Jedro

Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka zaradi ograje, ki jo je okoli vrta postavila tožena stranka, ni mogla izvrševati posesti na tak način, kot je to vse vseskozi počela.

Izrek

Pritožba tožene stranke se z a v r n e in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je O. s. v C. sklenilo, da je Š. E. dne 01.05.2001 motila tožeči stranki v posesti nepremičnin na parceli št. ..., pripisani k vl. št. ... k.o. K. in na parceli št. ... vpisani pri vl. št. ... k.o. K. s tem, da je na parc. št. ... postavila leseno ograjo z mrežo v dolžini 15,60 m, ki poteka vzporedno s cesto med gospodarskim poslopjem in jablano ter je na parc. št. ... postavila leseno ograjo z mrežo dolžine 5,30 m, ki poteka med gospodarskim poslopjem in kozolcem. Pod pretnjo izreka denarne kazni 300.000,00 SIT je tudi v bodoče prepovedalo posegati v posest tožnikov, naložilo ji je tudi povrnitev stroškov, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je toženka Š. E. dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje in leseno ograjo odstraniti, saj sta bili obe ograji odstranjeni. Prvostopenjsko sodišče je tudi v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek proti Š. R..

Zoper takšen sklep je prvotožena stranka vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek glede prvotožene stranke zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in vrne v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da o motenju posesti tožečih strank ni mogoče govoriti, saj sta tožnika imela skozi vedno odprta, oziroma odklenjena vrata za pešpot vseskozi nemoten dostop do zemlje, ki sta jo obdelovala in da zgolj dejstvo, da sta po postavitvi ograje morala hoditi skozi vrata, še ne pomeni motenja. Navaja tudi, da je priča L. A. sicer res izpovedala o kolovozu, ki je tam včasih obstajal, da pa je sedaj iz fotografij, ki so v spisu razvidno, da ni sledi o vožnji mimo trase dovozne poti. Po njenem mnenju lahko lastnik ureja svoje nepremičnine kot želi, posestnemu upravičencu pa pravice ne morejo biti priznane tako široko, saj je dejstvo, da je ograja tam v korist vseh, ker preprečuje dostop živalim, ki povzročajo škodo. Ker sta tožeči stranki lahko nemoteno prihajali na vrt in ga še naprej obdelovali, tudi njun ekonomski interes ni bil z ničemer ogrožen, tožbeni zahtevek pa predstavlja zgolj šikaniranje toženke. Navaja še, da v tem kontekstu govorimo o obstoju posesti pravice stvarne služnosti prostega prehoda do vrta, v tem pa tožnika vsekakor nista bila motena. Stališče tožečih strank potrjuje le njun sin, ki pa nikakor ni objektivna priča, poleg tega pa sodišče njegove izpovedbe ne bi smelo upoštevati, saj iz njegovega zaslišanja izhaja, da je bil prisoten na ogledu kraja, kar pa iz zapisnika o ogledu ne izhaja. Meni tudi, da sodišče ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe, saj je tožeča stranka s spremembo iz parc. št. ... v parc. št. ... spremenila tožbo.

Tožeča stranka je sicer podala odgovor na pritožbo, ki pa zaradi poteka 8 dnevnega roka ni bil poslan toženi stranki, temveč je bil v skladu z določbo III. odst. 344. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslan pritožbenemu sodišču. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in navaja, da priča L. A. navedbe tožečih strank le potrjuje, ne strinja se s stališčem tožene stranke, da gospodarski interes tožečih strank ni bil moten; poleg tega je s postavitvijo ograje s strani tožene stranke bilo vzpostavljeno stanje, ki je tožeči stranki onemogočalo parkirati svoje vozilo, poleg tega pa je tožeča stranka bila motena v posesti prostega dostopa do vrta.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je povsem pravilna. Materialnopravno izhodišče za odločanje v tej zadevi je Zakon o temeljnih lastninskih razmerjih ( v nadaljevanju ZTLR ), ki v 5. poglavju obravnava posest. pri tem je v 70. čl. določeno, da ima posest stvari vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo (neposredna posest). Pri tem mora biti neposredni posestnik v nekem trajnejšem prostorskem razmerju do stvari in mora imeti možnost na stvar vplivati, jo rabiti in uživati in z njo razpolagati. ZTLR v 75. čl. tudi določa, da ima vsak posestnik stvari pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti (motenje posesti), v 78. čl. pa daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, govori pa tudi o tem, da se pri varstvu posesti ne upoštevajo pravica do posesti, pravni naslov posesti in dobrovernost posestnika.

Varstvo posesti je namreč predvsem varstvo pred samovoljnim zasebnim uveljavljanjem pravic in hkrati tudi sankcija, saj je cilj posestnega varstva, da ostane samovolja brez želenega rezultata. Torej je potrebno obravnavati vprašanje ali dejanje, ki naj bi bilo motilno res pomeni motenje oziroma ali je to dejanje samovoljno ali protipravno. Protipravnost je namreč objektivni element motenja posesti in je hkrati tudi odločilnega pomena v sporih zaradi motenja posesti, saj se posest lahko moti le s takimi dejanji in ravnanji, ki so protipravna, torej takšna, ki nasprotujejo pozitivnim predpisom in pravnemu redu oziroma takšna dejanja in ravnanja, za katera oseba nima pooblastila temelječega na ustrezni pravni podlagi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka na posestvo prihajala predvsem zaradi obdelave vrta in ostalih nepremičnin z avtomobilom, do vrat je prihajala po poti med objekti, tam vozila in z avtomobilom tudi obračala. Zaradi dne 01.05.2001 postavljene ograje tožeča stranka posesti ni mogla izvrševati na takšen način, kot je to vseskozi počela prej, saj ji je s postavljeno ograjo bil onemogočen dostop z avtomobilom. Tako trditve tožene stranke, da so na ograji odprta manjša vrata za pešpot, ki so vseskozi odprta in da tako posest tožečih strank ni motena, ne zdržijo.

