Jedro

Tožena stranka je kot gospodarski subjekt zavezana ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, kar v zadevnem primeru pomeni, da bi morala ob prejemu obvestila o odstopu terjatve kontne kartice preveriti, ali odstopljena terjatev skladno s posredovano kontno kartico obstoji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom): - umik tožbe zoper drugotoženo stranko vzelo na znanje in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka); - ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 36336/2008 z dne 20. 06. 2008 tako, da sta prva in tretje tožena stranka D. d.n.o. in S. dolžna tožeči stranki plačati glavnico 737,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 06. 2008 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 61,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 07. 2008 dalje do plačila (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki v roku 15 dni plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 122,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe vlagata pravočasno pritožbo prvo in tretjetožena stranka. Sklicujeta se na vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. O pritožbi zoper sklep je na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

5. Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe izdane v postopku v sporih majhne vrednosti torej ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da je pritožbeno sodišče, ko odloča o pritožbi, vezano na ugotovljeno dejansko podlago sodbe sodišča prve stopnje.

6. Tožeča stranka vtožuje terjatev, ki jo je po pogodbi o odstopu terjatve št. 1342/08 z dne 21. 01. 2008 (A3) prevzela s strani odstopnika terjatve družbe O. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je zaključek o utemeljenosti vtoževane terjatve oprlo na naslednje dejanske ugotovitve, ki ne morejo biti predmet preizkusa na drugi stopnji: - da je tožena stranka po prejemu obvestila o odstopu terjatve in izpiska odprtih postavk št. 1342/08 z dne 21. 01. 2008 (A5) odstopljenim terjatvam ugovarjala „zgolj“ v znesku 99,89 EUR, kar je tožeča stranka v nadaljevanju upoštevala pri izračunu višine vtoževane terjatve; - da je tožena stranka po prejemu konto kartice odstopnika z dne 15. 02. 2008 podpisala pogodbo o poravnavi št. 1342/08 (A2, A9) in plačala znesek 120,00 EUR, ki ga je tožeča stranka upoštevala pri pripravi izračunu višine terjatve po stanju na dan 17. 06. 2008 in izpisku odprtih postavk št. 1342/08 po stanju na dan 17. 06. 2008 (A14); - da je tožena stranka po vložitvi predloga za izvršbo s tožečo stranko dne 27. 08. 2009 sklenila pogodbo št. 2063/09 (A19) o odstopu svojih terjatev do F., s katero je poskušala poplačati vtoževane terjatve.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka skladno z določbo drugega odstavka 421. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list, št. 83/2001 in naslednji, v nadaljevanju OZ) zoper tožečo stranko kot prevzemnika terjatev ne more več uveljavljati ugovorov, ki bi jih lahko uveljavlja proti odstopniku terjatev do takrat, ko je izvedela za odstop terjatev ter nadalje, da je tožena stranka terjatev v vtoževanem znesku tožeči stranki pripoznala.

8. Upoštevaje, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala, da odstopljena terjatev ne obstoji, da je „fiktivna“ in da zanjo ni podlage v naročilih tožene stranke in izdobavah odstopnika terjatve, gre nedvomno za ugovore, ki bi jih tožena stranka lahko postavila v času, ko je izvedela za odstop terjatve. Tako tudi ni utemeljeno njeno sklicevanje na kasneje ugotovljeno zapiranje neobstoječih računov s strani odstopnika terjatve oziroma preplačilo terjatev med toženo stranko in odstopnikom terjatve. Tožena stranka je kot gospodarski subjekt skladno z določbo 6. člena OZ zavezana ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, kar v zadevnem primeru pomeni, da bi morala ob prejemu obvestila o odstopu terjatve kontne kartice preveriti, ali odstopljena terjatev skladno s posredovano kontno kartico obstoji.

9. Še toliko bolj bi morala tožena stranka ravnati skrbno in odstopljeno terjatev preveriti, preden je slednjo s podpisom pogodbe o poravnavi dolga in pogodbe o odstopu terjatev do F. tožeči stranki pripoznala. Navedbe tožene stranke o nepoznavanju načina poplačila terjatev bi bilo sicer mogoče umestiti pod institut izpodbijanja izjave volje zaradi zmote v fazi sklenitve pravnega posla. Vendar pa je potrebno upoštevati, da je v primeru obstoja napak volje (kot je npr. zmota) pogodba izpodbojna in lahko pogodbenik, v čigar interesu je izpodbojnost določena, zahteva razveljavitev pogodbe (95. člen OZ). Navedeno pomeni, da mora stranka, ki zatrjuje napako volje, uporabiti ustrezno pravno sredstvo, to je vložiti tožbo in zahtevati razveljavitev pogodbe, česar pa tožena stranka ni storila in je zato njeno pritožbeno opozarjanje na zmoto pri pripoznavi terjatev neutemeljeno.

10. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je tudi sicer ugovor tožene stranke o preplačilu terjatve nekonkretiziran in ne omogoča preizkusa. Tožena stranka namreč ni pojasnila, s katerimi plačili in kdaj je poravnala katere terjatve do odstopnika terjatev. Posplošeno sklicevanje na fiktivnost izstavljenih računov in s strani računovodstva kasneje/naknadno ugotovljeno preplačilo ne zadošča. 11. Tudi ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na neizterjavo terjatev s strani tožeče stranke po pogodbi o odstopu terjatev tožene stranke do F. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je s to pogodbo tožena stranka poskušala poplačati vtoževane terjatve izhaja, da je tožena stranka tožeči svoje terjatve odstopila samo v izterjavo, zaradi česar bi njena obveznost ugasnila šele takrat, ko/če bi tožeča stranka od dolžnika F. izterjala prenešeno terjatev (drugi odstavek 425. člena OZ) in ne že s samo sklenitvijo pogodbe (kot je to v primeru sklenitve pogodbe namesto izpolnitve po prvem odstavku 425. člena OZ).

12. Res je, da navedba uradnega lista olajša strankam iskanje/preverbo pravne podlage, vendar pa izostanek navedbe ne predstavlja kršitve upoštevnih določb pravdnega postopka. Poleg tega je bil Obči državljanski zakonik sprejet v času (razglašen 1. julija 1811) pred objavo predpisov v uradnih listih, zato je bila opredelitev objave na način, kot ga izpostavlja pritožba, nemogoča. 13. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo prvo in tretje tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Prvo in tretje tožena stranka pritožbenih stroškov nista priglasili, zato je odločanje o njih odpadlo.