Jedro

Besedne zveze „spravljanje v podrejen položaj“ ni mogoče razumeti samo kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo, tako da ta upošteva njeno voljo, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja, oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1.

Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je M. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen 7 (sedem) mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo. Obe sodišči sta obsojencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi oziroma vrne v ponovno odločanje.

3.

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ocenila, da zahteva ni utemeljena. Navaja, da je na vse očitke glede izpolnitve zakonskih znakov, milejšega zakona, kot tudi glede uveljavljenih kršitev kazenskega postopka, odgovorilo že višje sodišče. 4.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici. Obsojenec v odgovoru vztraja pri navedbah iz zahteve in pojasnjuje nepravilnosti in krivice, ki so se mu zgodile v postopku pred okrajnim sodiščem, navaja, da se je proti njemu zarotila bivša žena ob pomoči sodišča, tožilstva in policistov, sam pa je bil brez obrambe odvetnika nemočen. Teh navedb, kolikor presegajo odgovor na navedbe vrhovne državne tožilke, Vrhovno sodišče, zaradi poteka roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ni upoštevalo.

B.

5. Zagovornica kršitev kazenskega zakona uveljavlja z navedbami, da mora pri kaznivem dejanju nasilništva nastati občutek ogroženosti pri družinskih članih, ki niso hkrati oškodovanci. Ta pa v obravnavanem primeru ni nastal, saj ni bilo ugotovljeno, da sta se otroka A. in E. J. ob dogodkih med obsojencem in njegovo bivšo ženo čutila ogrožena. Pri dogodkih, ob katerih je bil prisoten sin A. J., je nastopal kot oškodovanec, hči E. J. pa je bila soočena samo s tipičnimi prepiri med zakoncema, do katerih prihaja v vseh družinah, zato po mnenju zagovornice pri otrocih ni nastal občutek ogroženosti. Podlaga za pravno opredelitev dejanja je opis kaznivega dejanja, ki ga sodišče povzame v izrek sodbe, in ugotovljena odločilna dejstva oziroma dejansko stanje, ki ga v skladu z njim ugotovi sodišče. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obsojenec oškodovanko D. J. v obdobju od julija 2007 do maja 2008 večkrat žalil, ji grozil, da jo bo spravil „bek“ in jo zadavil, jo suval v podboj vrat, udaril po obrazu in jo davil, tako da ji je zmanjkalo zraka in je utrpela rdečino. Dvakrat je pristopil tudi sin A., da bi oškodovanko branil, takrat je tudi njega sunil v zid, ga brcal in oklofutal. S takšnim ravnanjem pa je obsojenec pri oškodovanki in obeh otrocih, ki sta bila ob teh ravnanjih prisotna, povzročil močan občutek ogroženosti in prestrašenosti. Po ugotovitvah Vrhovnega sodišča takšen opis vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva po 299. členu KZ, sodišče pa je v dokaznem postopku ugotovilo, da sta bila oba otroka ob dogodkih prisotna in zaradi njih tudi močno prizadeta (obrazložitev na 12. strani prvostopenjske sodbe). V položaju, v katerem vsebuje opis vse zakonske znake kaznivega dejanja, ki se očita obsojencu in ko so dejanske ugotovitve skladne z njim, ni mogoče sklepati na zatrjevano kršitev kazenskega zakona, saj gre po vsebini za uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Prav tako pomenijo navedbe, da ima hči E. nadpovprečno samopodobo, da so se težave začele, ko se je obsojenec od oškodovanke želel ločiti in da je oškodovanka otroke naščuvala proti obsojencu, uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Nadalje zagovornica navaja, da kaznivemu dejanju nasilništva po 299. členu KZ ustreza kaznivo dejanje nasilja v družini po 191. členu KZ-1. Za slednje je sicer predpisana strožja kazen, vendar zagovornica meni, da je novejši zakon za storilca milejši, saj predpisuje nov zakonski znak, spravljanje v podrejeni položaj, ki v konkretnem primeru ni izpolnjen. Tožilstvo navedenega zakonskega znaka ni opredelilo niti v obtožbi, prav tako ravnanje obsojenca ni bilo takšne narave, da bi žrtev z njim spravil v podrejen in brezizhoden položaj. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009 presodilo, da besedne zveze „spravljanje v podrejen položaj“ ni mogoče razumeti samo kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo, tako da ta upošteva njeno voljo, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja, oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti. Državni tožilec mora ta položaj v obtožnici zatrjevati samo, če njegov nastanek ni razviden že iz samega ravnanja storilca, ki je opisano v obtožnici. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je obsojenec z grožnjami in nasiljem v družini povzročil močan občutek ogroženosti in prestrašenosti. Oškodovanka je skupaj z otrokoma v strahu pred obsojencem bežala in se pred njim zaklepala, nekaj mesecev grožnje in nasilje prenašala, nato pa zbrala pogum in obsojenca prijavila. Takrat je bil obsojencu izdan tudi ukrep prepovedi približevanja. Na podlagi navedenih ugotovitev in prej podane razlage, je mogoče zaključiti, da je obsojenec z opisanim ravnanjem izvajal fizično nasilje zoper vse družinske člane. Takšno večkratno ravnanje zoper člane družinske skupnosti je po presoji Vrhovnega sodišča mogoče opredeliti kot spravljanje v podrejen položaj v že navedenem pomenu. Z navedbami, da je oškodovanka na svoj transakcijski račun prejemala obsojenčevo plačo, da se mu je oškodovanka želela maščevati zaradi razveze zakonske zveze, da se je obsojenec takoj po izreku prepovedi približevanja umaknil v Slovensko Bistrico, oškodovanka pa ga je prišla izzivati, da je sin A. neverodostojna priča, zagovornica ponovno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Nazadnje zagovornica uveljavlja še kršitev obsojenčeve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič O. in L. M., zapisnik o njunem zaslišanju v pravdnem postopku P 27/2010, ki ga je obsojenec vložil v spis, pa je sicer prebralo, vendar se do njega ni opredelilo. Po presoji Vrhovnega sodišča obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe, saj je dokazni predlog za zaslišanje prič prvostopenjsko sodišče ustrezno zavrnilo z obrazložitvijo, da je že obsojenec sam pojasnil, da ti dve priči v zvezi z obravnavanimi dogodki ne bi vedeli kaj bistvenega povedati, saj sta bili prisotni ob dogodku, ki v obravnavani zadevi ni pod obtožbo. Do zapisnika o zaslišanju teh dveh prič v pravdnem postopku pa se je opredelilo tudi višje sodišče, ki je povedalo, da zaključka sodišča o tem, da se je oškodovanka obsojenca bala, ne more omajati niti to, kar izhaja iz izpovedb teh dveh prič. Dogodki, ki so pod obtožbo, so se dogajali v njihovem prejšnjem skupnem domu, v prisotnosti otrok, dogodek, kateremu sta prisostvovala M. (višje sodišče pomotoma zapiše Ml.), pa se je zgodil v času, ko je bil obsojencu že izrečen ukrep prepovedi približevanja, ko se je oškodovanka že počutila zaščiteno in je obsojencu povedala kaj več, kot bi mu sicer.

8.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve zakona niso podane, v pretežnem delu pa zagovornica uveljavlja nedovoljen razlog napačno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Glede na izid postopka je obsojenec na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.