Jedro

Zgolj subjektivno (nestrokovno) nestrinjanje tožnika z izvedenskim mnenjem ne vzbuja dvoma v samo strokovnost izvedenskega mnenja. Ker se je prvo sodišče ustrezno opredelilo do njegovih pripomb in je večplastno pojasnilo zavrnitev predloga za zaslišanje izvedenca, pri čemer se tožnik zadnjega naroka sploh ni udeležil, je neutemeljen pritožbeni očitek o kršenju njegove pravice do izjave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal plačilo odškodnine v znesku 3.060,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2007 dalje do plačila. Tožnika je zavezalo k povračilu toženkinih pravdnih stroškov v znesku 560,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se po pooblaščencu pritožuje tožnik, ki vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1), še zlasti pa iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarja, da je v škodnem dogodku 13. 1. 2007 nedvomno utrpel pretres možganov in da je napačen zaključek prvega sodišča o delni izgubi zavesti. Iz konteksta izjave v izvedeniškem mnenju, predvsem pa iz besedne zveze „ovedel“ nedvomno izhaja, da je zaključek sodišča nepravilen. Na podlagi analize prometne nesreče in zdravstvene dokumentacije je moč zaključiti, da je doživel kratkotrajno izgubo zavesti. Obširno navaja okoliščine, ki po njegovi oceni utemeljujejo zatrjevanja o pretresu možganov. Meni, da je zaradi neustreznega diagnosticiranja v bolnišnici izostala anamneza in posledično tudi diagnoza pretresa možganov. Navaja simptome, ki po njegovi oceni utemeljujejo obstoj postkomocijskega sindroma. Zaključek prvega sodišča, da za posledicami tega sindroma ne trpi, je zmoten. Zaradi diametralno nasprotujočih si mnenj sodnih izvedencev utemeljeno obstaja dvom v popolnost in pravilnost izvedeniškega mnenja dr. A. A. Sodišče je z zavrnitvijo predloga za zaslišanje izvedenca kršilo tožnikovo pravico do izjave, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neupravičeno je bila opuščena izvedba dokaza z zaslišanjem B. B. V tožbi je bilo jasno zapisano, da se zaslišanje priče predlaga v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka. Priča bi vedela pojasniti o njegovi nezavesti med prometno nesrečo in bi pripomogla k morebitnemu drugačnemu zaključku sodišča o tem dejstvu. Dokazni predlog je substanciran že v tožbi, sodišče pa ni pojasnilo razloga nepotrebnosti ali irelevantnosti predlaganega dokaza, zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži v plačilo stroške postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče se je osredotočilo na vprašanje, ali je tožnik v škodnem dogodku 13. 1. 2007 utrpel pretres možganov, ki je imel za posledico postkomocionalni sindrom. V dokaznem postopku tožnik pretresa možganov ni izkazal, zato tudi ni upravičen do zavarovalnine iz naslova postkomocionalnega sindroma. Takšen zaključek v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj je prvo sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, odločitev je sprejelo na podlagi pravilnega materialnopravnega izhodišča in ni zagrešilo zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka.

6. Prvo sodišče je podalo prepričljivo argumentacijo za ugotovitev v zvezi z odsotnostjo pretresa možganov pri tožniku. Pomembno okoliščino predstavlja dejstvo, da tožnik niti ni izrabil vseh dokaznih možnosti, saj se zadnjega naroka - kljub izkazanemu vabilu na zaslišanje - ni udeležil. To je bil tudi eden od razlogov, da sodišče njegovemu zatrjevanju o krajši nezavesti ob škodnem dogodku ni sledilo. Verodostojnost tožnikovih zatrjevanj v zvezi z nezavestjo zmanjšujejo tudi kontradiktornosti v navajanju časa, ko naj bi prišlo do pretresa možganov in nezavesti, na kar v svoji odločitvi pravilno opozarja tudi prvo sodišče. 7. Ker tožnik ni izkoristil vseh dokaznih možnostih in je prvo sodišče odločilo na podlagi stanja spisa, ima še toliko večjo težo izvedeniško mnenje izvedenca za nevrologijo dr. A. A. Izvedensko mnenje je povsem jasno: tožnik ni utrpel pretresa možganov in posledičnega postkomocionalnega sindroma, pri njem je šlo zgolj za posttravmatsko stresno motnjo, ki jo je zdravil pri psihiatrih kot prilagoditveno motnjo, anksioznost in depresijo. To ugotovitev je izvedenec prepričljivo argumentiral, prvo sodišče pa ga je za razliko od izvedenskega mnenja dr. C. C. v celoti sprejelo v svojo odločitev. Navedlo je tehtne argumente za dvom v pravilnost izvedenskega mnenja dr. C. C., ki jim v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Dr. C. C. je specialist kirurg, ki na naroku ni znal pojasniti razlike med postkomocionalnim sindromom in posttravmatsko stresno motnjo. Poleg tega je za podajanje izvedenskega mnenja glede spornih vprašanj mnogo bolj specializiran izvedenec nevrolog, kar posredno izhaja tudi iz predloga za razrešitev, ki ga je podal dr. D. D., izvedenec za travmatologijo.

8. Pritožbena izvajanja v zvezi z odsotnostjo anamneze v bolnišnici nimajo vpliva na odločitev. Bistveno je, ali so bili pri tožniku prisotni simptomi, ki so značilni za postkomocionalni sindrom. Izvedenec nevrolog dr. A. A. takšnih simptomov ni ugotovil. Je pa v svojem izvedeniškem mnenju izpostavil, da so simptomi, ki so bili pri tožniku prisotni, bližje posttravmatski stresni motnji, kot postkomocionalnemu sindromu.

9. Pritožba zmotno očita prvemu sodišču kršitev določb pravdnega postopka. Kontradiktornost v mnenjih izvedencev je sodišče pojasnilo že s samo specializacijo izvedencev. Poleg tega pa je bila odločitev zaradi odsotnosti tožnika na zadnjem naroku sprejeta na podlagi stanja spisa, zato tudi ni bilo podlage za izvedenčevo zaslišanje. Prvo sodišče je izvedeniško mnenje ocenilo kot jasno in strokovno ter se ustrezno opredelilo tudi do tožnikovih pripomb, ki jih je podal na mnenje. Poudarilo je, da zgolj subjektivno (nestrokovno) nestrinjanje tožnika z izvedenskim mnenjem ne vzbuja dvoma v samo strokovnost izvedenskega mnenja. Ker se je prvo sodišče ustrezno opredelilo do njegovih pripomb in je večplastno pojasnilo zavrnitev predloga za zaslišanje izvedenca, pri čemer se tožnik zadnjega naroka sploh ni udeležil, je neutemeljen pritožbeni očitek o kršenju njegove pravice do izjave.

10. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek v zvezi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče B. B. Glede na nasprotujoče si trditve o tem, kdaj naj bi tožnik utrpel pretres možganov in bil v nezavesti, je odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga pravilna. Tožnik pozivu sodišča po konkretizaciji dokaznega predloga ni sledil, kar se je odrazilo v odločitvi o zavrnitvi dokaznega predloga. V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov pa je treba opozoriti tudi na določbo 286.b člena ZPP, ki nalaga strankam dolžnost pravočasnega uveljavljanja kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik in njegov pooblaščenec se zadnjega naroka, na katerem bi imel tožnik možnost uveljavljati kršitve določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe predlaganih dokazov neopravičeno nista udeležila, zato je sklicevanje na tovrstne kršitve neupoštevno.

11. Pritožba je glede na zgoraj obrazloženo neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Tožnik s svojo pritožbo ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.