Jedro

Tožena stranka tožnika do izdaje odločbe ni seznanila z zadetki iz baze Eurodac. To pomeni, da mu ni dala možnosti, da bi se pred izdajo izpodbijanega sklepa izjasnil o odločilnih dejstvih, čeprav sklep v bistvenem delu temelji ravno na tej ugotovitvi.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1398/2016/3 (1313-10) z dne 30. 11. 2016 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) pod 1. točko izreka odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ..., Postojna do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 in pod 2. točko izreka odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 28. 11. 2016 od 12.35 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 28. 11. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po podani prošnji mu je bilo ustno na zapisnik izrečeno pridržanje v prostore Centra za tujce v Postojni, saj je bilo iz dokumentacije razvidno, da je pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito.

3. Dalje navaja, da iz dokumentacije izhaja, da je tožnika dne 24. 11. 2016 obravnavala policijska postaja Z. Iz policijske depeše z dne 24. 11. 2016 izhaja, da je bil tožnik prijet dne 23. 11. 2016 ob 10.35 uri do 15.30 ure na območju ob avtocesti A1 izven kraja S. in P. pred cestninsko postajo V. v smeri proti Ljubljani. Prijet je bil v večji skupini ljudi v gozdu na omenjeni lokaciji. Na policijski postaji je izjavil, da želi zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, ker je ogrožen s strani talibanskih skrajnežev. Izjavil je tudi, da je bila njegova ciljna država Italija.

4. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je bil soočen s policijsko depešo in ugotovitvami policije in je na vprašanje uradne osebe, ali je že zaprosil za mednarodno zaščito v kateri izmed evropskih držav, članic EU, izjavil, da ne. Na izrecno vprašanje uradne osebe, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito na Madžarskem ali v Avstriji, je izjavil, da je hotel k bratoma v Francijo in da je bila Francija njegova ciljna država. Uradna oseba mu je po končanem postopku ustno naznanila ukrep pridržanja zaradi predaje pristojni državi članici EU, ker je na podlagi prstnih odtisov v bazi Eurodac ugotovila, da je tožnik pred tem že zaprosil za mednarodno zaščito v Združenem kraljestvu dne 4. 2. 2009 in v Republiki Bolgariji dne 25. 8. 2016. Zato je pristojnemu organu Združenega kraljestva in Republike Bolgarije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca.

5. Tožena stranka se sklicuje na prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je zato odgovorna, glede na merila iz poglavja III Uredbe Dublin III. Nato se tožena stranka sklicuje na določbo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, iz katere med drugim izhaja, da pristojni organ v tovrstnih primerih odloča po prostem preudarku. Tožena stranka ni prekoračila prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja, saj je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Združenem kraljestvu in Republiki Bolgariji, a ga to ni zadržalo, da ne bi države zapustil na ilegalen način. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in ponovno ilegalno odšel v Italijo oziroma Francijo, kar je bil njegov prvotni namen. Zato je tožena stranka prepričana, da je tožnik izrazito begosumen, saj to izhaja iz njegovih preteklih dejanj. Ob podaji prošnje je zamolčal pomemben podatek, da je že dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito. To pa kaže tudi na to, da je tožnik neverodostojen in da ne spoštuje pravnega reda Slovenije. Zato ugotavlja, da bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje.

6. ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

7. Tožena stranka je tudi najprej preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma primeren, ob upoštevanju režima v Azilnem domu, ki ga tudi opredeljuje. Ob upoštevanju režima v Azilnem domu ugotavlja, da pridržanje na območju Azilnega doma ne bi bil primeren ukrep, saj bi lahko prosilec zapustil območje Azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če bi se tako odločil, saj mu varnostnik tega ne more preprečiti. Zato se je pri svoji odločitvi, da uporabi ukrep pridržanja na Center za tujce v Postojni, oprla tudi na sodno prakso (sodbi Upravnega sodišča št. I U 1624/2014 in I U 1623/2014 ter Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 346/14 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa kot je npr. pridržanje na območje Azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Pri svoji odločitvi pa se je oprla tudi na ugotovitve, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Združenem kraljestvu in v Bolgariji ter samovoljno zapustil obe državi, nato pa na nedovoljen način prišel v Slovenijo, kjer ga je ujela policija in nato zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, ki ni bila njegova ciljna država.

8. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da tožena stranka v zapisniku o seznanitvi tožnika s pridržanjem z dne 30. 11. 2016 navaja, da ga pridržuje zaradi predaje ali Hrvaški ali Madžarski ali Avstriji, vendar pa je pridržanje „na zalogo“ nedopustno. V predmetni zadevi tožena stranka niti še ni zaprosila za sprejem tožnika druge države članice oziroma ni vedela niti, kateri državi članici bi tožnika predala, zato je že na tej točki ugotoviti, da pridržanje ni zakonito, saj ni znano, ali bo do predaje sploh prišlo. Tožena stranka ne more pridržati tožnika za predajo eni državi (oziroma v tem primeru več državam članicam), v pisnem odpravku sklepa pa utemeljevati predajo drugim državam članicam EU. Takšno neskladje med zapisnikom o seznanitvi s pridržanjem in pisnim odpravkom sklepa pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Pojavi se vprašanje, kdaj je tožena stranka izvedela, da naj bi tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Veliki Britaniji in v Bolgariji in ga tožena stranka pri podaji prošnje, niti pri seznanitvi s pridržanjem, ni soočila z zadetki v bazi Eurodac. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker tožniku ni bila dana možnost, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa. Sam zadetek v bazi Eurodac še ne pomeni, da je oseba dala prošnjo za mednarodno zaščito, saj se v sistemu Eurodac obdelujejo podatki treh kategorij posameznikov. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka tožniku odvzela svobodo in ga pridržala v Center za tujce "za vsak slučaj" in zgolj zato, ker bi v zvezi s tožnikom morebiti lahko potekal postopek predaje. Tako odločanje je arbitrarno in nezakonito, zato je sklep treba odpraviti.

9. Tožena stranka ovir za predajo ni preverila in se do njih ni opredelila, čeprav so ovire zelo realne. Tožena stranka tožnika ne sme vračati v Bolgarijo, kot tudi ne na Madžarsko, kar tudi opredeljuje. Tudi glede vračanja na Hrvaško in Avstrijo, obstaja velik dvom, da bo katera izmed teh dveh držav sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje. Tožnik trdi, da preko Hrvaške ni potoval oziroma o tem ne ve ničesar, zato ni podana odgovornost Hrvaške za prevzem obveznosti za obravnavo prošnje tožnika; prav tako ni podana obveznost Avstrije za odgovornost za obravnavo prošnje tožnika. Glede predaje Veliki Britaniji obstaja velika verjetnost, da Velika Britanija ni odgovorna država članica, saj je zadetek iz leta 2009, tožnik pa je v vmesnem času zapustil Evropski gospodarski prostor. Prav tako za obravnavo tožnikove prošnje ni odgovorna država članica Hrvaška, temveč je za obravnavo prošnje tožnika odgovorna Slovenija na podlagi drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III.

10. Tožena stranka je v nasprotju z zakonodajo in sodno prakso o nevarnosti pobega tožnika in o sorazmernosti ukrepa odločala na podlagi prostega preudarka. Ni spoštovala odločbe Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da odločanje tožene stranke o pridržanju ni utemeljeno na diskreciji, temveč na oceni, ali so izpolnjeni vsi zakonsko predpisani pogoji za tak ukrep. Citirane odločbe pa tožena stranka ni spoštovala in ni ugotavljala, ali so pri tožniku podane okoliščine, ki bi se lahko subsumirale pod kriterije iz 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), najmanj tiste iz 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, ki lahko ustrezajo ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma nevarnosti pobega določene osebe, skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Nobene izmed okoliščin, s katerimi tožena stranka utemeljuje izrečeni ukrep, se niti z ekstenzivno razlago ne da subsumirati pod objektivne kriterije iz 68. člena ZTuj-2, saj tožnik predhodno ni nezakonito bival v RS, ni imel prepovedi vstopa, ni obsojen za kaznivo dejanje, ne poseduje tuje ponarejene ali drugače spremenjene ali potne listine in ne navaja lažnih postopkov ter v postopku sodeluje, kar vse tudi utemeljuje. Zato je napačno sklepanje, da je tožnik znatno begosumen.

11. Poleg tega gre v konkretnem primeru tudi za odvzem prostosti in s tem za poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS. V skladu s tem členom Ustave pa je odvzem prostosti mogoč le ob izpolnjevanju dveh splošnih pogojev in sicer, če tako določa zakon (materialni pogoj) in po postopku, ki ga določa zakon (procesni pogoj). Ukrep pridržanja je torej dopusten zgolj, če so izpolnjeni dodatni pogoji, ki jih določata drugi in tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III. Le-ti pa, kot že pojasnjeno, niso podani. Tako ni bilo spoštovano splošno ustavno načelo sorazmernosti. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi in odloči, da ga je tožena stranka dolžna nemudoma izpustiti iz prostorov Centra za tujce v Postojni na podlagi drugega pododstavka tretjega odstavka 9. člena Recepcijske direktive.

