Jedro

Pri odločanju po desetem odstavku 56. člena ZPre, če Agencija vlagatelja ugovora ne obvesti o načinu odločanja (in s tem tudi o odločitvi), je treba šteti, da je pritožba pravočasna, četudi je bila vložena tako pozno kot je bila v obravnavanem primeru.

Zavrnitev izdaje dovoljenja iz prvega odstavka 82. člena ZPre opredeljuje četrti odstavek 11. člena ZPre kot razvezni pogoj. Pogoj je (bodoče) negotovo dejstvo. Za odločitev v sporu je zato odločilen odgovor na vprašanje, kdaj postane odklonitev dovoljenja gotovo dejstvo. Gotovo dejstvo postane šele s pravnomočnostjo odklonitve dovoljenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se odločba Agencije za trg vrednostnih papirjev z dne 19.8.1998 štev... razveljavi.

Obrazložitev

Z odločbo z dne 9.7.1998 štev... je Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju: Agencija) dovolila ponudniku, da objavi ponudbo za odkup 285.628 navadnih imenskih delnic izdajatelja S., d.d., M. (v nadaljevanju: S. d.d.). Ker naj bi se izpolnil razvezni pogoj iz četrtega odstavka 11. člena Zakona o prevzemih (Ur. list RS štev. 47/97; v nadaljevanju: ZPre) - Vlada Republike Slovenije je namreč odklonila izdajo dovoljenja iz prvega odstavka 82. člena ZPre, je Agencija po 49. členu ZPre izdala odločbo štev... z dne 19.8.1998, s katero je ugotovila neuspešnost ponudbe za odkup delnic izdajatelja S. d.d. Odločbo o ugotovitvi, da je bila ponudba za odkup delnic izdajatelja S. d.d. neuspešna, je ponudnik izpodbijal z ugovorom, ki je prispel na Agencijo 26.8.1998. Agencija o ugovoru ni odločila. Zato je ponudnik, sklicujoč se na deseti odstavek 56. člena ZPre, vložil pritožbo s predlogom pritožbenemu sodišču, naj odločbo Agencije o ugotovitvi, da ponudba ni bila uspešna, spremeni in ugotovi uspešnost ponudbe, podrejeno pa naj ugotovi, da so obstojali pogoji za njeno uspešnost. Pritožba je utemeljena.

Po sedmem odstavku 56. člena ZPre mora Agencija odločiti o ugovoru zoper odločbo predsednika senata v 15 dneh po prejemu ugovora. Če tega ne stori, se šteje, da je ugovor zavrnjen (deseti odstavek 56. člena ZPre).

Ni zakonske določbe, da udeleženec postopka nima pritožbe, če odloči Agencija o ugovoru po desetem odstavku 56. člena ZPre. Iz enajstega odstavka 56. člena ZPre izhaja celo nasproten zaključek. Zakon o trgu vrednostnih papirjev (Ur. list RS štev. 6/94; v nadaljevanju: ZTVP), ki ga je treba uporabiti za ugotovitev dolžine pritožbenega roka (drugi odstavek 56. člena ZPre), določa osem dnevni rok za pritožbo (prvi odstavek 169. člena ZTVP). Ta je bila vložena šele 9.11.1998. Zato je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bila pritožba vložena pravočasno.

Po prvem odstavku 169. člena ZTVP teče pritožbeni rok od vročitve prepisa odločbe dalje. Zaradi odločitve po desetem odstavku 56. člena ZPre odločba udeležencu ni bila vročena. Zakon ne rešuje vprašanja, kdaj začne teči pritožbeni rok v takšnem primeru, vendar gotovo ne z naslednjim dnem po poteku roka iz sedmega odstavka 56. člena ZPre. Ali je Agencija odločila v petnajstdnevnem roku po prejemu ugovora, vlagatelj ugovora ne ve. Zaradi časa, potrebnega za izdelavo odločbe in poštnega teka, mu namreč Agencija odločbe ne more vročiti z dnem odločitve tako, da bi vedel, da ni odločila na način iz desetega odstavka 56. člena ZPre. Zato bo vlagatelj ugovora v nejasnosti, ali pritožbeni rok teče ali ne. Takšna nejasnost pa ni v skladu z ustavno pravico do pritožbe, ki med drugim vključuje tudi vedenje upravičenca do pritožbe, kdaj začne pritožbeni rok teči, s tem pa tudi kdaj poteče. Zato je treba pri odločanju po desetem odstavku 56. člena ZPre, če Agencija vlagatelja ugovora ne obvesti o načinu odločanja (in s tem tudi o odločitvi), šteti, da je pritožba pravočasna, četudi je bila vložena tako pozno kot je bila v tem primeru.

Zavrnitev izdaje dovoljenja iz prvega odstavka 82. člena ZPre opredeljuje četrti odstavek 11. člena ZPre kot razvezni pogoj. Po prvem odstavku 74. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ štev. 29/78...57/89) je pogoj (bodoče) negotovo dejstvo. Za odločitev v sporu je zato odločilen odgovor na vprašanje, kdaj postane odklonitev dovoljenja iz prvega odstavka 82. člena ZPre gotovo dejstvo.

Odklonitev dovoljenja iz prvega odstavka 82. člena ZPre postane gotovo dejstvo šele s pravnomočnostjo, to je, če ponudnik odklonitve dovoljenja ni izpodbijal s tožbo v upravnem sporu, s potekom roka za vložitev tožbe, če pa jo je vložil pa s pravnomočnostjo sodbe, s katero je sodišče ponudnikovo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Šele s pravnomočnostjo nastopi namreč situacija, ko odklonitve dovoljenja načeloma ni mogoče več spremeniti (primerjaj: 12. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, p.b. - Ur. list SFRJ štev. 47/86).

Drugačnega stališča tudi ni mogoče temeljiti na prvem odstavku 30. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS štev. 50/97).

Izvršljivosti namreč ni mogoče enačiti s pravnomočnostjo, razen tega pa sklep Vlade RS o odklonitvi dovoljenja za prevzem ni odločitev z dajatvenimi učinki, ampak z oblikovalnimi učinki.

Iz zgoraj povedanega sledi, da je Agencija v odločbi, s katero je ugotovila neuspešnost ponudbe, materialnopravno zmotno presodila, da je razvezni pogoj - odklonitev dovoljenja za prevzem - nastopil že s samo izdajo sklepa, s katerim je Vlada RS to storila. Zato je odločbo, s katero je ugotovila neuspešnost ponudbe, izdala samo dva dni potem, ko je Vlada RS odklonila dovoljenje za prevzem. Izdala jo je torej preuranjeno. Pritožbeno sodišče, ki na pravilnost uporabe materialnega prava pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 161. člena ZTVP in drugim odstavkom 56. člena ZPre) je zato pritožbi udeleženca ugodilo in odločilo tako, kot to izhaja iz izreka tega sklepa. Glede na ugotovljeno zmotno uporabo materialnega prava obravnavanje ostalih pritožbenih navedb ni pomembno, ker na odločitev ne more vplivati.