Jedro

V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe o kriterijih za določitev položajnega dodatka za javne uslužbence je položajni dodatek del plače, ki pripada javnemu uslužbencu, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela v notranji organizacijski enoti, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo delovnega mesta ali naziva. Za notranjo organizacijsko enoto se šteje enota, ki je kot taka določena z zakonom, podzakonskim aktom ali s splošnim ali drugim aktom delodajalca. Ker tožena stranka avtoparka, katerega vodja je tožnik, s formacijo nima opredeljenega kot notranje organizacijske enote, tožnik ni upravičen do položajnega dodatka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 15. 6. 2013 dalje obračunati in po predhodnem plačilu davkov in prispevkov plačati razliko v plači, položajni dodatek v višini 5 % osnovne plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka pred delodajalcem v roku 8 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 327,50 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi v celoti tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo položajnega dodatka v višini 5 % osnovne plače z obrazložitvijo, da avtopark ni opredeljen kot notranja organizacijska enota. Meni, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zgolj na podlagi formacije zaključilo, da avtopark ni notranja organizacijska enota, pri čemer ni niti obrazložilo, kako je prišlo do zaključka, da je iz predložene formacije le-to razvidno. Pri svoji odločitvi ni upoštevalo z dokazi podprtih navedb tožeče stranke, da je avtopark notranja organizacijska enota. Tožeča stranka je navajala, da je tudi avtopark poleg skupine za splošno oskrbo in transport notranja organizacijska enota, razlika je le ta, da gre pri avtoparku za notranjo organizacijsko enoto, ki je znotraj skupine za splošno oskrbo in transport. Notranje organizacijske enote so v SV formirane tako, da se višja notranja organizacijska enota razdeli na nižje notranje organizacijske enote. Skupina za splošno oskrbo in transport je tako primerljiva za notranjo organizacijsko enoto „vod“, znotraj katerega so oddelki, s čimer je primerljiv avtopark. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do odločilnih navedb tožeče stranke, da je bila z ukazom za organiziranje in delovanje avtoparka ter parkirišča A. z dne 8. 7. 2013 formirana dodatna notranja organizacijska enota, katere vodja je tožeča stranka. Avtopark je torej notranja organizacijska enota, ki je bila ustanovljena z aktom za vodenje in poveljevanje, naloge avtoparka pa podrobneje opredeljene v B., kjer je pod točko 3.16. jasno navedeno, da podčastnik, vodja avtoparka med drugim vodi in poveljuje skupini razporejenih v avtoparku, organizira in nadzira delo skupine. Avtopark torej je notranja organizacijska enota, vodji katere skladno z zakonodajo pripada položajni dodatek. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi tudi nepravilno upoštevalo sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1155/2010. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanh pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

5. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je glede na relevantno pravno podlago dovolj razumljivo pojasnilo razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka. Če se tožeča stranka ne strinja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pred odločitvijo o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke izvedlo vse odločilne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo in na podlagi tega ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za izplačilo položajnega dodatka neutemeljen. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo in k obrazložitvi izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče nima kaj dodati, tako se v izogib ponavljanju na to obrazložitev le sklicuje.

7. Položajni dodatek je urejen v Uredbi o kriterijih za določitev položajnega dodatka za javne uslužbence (Uredba, Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj.). Ta Uredba v 3. členu opredeljuje pogoje, ki morajo biti podani, da se lahko javnemu uslužbencu prizna položajni dodatek. Prvi odstavek 3. člena Uredbe določa, da je položajni dodatek del plače, ki pripada javnemu uslužbencu, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela v notranji organizacijski enoti, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo delovnega mesta ali naziva. Drugi odstavek 3. člena pa določa, da se za notranjo organizacijsko enoto šteje enota, ki je kot taka določena z zakonom, podzakonskim aktom ali s splošnim ali drugim aktom delodajalca.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da je tožnik upravičen do položajnega dodatka. Tožeča stranka je sicer v postopku zatrjevala, da je avtopark notranja organizacijska enota pri toženi stranki, in da je sam kot podčastnik vodja avtoparka, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi vpogleda v formacijo pri toženi stranki (B5) utemeljeno zaključilo, da tožena stranka avtoparka nima opredeljenega kot notranje organizacijske enote.

9. Notranja organizacijska enota je skupina za splošno oskrbo in transport, na čelu katere je višji podčastnik, ki prejema položajni dodatek in tudi opravlja dela in naloge vodje skupine za splošno oskrbo in transport, medtem ko avtopark, katerega vodja je tožnik, ni opredeljen kot notranja organizacijska enota. Tožnik je pri toženi stranki razporejen na dolžnost podčastnik vodja avtoparka, ki je v formaciji vodena pod številko ..., vendar navedeno delovno mesto ni opredeljeno kot položajno delovno mesto, kjer bi se opravljale naloge v zvezi z vodenjem. Tožeča stranka je vključena v skupino za splošno oskrbo in transport, ki jo vodi višji podčastnik za splošno oskrbo in transport vodja skupine, kar je navedeno tudi med nalogami v formaciji pod dolžnostjo št. .... To delovno mesto je tisto, ki izvaja naloge povezane z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela v notranji organizacijski enoti. Notranja organizacijska enota se šteje le enota, ki je kot taka določena z zakonom, podzakonskim aktom ali s splošnim ali drugim aktom delodajalca (drugi odstavek 3. člena Uredbe), kar ima toženka urejeno v formaciji (B5).

10. Ker tožena stranka s formacijo avtoparka nima opredeljenega kot notranje organizacijske enote, za priznanje položajnega dodatka tako ni izpolnjen že temeljni pogoj. Javni uslužbenec namreč mora izvrševati pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela v notranji organizacijski enoti. Zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke iz tega naslova že zaradi navedenega neutemeljen. Dejstvo, da tožeča stranka nadzira delo osmih oziroma devetih pripadnikov SV pa samo zase ne pomeni, da je do vtoževanega položajnega dodatka upravičena, saj ni izpolnjen temeljni pogoj, to je da avtopark pri toženi stranki ni organiziran kot notranja organizacijska enota.

11. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).