Jedro

Tudi po mnenju sodišča so bili v danem primeru izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa iz 143. in naslednjih členov ZDavP-2, upoštevaje, da se je izvršba opravila na podlagi 146. člena ZDavP-2, torej na predlog predlagatelja izvršbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi je Carinski urad Celje sklenil, da je dolžnik na podlagi odločbe Obrtne zbornice Slovenije št. 0166-2011-04368 z dne 18. 6. 2012, ki je postala izvršljiva 10. 7. 2012, dolžan plačati članarino v znesku 440,00 EUR ter stroške izdaje sklepa v nadaljnjem znesku 25.00 EUR. Izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri bankah oziroma hranilnicah, ki jih v izreku sklepa navede. V obrazložitvi pojasnjuje, da je Obrtna zbornica Slovenije kot predlagatelj izvršbe v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) naslovnemu uradu predlagala izterjavo denarne terjatve, navedene v izreku izpodbijane odločbe. Po določbi 8. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) je Carinska uprava RS organ, ki v skladu z 11. členom ZDavP-2 šteje za davčni organ. Le-ta je pristojen tudi za izvajanje postopka davčne izvršbe. V nadaljevanju citira 156. in 143. ter 166. člen ZDavP-2. 2. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 498-2-482/2013-2 z dne 14. 11. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja, da v konkretnem primeru za začetek davčne izvršbe obstaja veljavni izvršilni naslov, to je odločba Obrtno podjetniške zbornice z dne 18. 6. 2012. Opremljena je bila s potrdilom o izvršljivosti, prav tako izpodbijani sklep vsebuje vse predpisane sestavine iz 151. člena ZDavP-2. V skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Ugovori, da članstvo v obrtni zbornici ni obvezno, na odločitev ne vplivajo. Tožnik bi jih moral uveljavljati v postopku s pravnim sredstvom zoper izvršilni naslov, česar tožnik po podatkih spisa ni storil. Ne glede na to pritožbeni organ dodaja, da se od pritožnika terja članarina za leto 2011, obvezno članstvo v Obrtni zbornici Slovenije pa je bilo ukinjeno z zakonom, ki je začel veljati 13. 4. 2013. Dodaja še, da je bil izpodbijani sklep utemeljeno izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka uporabila napačno materialno pravo, kršila pravila postopka, zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter kršila predpise, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Tožbo vlaga iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitve 22. in 25. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Meni, da je tožena stranka neupravičeno zavrnila pritožbo tožeče stranke, saj je spregledala, da je enoletni rok za izterjavo članarine že potekel. Poudarja, da tožeča stranka več let zaporedoma ne pridobiva nobenih prihodkov, saj ima blokiran račun. S plačilom spornega zneska bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega njegovo premoženje ne bi zadoščalo za poplačilo vseh dolgov.

4. Glede na navedeno sodišču predlaga, da na glavni obravnavi izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek davčne izvršbe ustavi, da opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču RS ter odloči, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka skupaj z DDV vred.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. 6. Tožba ni utemeljena.

7. Tudi po mnenju sodišča so bili v danem primeru izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa iz 143. in naslednjih členov ZDavP-2, upoštevaje, da se je izvršba opravila na podlagi 146. člena ZDavP-2, torej na predlog predlagatelja izvršbe. Tožnik v tožbi ugovorov, ki bi kakorkoli vplivali na izpodbijani sklep, niti ne navaja. Trditev, da denarne terjatve iz članstva v društvih in organizacijah zastarajo v enem letu, saj je bil izpodbijani sklep izdan 24. 10. 2013, odločba, ki je podlaga za izvršbo, je bila izdana 18. 6. 2012, izvršljiva pa je postala 10. 7. 2012, na odločitev ne vpliva. Po izrecni določbi 5. odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

8. Tožnik tudi ni utemeljil ugovora ničnosti izpodbijanega akta. Za izrek ničnosti odločbe mora biti podan kateri izmed taksativno naštetih pogojev iz 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožnik pa ni navedel nobenega izmed omenjenih pogojev niti ga pri preverjanju pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ni našlo sodišče. 9. V čem naj bi prišlo do kršitve 22. in 25. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, tožnik konkretno niti ne pove. Njegov predlog, naj se opravi ustavnopravna presoja 11. člena ZST-1 pa se po mnenju sodišča, glede na to, da omenjeno vprašanje ni predmet presoje tega upravnega spora, izkaže za irelevanten. Ne glede na to sodišče pripominja, da je tožnik sodno takso za tožbo po pozivu sodišča v zahtevani višini poravnal dne 5. 8. 2015. 10. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 12. Sodišče je odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer pavšalno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, iz obrazložitve pa je razvidno, da pravno relevantna dejstva niso sporna).