Jedro

Med tožnico in njenim bivšim možem so obstajali vsi elementi izvenzakonske skupnosti (med njima je po razvezi zakonske zveze obstajala čustvena navezanost, vzajemno spoštovanje, razumevanje, zaupanje, vzajemna pomoč, šlo pa je tudi za ekonomsko skupnost partnerjev) ter s tem pogoji iz 114. člena ter iz 1. alinee 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do vdovske pokojnine oziroma do dela vdovske pokojnine. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na priznanje pravice do vdovske pokojnine utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 2. 3. 2011 in št. ... z dne 22. 12. 2010 ter odločilo, da ima tožnica pravico do vdovske pokojnine ali dela vdovske pokojnine po pokojnem Andreju Videmšku od 10. 9. 2010 dalje in da bo o odmeri in izplačevanju vdovske pokojnine ali dela vdovske pokojnine odločil toženec z upravnim aktom v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec, iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že iz izpovedi tožnice v predsodnem, kot tudi v sodnem postopku razvidno, da tožnica in bivši pokojni mož po razvezi zakonske skupnosti v letu 2005 nista živela v izvenzakonski skupnosti. Meni, da ugotovitev, da sta tožnica in pokojni živela v isti hiši in imela skupno gospodinjstvo ne zadostuje za ugotovitev, da je med njima obstajala izvenzakonska skupnost. Tožnici ni uspelo dokazati, da je med njima obstajala svobodna odločitev obeh partnerjev, da živita skupaj kot mož in žena na podlagi obojestranske čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, zaupanja in medsebojne pomoči, sporazumnega odločanja o skupnih zadevah, sorazmernega prispevanja k preživljanju, skupnega upravljanja in razpolaganja s skupnim premoženjem, kot je to določeno v 13. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04 - Uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZZZDR). Glede na to, da je tožnica že v predsodnem in tudi v sodnem postopku izpovedala, da je šlo za skupno bivanje zaradi tega, ker po razvezi ni imela druge možnosti, ker bi morala prodati hišo, kaže na to, da ni šlo za svobodno odločitev obeh partnerjev, da bi živela kot mož in žena, temveč sta bila bivša zakonca v skupno bivanje prisiljena zaradi stanovanjskih in premoženjskih možnosti. O obojestranski čustveni navezanosti tako tožnica kot tudi zaslišani priči, nista vedeli izpovedati ničesar, tožnica je v predsodnem postopku izpovedala celo nasprotno, da je bil pokojni bivši mož zasvojen od alkohola in da je bil nasilen. Da tožničina izjava v predsodnem postopku ne vzbuja nobenega dvoma, potrjuje tudi sodba Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. II P 663/2005 z dne 15. 11. 2005, s katero se je njuna zakonska zveza razvezala. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da se je tožnica zaradi fizičnega nasilja morala odseliti iz skupne stanovanjske hiše že v letu 2000. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno dokazno ocenilo izpoved tožnice in prič. Ta je v nasprotju z objektivnimi dokazi ter izpovedjo tožnice v predsodnem postopku. V postopku je bilo zgolj ugotovljeno, da je tožnica sicer živela v določeni življenjski skupnosti s pokojnim, predvsem s poudarkom na stanovanjski skupnosti z elementi gospodinjske skupnosti, med njima pa je ostal še vedno nekvalitetni odnos, ki je v bistvu ostal enak tistemu, zaradi katerega je prišlo do razveze zakonske skupnosti, saj je bil tudi po razvezi zakonske zveze še vedno prisoten alkohol in pokojnikova grobost do nje. V sodnem postopku je tožnica svojo izjavo spremenila in je izpovedala, da je imela pokojnega ves čas rada, čustveno navezanost pa je opisala kot navado na drugega. Vendar toženec meni, da njena spremenjena izjava pomeni zgolj sledenje omejenih interesov v tem postopku in tako njenih kasneje spremenjenih izjav ni mogoče šteti za verodostojne in resnične. Razlogi sodišča, da čustveni element ni pomemben, da čustvena navezanost s potekom časa upada, so ob povedanem preozki. V konkretnem primeru ni šlo v partnerskih odnosih le za pogosto medsebojno čustveno ohladitev, temveč za preobrazbo prejšnjega partnerskega odnosa v formalen odnos, ki je bil pogojen zgolj z eksistenčnimi potrebami tožnice, kar pa je za obstoj izvenzakonske skupnosti kot pravnega pojma vsekakor premalo. Glede na navedeno, na podlagi izvedenih dokazov, ni mogoče zaključiti, da bi imela življenjska skupnost med tožnico in pokojnim potrebne vidne posebnosti zakonske skupnosti, ki mora temeljiti na fizično - naravnem, moralno - duhovnem, intimnem in ekonomskem pomenu. Vztraja, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, posledično pa je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo, saj je nepravilno ocenjeno, da je podan pravni standard izvenzakonske skupnosti. Zato po mnenju toženca tožnici pravica do vdovske pokojnine po določbi 114. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ne pripada.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno v zvezi s pritožbenimi navedbami poudarja naslednje.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 2. 3. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 22. 12. 2010, s katero je toženec odločil, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine in do izplačila dela vdovske pokojnine. Toženec je v izpodbijanih odločbah ugotovil, da tožnica in pokojni A.A. nista živela v zunajzakonski skupnosti.