Tudi navedbe o tem, da je iz fotografij razvidno, da je nekdanji kolovoz preraščen in da ni sledi vožnje, za samo dejstvo motenja posesti niso pomembne, saj je nedvomno dokazano, da je tožeča stranka prihajala na posestvo z avtomobilom. poleg tega pa te navedbe predstavljajo pritožbeno novoto v smislu 337. čl. ZPP in bi pritožnica morala izkazati, da teh novih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave, da bi jih pritožbeno sodišče lahko sploh upoštevalo.

Zatrjevano lastništvo tožene stranke v sporu zaradi motenja posesti ni pomembno. Tudi navedbe, da je ograja tam zaradi preprečevanje dostopa živalim, ki povzročajo škodo in da je postavljena ograja v korist vsem, ne zdržijo, saj je dejstvo, da je ravno ta ograja preprečila tožeči stranki uporabo posesti nepremičnine na način, kot je to počela prej, ko je prihajala tja z avtomobilom. V tem primeru gre za že zgoraj omenjeno samovoljo tožene stranke, ki pa jo zakonski predpisi ne dovoljujejo in nudijo posestno varstvo ravno zaradi preprečevanje samovolje posameznikov.

Prav tako ne zdržijo navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka kljub postavljeni ograji lahko še naprej obdelovala vrt in nemoteno prihajala do njega in da torej zaradi tega njen ekonomski interes ni bil z ničemer ogrožen ter da je tožbeni zahtevek le šikaniranje tožene stranke. Res je, da neposredna prizadetost kakšnega ekonomskega interesa ni pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo posesti, vendar se lahko takrat, kadar posestnik nima ekonomskega interesa za sodno varstvo posesti, izkaže. da sploh nima pravnega interesa za varstvo posesti. Stvarno pravo (posebej zakon oz. ZTLR ) ureja razmerja med ljudmi glede stvari. Vsa razmerja, ki nastajajo med ljudmi glede stvari, pa imajo tudi ekonomsko vsebino. V tem smislu je pravni interes vseh pravic in drugih razmerij glede stvari po ZTLR v svojem končnem družbenem bistvu ekonomski interes.

Vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da je v pravdah zaradi motenja posesti potrebno ugotoviti dejstvo glede zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Sam ekonomski interes torej ni pogoj. Dejstvo pa je, da je tožeča stranka imela ekonomski interes, saj je vrt in ostale nepremičnine vseskozi obdelovala, kar pa niti ni bistveno,. bistveno je, da od postavitve ograje dalje nepremičnin ni mogla uporabljati na način, kot je to vseskozi počela prej.

Glede navedb pritožnice, da gre za obstoj posesti pravice stvarne služnosti prostega prehoda do vrta, v čemer tožeča stranka po njenem ni bila motena, pa pritožbeno sodišče navaja, da tudi če bi govorili o posesti pravice stvarne služnosti prostega prehoda do vrta, le - ta ne bi obstajala le kot pešpot temveč kot vožnja z avtomobilom. Glede na vsa ugotovljena dejstva pa je nedvomno, da je posest tožeče stranke bila motena, saj zaradi zaklenjenega dela ograje ni imela več dostopa z avtomobilom.

Pritožnica meni tudi, da priča D. B. ne bi smela biti zaslišana. saj je poleg tega, da je sin tožeče stranke in da ji zaradi tega ne gre verjeti. Pritožbeno sodišče navaja, da je sprejemanje dokazne presoje vezano na formalni okvir postopkovnih določil ZPP, vendar ravna sodišče pri izbiri in določanju dokazne vrednosti posameznih dokazov po sistemu proste presoje dokazov. Bistveno je, da so vsi uporabljeni dokazi bili izpeljani po pravilih ZPP in da je prvostopenjsko sodišče presodilo dokaze po načelu proste presoje dokazov v smislu 8. čl. ZPP.

Navedeno velja tudi za pritožbene očitke, da je bilo dokazovanje z izvedencem nepotrebno.

Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da v konkretnem primeru ni šlo za spremembo tožbe. Šlo je le za prilagoditev tožbenega zahtevka. Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. ( II. odst. 184. čl. ZPP ) Po III. odst. 184. čl. ZPP pa ne gre za spremembo tožbe, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. V konkretnem primeru gotovo ni šlo za spremembo tožbe, saj je lokacija glede motenja posesti ostala ista, zaradi parcelacije je prišlo le do sprememb parcelnih številk in je tožeča stranka svoj zahtevek tem spremembam le prilagodila.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Po preizkusu izpodbijanega sklepa se torej izkaže, da pritožbeni razlogi niso podani. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. čl. ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z II. odst. 350. čl. paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo na podlagi določbe 2. točke 365. čl. ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.