Jedro

Ob pritožbeno neproblematiziranem zaključka sodišča prve stopnje, da je obtoženev v letu 2015 v Slovenijo prišel očitno zaradi izvršitve kaznivih dejanj, nato pa se vrnil v Romunijo, kjer tudi sicer živi, ob stališču, ki ga potrjujejo izsledki enotne sodne prakse, da državljanstvo EU ni okoliščina, ki bi negirala begosumnost, tako pritožbe ne more spodnesti zaključja sodišča prve stopnje o obtoženčevi begosumnosti, ki jo je tudi po sodbi pritožbenega sodišča moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: - odpravilo pripor, ki je bil zoper obtoženca odrejen zaradi zagotovitve navzočnosti na predobravnavnem naroku na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju IV K 16537/2017 z dne 11. 11. 2020, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju I Kp 16537/2017 z dne 15. 12. 2020 in - zoper obtoženca odredilo pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki traja do nastopa kazni.

2. Zoper sklep o odreditvi pripora se pravočasno (pritožba je bila pogojno regularno podpisana dne 10.2.2021) pritožuje zagovornik. Navaja, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep o odreditvi pripora razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora.

5. Ob tem, ko se zagovornik ne dotika zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu, problematizira zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi begosumnosti, a to, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, povsem neutemeljeno.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obtoženec državljan R., da ima v tej državi prijavljeno stalno prebivališče, da ima tam tudi družino. Te po sodišču prve stopnje dognane okoliščine pritožbeno niso problematizirane. Pa tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da obtoženca na ozemlje Republike Slovenije ne veže nobena navezna okoliščina, saj tu nima niti bivališča, družine, premoženja ali zaposlitve, pritožnik ne izpodbija. Ob teh okoliščinah, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo še dejstvo, da se obtoženec vabilu na predobravnavni narok ni odzval in da je bila potrebna posebna intervencija za zagotovitev njegove navzočnosti. To ugotovitev sicer skuša pritožnik izpodbiti z navedbo, da se je obtoženec odzval vabilu, oziroma da je svojo odsotnost z naroka opravičil, a neuspešno. Dejstvo je, da se obtoženec na vabilo sodišča, za katero se ne trdi, da obtožencu ne bi bilo vročeno, ni odzval. O kakšnem opravičilu izostanka pa v sodnem spisu ni sledu, ko tudi pritožnik dosedanje navedbe o opravičilu, ki ostajajo ves čas na povsem načelni ravni (ko je obtoženec na zaslišanju dne 18. 1. 2021 povsem nedokumentirano navajal, kako da je sorodnika prosil naj pošlje sodišču opravičilo), ni v ničemer dokumentiral in morebiti izkazal vsaj poskus pošiljanja opravičila na zatrjevani naslov, ki pa, kot je moč razbrati iz drugopisa vabila, ki se nahaja v spisu, v samem vabilu niti ni vsebovan, kot to nasprotno trdi pritožba in kot je na zaslišanju trdil obtoženec. Tudi pritožbenih navedb o obtoženčevem sodelovanju pri postopku izročitve, podatki iz spisa ne potrjujejo.

7. Tako ob citiranih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ko sodišče prve stopnje poudarja tako objektivne kot tudi čisto subjektivne okoliščine, ki so relevantne za presojo begosumnosti, ne more biti dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o danosti pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

8. Ob pritožbeno neproblematiziranem zaključku sodišča prve stopnje, da je obtoženec v letu 2015 v Slovenijo prišel očitno zaradi izvršitve kaznivih dejanj, nato pa se vrnil v Romunijo, kjer tudi sicer živi, ob stališču, ki ga potrjujejo izsledki enotne sodne prakse1, da državljanstvo EU ni okoliščina, ki bi negirala begosumnost, tako pritožba ne more spodnesti zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi begosumnosti, ki jo je tudi po sodbi pritožbenega sodišča moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

9. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene, ker pa tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, ki so uradoma upoštevne, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za sklep o zavrniti pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Glej denimo odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. XI Ips 43995/2012, I Ips 314/2007, XI Ips 31925/2012 in druge.