V obravnavanem primeru se ob izpolnjenem pogoju na strani pokojnega zavarovanca iz 109. člena ZPIZ-1, sporno razmerje nanaša na to, ali lahko tožnica ob sicer izpolnjenem pogoju iz 110. člena ZPIZ-1, skladno s 114. členom ZPIZ-1 pridobi ob zavarovančevi smrti pravico do vdovske pokojnine oziroma do dela vdovske pokojnine kot oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca oziroma upokojenca živela z njim v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih o pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupne otroke. Ker ni sporno, da je tožnica s pokojnim A.A. imela dva hčerki, je za odločitev o tej zadevi bistvenega pomena vprašanje, ali je tožnica s pokojnim zadnje leto pred njegovo smrtjo (9. 8. 2010) živela v zunajzakonski skupnosti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta bila tožnica in pokojni A.A. razvezana zakonca in da je imel pokojni A.A. nazadnje prijavljeno stalno bivališče na naslovu tožnice in je bil v skupnem gospodinjstvu s tožnico od 27. 6. 2005 do 9. 8. 2010. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je med tožnico in njenim pokojnim razvezanim možem obstajala izvenzakonska skupnost, ker je med njima po razvezi obstajala čustvena navezanost, vzajemno spoštovanje, razumevanje, zaupanje in vzajemna pomoč.

Tožnici je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča uspelo dokazati, da je bila skupnost med njima po vsebini približno takšna, kot je življenjska skupnost, ki naj bi ostajala med zakoncema. Ni sicer potrebno, da so v posameznem primeru podane vse okoliščine oziroma elementi, vendar pa v konkretni zadevi pritožbeno sodišče soglaša z izpodbijano sodbo zlasti zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je odnos med tožnico in pokojnim A.A. po ločitvi izboljšal, čeprav se alkoholu povsem ni mogel odreči, pa je bilo manj nasilja in grobosti in se posledično tožnica po ločitvi tudi ni več odselila. Ker sta razvezana zakonca po razvezi živela v drugačnih, boljših odnosih kot pred tem, ko je zaradi njih prišlo do razveze zakonske skupnosti, se pritožba neutemeljeno sklicuje na razloge, navedene v sodbi Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. II P 663/2005 z dne 15. 11. 2005, ki se nanaša na razvezo njune zakonske zveze.

Pritožbeno sodišče soglaša z navedbami pritožbe, da za ugotovitev, da je med tožnico in pokojnim obstajala izvenzakonska skupnost ne zadostuje zgolj dejstvo, da sta živela v isti hiši in imela skupno gospodinjstvo in da je zanj skrbela. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tožnici uspelo dokazati obstoj še drugih bistvenih elementov. Zaslišana tožnica je sicer res izpovedala, da se je po razvezi (15. 11. 2005) oziroma konec leta 2005 vrnila nazaj, ker ni imela druge možnosti in bi morali hišo prodati in razdeliti premoženje, hkrati pa je izpovedala, da se je vrnila, ker je bila nanj čustveno navezana in da jo je pokojni razvezani mož večkrat prosil, naj se vrne nazaj. Tako je povsem pravilen zaključek, da je šlo za obojestransko in tudi svobodno odločitev obeh, da živita skupaj. Tožnica je namreč med drugim izpovedala, da če ne bi bila toliko navezana drug na drugega, ne bi toliko pretrpela in se vrnila nazaj ter ostala toliko časa skupaj. Da je šlo med njima za čustveno navezanost oziroma, da sta se imela rada, sta potrdili tudi obe priči B.B. in C.C., oba na konkretnih opažanjih. Priča B.B. je med drugim izpovedal, da sta skupaj hodila na dopust in da sta se obnašala kot mož in žena. Priča C.C. pa je menil, da je tožnica pokojnega imela rada, saj ga v nasprotnem primeru ne bi pokopala v svoj družinski grob. Tožnica in obe priči pa sta izpovedali tudi, da je šlo med njima tudi za medsebojno spoštovanje in glede na to, da je skrbela zanj, za medsebojno pomoč, šlo pa je tudi za ekonomsko skupnost partnerjev, saj sta obnovila zunanjost hiše in prenovila kopalnico.

Glede na vse navedeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so med tožnico in njenim bivšim možem obstajali vsi elementi izvenzakonske skupnosti ter s tem pogoji iz 114. člena ter iz 1. alinee 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do vdovske pokojnine oziroma do dela vdovske pokojnine, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje in na podlagi 2. odstavka 81. člena ZDSS-1 odpravilo izpodbijani odločbi kot nepravilni. Navedeni razlogi so tudi razlogi, zaradi katerih je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.