Jedro

Na podlagi točke a in točke d člena 8. Uredba Rim III se za razvezo zakonske zveze uporabi pravo države običajnega prebivališča zakoncev v trenutku, ko se je pred sodiščem začel postopek, če stranki v skladu s členom 5 ne izbereta prava, ki se uporabi, oziroma se uporabi pravo države, v kateri se je začel postopek pred sodiščem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor mednarodne pristojnosti in uporabe prava.

2. Proti navedenemu sklepu vlagata pritožbo toženka in njen pooblaščenec. Pooblaščenec uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP in napačno uporabo materialnih predpisov. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri vprašanju pristojnosti upoštevati določbo 48. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), ki določa, da je sodišče Republike Slovenije pristojno za odločanje o zadevi, če ima toženec stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Stalno prebivališče toženke je v Moskvi, v Sloveniji ima le status dovoljenja za prebivanje. Je državljanka Ruske federacije, njen pokojni mož pa je bil državljan Slovenije in državljan Hrvaške. Tako sta prvotni tožnik in toženka tujca, ki sta nedavno živela v Republiki Sloveniji. Pritožbeno sodišče vsebine 3. točke pooblaščenčeve pritožbe ni povzelo, ker je nerazumljiva.

V obširni pritožbi toženka meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo drugi odstavek 53. člena ZMZPP ter napačno sklepalo, da se je toženka s pristojnostjo strinjala. Napačno je prvo sodišče tudi ugotovilo, da je kraj toženkinega stalnega prebivališča ter središče njenih življenjskih interesov Republika Slovenija. Pokojni mož toženke je izmenoma živel v dveh državah, na Hrvaškem in v Sloveniji. Njen dom je na Hrvaškem, medtem ko je Slovenija bila in ostaja njeno začasno prebivališče. Večino skupnega življenja je s pokojnim možem preživela na Hrvaškem in sta le občasno obiskala Slovenijo. Opozarja še, da je državljanka Rusije, ki ni članica Evropske unije in meni, da se Uredba št. 2201/2003 uporablja le za postopek razveze zakonske zveze, če je povezan z otroki.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi gre za razmerje z mednarodnim elementom. Toženka je državljanka Ruske federacije, medtem ko je bil njen pokojni mož državljan Republike Slovenije in državljan Republike Hrvaške.

6. Ker je Republika Slovenija članica Evropske unije, je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za odločanje o pristojnosti v predmetni zadevi pravilno uporabilo določila Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. 11. 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/200 (Bruselj 2A, v nadaljevanju Uredba). Uredba se uporablja neposredno in je del nacionalnega prava države članice Evropske unije. Sodišče prve stopnje v konkretni zadevi zato pravilno ni uporabilo določb ZMZPP, saj Uredba v celoti nadomešča zakonodajo države članice. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je toženka državljanka Ruske federacije, ni pravno relevantno.

7. Osrednja navezna okoliščina za določitev pristojnosti v obravnavani zadevi je običajno prebivališče toženke. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je središče toženkinih življenjskih interesov v Sloveniji, kar je sodišče natančno in argumentirano obrazložilo v 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. V konkretnem primeru sta torej izpolnjena pogoja ratione personae (toženka ima običajno prebivališče v državi članici EU) in ratione materiae (gre za civilno zadevo v smislu 1. člena Uredbe).

8. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da se na podlagi točke a in točke d člena 8. Uredbe Sveta (EU) št. 1259/2010 z dne 20. 12. 2010 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti (v nadaljevanju Uredba Rim III), za razvezo zakonske zveze uporabi pravo države običajnega prebivališča zakoncev v trenutku, ko se je pred sodiščem začel postopek, če stranki v skladu s členom 5 ne izbereta prava, ki se uporabi, oziroma se uporabi pravo države, v kateri se je začel postopek pred sodiščem. V konkretnem primeru je prvo sodišče ugotovilo obe navezni okoliščini, torej da je bilo običajno prebivališče zakoncev v Sloveniji, kot tudi, da je pokojni mož toženke postopek za razvezo zakonske zveze sprožil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

9. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa tudi ne pritožbeni razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).