12. Tožena stranka prereka tožbene navedbe, se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega akta in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

13. Tožba je utemeljena.

14. Sodišče je na glavni obravnavi dne 8. 12.2016 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in tožnika, v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1, tudi zaslišalo.

15. Na zaslišanju je tožnik med drugim povedal, da je bila njegova ciljna država potem, ko je zapustil Afganistan, najprej Francija, kjer ima dva brata, potem pa Velika Britanija, kjer ima že prstne odtise. V Slovenijo je prispel s kombijem iz Avstrije, s skupino ljudi, s katero se je v Avstriji srečal v gozdu. Že deset let nazaj je zaprosil za mednarodno zaščito v Veliki Britaniji, kjer pa ni prišlo do odločitve, ker so mu rekli, da bo šel ali v zapor ali pa nazaj v Afganistan. Edina opcija, da se izogne zaporu, je bila, da se vrne v Afganistan. V Bolgariji ni zaprosil za mednarodno zaščito, tam so mu samo vzeli prstne odtise in mu rekli, da mora Bolgarijo zapustiti. Potem, ko je bil že štiri dni v Sloveniji in je videl, kakšna je tu situacija, je zaprosil za azil v Sloveniji. Prej za Slovenijo ni slišal. Ob podaji prošnje mu ni bilo predočeno, da obstajajo zadetki v bazi Eurodac.

16. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III. Slednji določa, da lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera, zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III pa določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

17. Tožena stranka se je oprla tudi na peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki določa, da lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

18. Tožena stranka je svojo odločitev o omejitvi gibanja v bistvenem oprla na ugotovitev, da obstaja znatna nevarnost pobega tožnika, ki bi onemogočila izvedbo postopka v zvezi s predajo odgovorni državi članici in je zato nujno uporabiti strožji ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, saj bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom. Znatno nevarnost pobega utemeljuje z okoliščinami, da je tožnik na nedovoljen način prehajal državne meje, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Združenem kraljestvu in Bolgariji ter nato samovoljno zapustil obe državi, potem pa na nedovoljen način prišel v Slovenijo, kjer je bil prijet s strani policije in je potem zaprosil za mednarodno zaščito.

19. Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni očitek, da tožena stranka tožnika do izdaje odločbe ni seznanila z zadetki iz baze Eurodac o tem, da je ugotovila, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Združenem kraljestvu in Bolgariji. To pomeni, da mu ni dala možnosti, da bi se pred izdajo izpodbijanega sklepa izjasnil o odločilnih dejstvih, čeprav sklep v bistvenem delu temelji ravno na tej ugotovitvi. Tožena stranka je tožnika ob podaji prošnje (dne 28. 11. 2016) sicer seznanila, da je lahko razlog za omejitev gibanja tudi v primeru, da pristojni organ pridobi podatek o tem, če je za mednarodno zaščito zaprosil v drugi državi članici EU (5. stran zapisnika o podaji prošnje), vendar tedaj z rezultati iz baze Eurodac še ni razpolagala, saj sta bila zadetka iz baze Eurodac, kot izhaja iz podatkov v spisu, pridobljena kasneje, dne 30. 11. 2016, ko je bil tudi izdan izpodbijani sklep. Tožnik tako ni imel možnosti, da bi se pred izdajo odločbe izjasnil o tem, da naj bi že zaprosil za mednarodno zaščito v Združenem kraljestvu in Bolgariji.

20. Po 1. odstavku 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tretji odstavek istega člena pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. V konkretnem primeru tožena stranka v upravnem postopku tožniku ni dala možnosti, da bi se pred izdajo odločbe izjavil o odločilni okoliščini, na katero je oprla svojo odločitev, to je o tem, da naj bi zaprosil za mednarodno zaščito v Veliki Britaniji in v Bolgariji.

21. S tem je tožena stranka zagrešila bistveno kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, ki jo je mogoče sanirati le v ponovljenem postopku. Na tej podlagi je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju : ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

22. Ker je sodišče že zaradi navedenega razloga moralo tožbi ugoditi, se zato ni spuščalo v presojo drugih tožbenih ugovorov.

23. Sodišče ni posebej odločalo o tožbenem zahtevku, da mora tožena stranka tožnika nemudoma izpustiti iz prostorov Centra za tujce v Postojni, ker je prenehanje izvajanja ukrepa vsebovano že v izreku te sodbe o odpravi izpodbijanega sklepa. Sodba je namreč postala takoj pravnomočna, ker zoper njo ni pritožbe. Če torej sklep o pridržanju ne velja več, ker je odpravljen, tudi ni več pravne podlage, da bi se pridržanje lahko še naprej izvajalo.