Jedro

Ko je V. 20.11.1990 sklenila prodajno pogodbo z J. R., je veljal Zakon o pogojih za prodajo stanovanjskih hiš in stanovanj v družbeni lastnini (Ur.l. SRS, 38/86), ki je v svoji prvotni obliki omogočal odkup stanovanja le imetniku stanovanjske pravice, toda novela (Ur.l. SRS, 46/88) je spremenila 6. člen Zakona. Od spremembe Zakona je bilo mogoče prodati zasedeno stanovanjsko hišo ali stanovanje imetniku stanovanjske pravice, s soglasjem imetnika stanovanjske pravice pa tudi uporabniku te stanovanjske hiše ali stanovanja. Za izjavo je zakon določal strogo obličnost (pisna oblika, overjena pri sodniku), sicer je bila pogodba nična. Šele SZ je krog upravičencev do odkupa zasedenega stanovanja ali stanovanjske hiše razširil na ožje družinske člane in tedaj bi bilo ob dopolnitvah prodajne pogodbe mogoče prenesti lastninsko pravico vsaj na tožnico. Zato tožnika sprva, t.j. do uveljavitve SZ ne bi mogla kupiti spornega stanovanja od J. R., kasneje, ko bi bilo to mogoče, pa jima pok. V. tega ni omogočila.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da enosobno stanovanje z oznako št. 23, v 1. nadstropju stanovanjske hiše v J. v K., s pomožnimi prostori, v skupni izmeri 28,95 m2, ne spada v zapuščino in se iz zapuščine izloči v korist obeh tožnikov, za vsakega do ene polovice. Povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 61.815,80 tolarjev je naložilo tožnikoma.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da mora tožena stranka sama trpeti stroške pritožbenega odgovora.

Proti sodbi višjega sodišča, v zvezi s sodbo prvega sodišča, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 385. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in bistvene kršitve postopkovnih določb (1. točka 385. člena ZPP). Predlaga spremembo sodbe, tako da se ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Kršitev materialnega prava vidi v napačni oceni ustne pogodbe med tožnikoma in pokojno M. V. ter pojasnjuje, da je bila pogodba z dne 20.11.1990 sklenjena v skladu z možnostmi takratnega zakona, ki je omogočal nakup le imetnikom stanovanjske pravice. Po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 do 23/96) je prodajalec obvestil vse kupce o novih možnostih odkupa stanovanja, toda pokojna V. ga je 11.3.1991 kljub dogovoru, da je stanovanje last tožnikov, kupila na svoje ime, ker se strankam ta okoliščina ni zdela pomembna. Njihovo ravnanje ne odstopa od ravnanja povprečnih ljudi, ki si medsebojno zaupajo. Zato od pokojne V. nista zahtevala, da sklene kupno pogodbo na njuno ime niti 10.9.1992, ko je bil določen enkratni odkup. Dogovor je bil, da je stanovanje njuno, ker sta dala V. kupnino, slednja pa bo pri odvetniku uredila prepis lastninske pravice. Revizija očita sodiščema, da je voljo strank oprlo le na uporabo zakonov in možnosti, ki so jih ti dajali, ni pa ugotavljalo prave volje, ki so jo potrdile tudi priče. Volja tožnikov, ki sta dajala denar za odplačilo stanovanja, je bila, da sta lastnika stanovanja in ga prevzameta v posest po smrti V., slednja pa se tudi ni čutila za lastnico stanovanja. Čeprav Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91) v 33. členu predvideva pridobitev lastninske pravice z vpisom v zemljiško knjigo, revidenta menita, da pozna zakon tudi druge načine. Ti so sicer težje dokazljivi, toda ob polnem soglasju volj pogodbenih strank po 26. in 28. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) napaka v obličnosti posla ne izniči. Revidenta trdita, da imata stvarnopravno upravičenje do zapuščine in ne le obligacijske terjatve, zaradi česar bi moralo sodišče ugotoviti vsaj njuno solastnino do 4/10 idealnega deleža glede na celoto, ker je toliko znašala kupnina, ki sta jo dala. Bistveno kršitev pravdnega postopka vidita v zvezi s stroški postopka, ker vrednost spornega predmeta ne more biti 1,500.000,00 tolarjev, sicer ne bi bilo pristojno okrožno sodišče. V postopku, ki je bil opravljen po določilu 390. člena ZPP, tožena stranka ni odgovorila na revizijo, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenega postopka ugotovili, da je pokojna V. kot imetnica stanovanjske pravice dne 20.11.1990 sklenila kupno pogodbo z družbenim podjetjem J. R. Kasneje, ko je začel veljati SZ, je pogodbo dvakrat dopolnila. Ker bi tedaj po določilu prvega odstavka 117. člena SZ lahko dala tožnikoma oz. ožjemu družinskemu članu pisno privolitev za odkup stanovanja, pa tega ni storila, sta sodišči prve in druge stopnje šteli, da je hotela ostati lastnica stanovanja, ne glede na to, kdo je bil tisti, ki je prispeval denarna sredstva.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, na katero je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano tudi revizijsko sodišče, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Po določilu 20. člena ZTLR se pridobi lastninska pravica po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, z dedovanjem, pa tudi z odločbo državnega organa na način in pod pogoji, ki jih določa zakon. Pokojna V. je pridobila možnost uveljavljati lastninsko pravico na podlagi pravnega posla, ki je bil sklenjen v ustrezni obliki in omogoča vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo po določilu 33. člena ZTLR.

