčna klavzula. Veljavna in zavezujoča je tako v XIX. točki pogodbe o zaposlitvi dogovorjena konkurenčna klavzula, vendar le za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, zaradi redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca, razen v primeru izredne odpovedi iz šeste alineje prvega odstavka 110. člena tega zakona. Med strankama ni sporno, da je tožencu delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo zaradi redne odpovedi s strani toženca, se pravi delavca. Glede na navedeno je utemeljena pritožba tožene stranke, da konkurenčna klavzula ni nična iz tega razloga.

10. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je konkurenčna klavzula nična že zato, ker se nanaša tudi na načine prenehanja delovnega razmerja, ki po zakonu ne morejo biti podlaga za njeno učinkovanje, ni ugotavljalo (vseh) drugih pogojev za njeno veljavnost, npr. ali je toženec pri tožeči stranki pridobival kakšna nova znanja, prav tako pa ni sprejelo zaključkov v zvezi s tem, ali je toženec svojo obveznost iz konkurenčne klavzule kršil, niti ali je zaradi kršitve konkurenčne klavzule tožeči stranki dolžan plačati pogodbeno kazen. Glede na to, da zaradi zmotnega materialnopravnega stališča dejansko stanje v zadevi ni bilo popolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj bi moralo ugotavljati dejansko stanje glede navedenega, zato je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagane dokaze in ugotoviti vsa pravno pomembna dejstva za presojo veljavnosti sporne konkurenčne klavzule, za presojo, ali je toženec dogovorjeno konkurenčno klavzulo kršil, ter za presojo o upravičenosti tožeče stranke do plačila pogodbene kazni za kršitev dogovorjene konkurenčne klavzule. Dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje bo hitrejša in bolj ekonomična za stranke, saj ima toženec bivališče v A., tožeča stranka pa sedež v B., torej bistveno bližje sedežu sodišča prve stopnje kot sedežu pritožbenega sodišča. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Glede na to z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Pritožbeno sodišče bi v primeru, da zadeve ne bi vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankama odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper dejansko stanje, prvič ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem. V konkurenci pravice do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl. – URS), in pravice do pritožbe iz 25. člena URS, je treba glede na vse okoliščine primera dati prednost pravici do pritožbe.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.