Drugače je s tožnikoma. Ko je V. 20.11.1990 sklenila prodajno pogodbo z J. R., je veljal Zakon o pogojih za prodajo stanovanjskih hiš in stanovanj v družbeni lastnini (Ur.l. SRS, 38/86), ki je v svoji prvotni obliki omogočal odkup stanovanja le imetniku stanovanjske pravice, toda novela (Ur.l. SRS, 46/88) je spremenila 6. člen Zakona. Od spremembe Zakona je bilo mogoče prodati zasedeno stanovanjsko hišo ali stanovanje imetniku stanovanjske pravice, s soglasjem imetnika stanovanjske pravice pa tudi uporabniku te stanovanjske hiše ali stanovanja. Za izjavo je zakon določal strogo obličnost (pisna oblika, overjena pri sodniku), sicer je bila pogodba nična. Šele SZ je krog upravičencev do odkupa zasedenega stanovanja ali stanovanjske hiše razširil na ožje družinske člane in tedaj bi bilo ob dopolnitvah prodajne pogodbe mogoče prenesti lastninsko pravico vsaj na tožnico. Zato tožnika sprva, t.j. do uveljavitve SZ ne bi mogla kupiti spornega stanovanja od J. R., kasneje, ko bi bilo to mogoče, pa jima pok. V. tega ni omogočila.

Toda tudi v primeru, če bi bila tožnika dokazala obstoj zatrjevanega ustnega dogovora, ta ni imel ustrezne obličnosti po določilu drugega odstavka 67. člena ZOR v zvezi s 33. členom ZTLR. Res je sicer, da je tudi pogodba, ki ni bila sklenjena v zahtevani obliki veljavna, toda le tedaj, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti (73. člen ZOR). V danem primeru tožnika ne trdita, da bi jima bila pokojna V. izročila stanovanje, temveč sama priznavata, da sta ga nameravala prevzeti šele po njeni smrti. Zato na podlagi realiziranega pravnega posla nista mogla pridobiti lastninske pravice na stanovanju ali na njegovem delu, kakega drugega pravnega naslova pa tudi ne navajata, niti v tožbeni podlagi, niti kasneje.

Če sta dala tožnika pokojni V. svoja denarna sredstva in je ta kupila stanovanje na svoje ime, bi bila morala prenos lastninske pravice uresničiti s pravnim poslom med živimi ali za primer smrti. Ker V. tega ni storila, lahko tožnika uveljavljata le zahtevek na vrnitev denarja.

Tožeča stranka, ki uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki 385. člena ZPP, navaja kršitev v zvezi z vrednostjo spornega predmeta in v zvezi z izrekom o stroških. Glede vrednosti spornega predmeta je ugotoviti, da je okrajno sodišče na naroku dne 21.2.1995, v skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZPP ugotovilo, da je v tožbi navedeni znesek 1,500.000,00 tolarjev prenizek in da vrednost spornega predmeta presega 3,000.000,00 tolarjev. Nato je sklenilo, da ni stvarno pristojno in je zadevo odstopilo okrožnemu sodišču. Ker je torej v zadevi sodilo pristojno sodišče, napačna navedba v sodbi višjega sodišča ni vplivala na pravilnost odločitve o vsebini tožbenega zahtevka, kakor pravilno ugotavljata že revidenta sama. Sicer pa proti sklepu o stroških ni revizije, ker ne gre za sklep po določilu prvega ali tretjega odstavka 400. člena ZPP.

Tako se izkaže, da revizijski razlogi niso podani in ker sodišče ni našlo nobenih kršitev, na katere mora po določilu 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

Ker revizija ni utemeljena, tožeča stranka ni upravičena do povrnitve revizijskih stroškov (prvi odstavek 166. člena ZPP ter prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP).