Jedro

Okoliščine v zvezi s skupnim premoženjem pravdnih strank, ne glede na to, katera ga uporablja in v kolikšnem obsegu, na porazdelitev njunih preživninskih obveznosti do skupnih otrok ne morejo vplivati (razen, če bi bil o tem med njima sporazum, ki pa se ni zatrjeval). Te okolnosti zato niso pravno relevantne za preživninski spor in sodišči nižjih stopenj jih utemeljeno nista upoštevali.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, njuna otroka - ml. M., roj. 22.12.1981 in ml. J. - roj.

21.7.1983, je dodelilo v varstvo in vzgojo tožnici, tožencu pa je naložilo, da je dolžan plačevati preživnino za ml. otroka od 11.3.1997 dalje in sicer za hčerko v znesku 25.000,00 SIT mesečno in za sina v znesku 20.000,00 SIT mesečno.

Toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bilo odločeno o varstvu in vzgoji otrok ter o plačevanju preživnine, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in v pobijanem delu potrdilo prvostopno sodbo.

Iz vseh razlogov prvega odstavka 385. člena ZPP je toženec vložil revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje in sicer v delu, s katerim je bilo odločeno o dodelitvi mladoletnih otrok in o plačevanju preživnine. Predlagal je, da se pobijana sodba razveljavi v obeh izpodbijanih odločbah. V reviziji pojasnjuje, da nima stikov z otrokoma zato, da ne bi prihajalo do konfliktov v družini. Sama odločitev o varstvu in vzgoji otrok pa da ni pravilna.

V postopku je bilo napačno ugotovljeno, da znašajo tožničini dohodki 175.728,00 SIT, njegovi pa 114.607,00 SIT, medtem ko je pravilen izračun tak, da so tožničini dohodki 205.864,00 SIT mesečno, njegovi pa 111.681,00 SIT. Tudi skupne potrebe otrok v višini 100.000,00 SIT so napačno ugotovljene, ker te znašajo le 80.000,00 SIT. Take potrebe otrok pa bi glede na dohodke morala tožnica pokrivati v višini 64.000,00 SIT, on pa v višini 16.000,00 SIT. Sodba nima logičnih zaključkov in ni sklepčna, saj pri določanju preživninskih obveznosti niso upoštevani stroški za vzdrževanje bivalnega okolja. Namreč skupna hiša je njegova last vsaj do 80%, uporablja pa le en prostor ali 10%, ostalih 90% pa družina. Pri odmerjanju preživnine bi se moral upoštevati njegov prispevek za vzdrževanje bivalnega okolja otrok, v posledici česar bi se moral tožničin prispevek za preživljanje otrok povečati na 70% nasproti njegovemu prispevku v višini 30%. V reviziji poudarja, da je sodišče v njegovo škodo razmerje dohodkov 65% : 35% nedopustno spremenilo v 55% : 45% in po takem razmerju določilo tudi njegove preživninske obveznosti do otrok. Ni upoštevano, da živita otroka v skupnem gospodinjstvu z materjo in da so stroški njegovega gospodinjstva ustrezno višji. V tabelah prikazuje tudi svoje izračune, ki se nanašajo na dohodke strank, potrebe otrok in na temu ustrezne preživninske obveznosti obeh staršev otrok.

Tožnica je odgovorila na toženčevo revizijo, v njej je pobijala toženčeva izvajanja in predlagala, da naj se revizija zavrne. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V skladu z določilom 386. člena ZPP je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v odločbah o varstvu in vzgoji otrok ter o preživninski obveznosti toženca do njiju ter v mejah razlogov, ki jih je toženec navedel v reviziji, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri takem preizkusu revizijsko sodišče ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev. Pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka toženec v reviziji formalno ni opredelil, iz vsebine revizijskih razlogov pa je mogoče sklepati, da očita sodbama nižjih sodišč protislovnost in nerazumljivost, kar bi kazalo na uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Toda taka postopkovna kršitev po oceni revizijskega sodišča ni podana, ker so razlogi sodb obeh nižjih sodišč v skladu z odločitvama, ki sta ju sprejeli, sicer pa so razlogi izčrpni in dovolj jasni, tako da se da ugotoviti pravno odločilne okoliščine, ki sta ju vzeli za dejansko podlago svoje odločitve kot tudi pravno podlago, na katero sta odločitev oprli.

Z revizijo pobijani odločitvi sta bili sprejeti na podlagi določb zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (naprej ZZZDR), ki urejajo razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze (77. in naslednji členi). Po določilu prvega odstavka 78. člena citiranega zakona mora sodišče v primeru razveze zakonske zveze odločiti tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok. Po določilu drugega odstavka istega člena mora sodišče pri odločanju o varstvu in vzgoji otrok upoštevati koristi otrok, pred odločitvijo pa si mora priskrbeti tudi mnenje pristojnega centra za socialno delo. Višino prispevka za preživljanje otrok pa določi sodišče na podlagi določila 79. člena istega zakona v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami.

Ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da otroka živita pri tožnici, ki zanjo tudi v redu skrbi in da toženec z otrokoma že nekaj let nima nobenih stikov (saj med sabo niti ne govorijo), je tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevala odločitev, da se oba otroka dodelita v varstvo in vzgojo materi to je tožnici. Revizijski očitek o pravno zmotni odločitvi glede varstva in vzgoje otrok, je ob navedenih ugotovitvah in zaključkih brez podlage v zakonu.

Preživninska obveznost starša, ki mu otroci niso dodeljeni v varstvo in vzgojo, se določi v razmerju z ugotovljenimi možnostmi vsakega izmed staršev in potrebami otrok. Na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj je revizijsko sodišče vezano, ker te ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče mora zato upoštevati ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da prejema tožnica mesečno 175.728,00 SIT, toženec pa 114.607,00 SIT, da so pri tem upoštevani vsi tožničini dohodki, ne pa tudi toženčevi, ki kot gradbeni tehnik ustvarja še dodatne dohodke ter da je zato razmerje v dohodkih obeh 60:40 v tožničino korist. Revizijsko sodišče mora nadalje upoštevati tudi ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da mora tožnica vlagati trud v delo z obema otrokoma (kar ji zmanjšuje prosti čas in torej možnost za dodatne zaslužke), zaradi česar sprejema njun zaključek, da je treba upoštevati pri ugotavljanju njunih možnosti za preživljanje otrok v razmerju 55:45 na škodo tožnice. Drugačni toženčevi v reviziji prikazani tabelarni izračuni, ki temeljijo le na nekaterih a ne vseh pravnorelevantnih okoliščinah in so zato netočni, pomenijo tudi nedovoljeno poseganje v dejanske ugotovitve. Enaki zaključki veljajo za toženčeva izvajanja v zvezi s skupnim premoženjem, ki da ga je potrebno v obsegu njegovega deleža upoštevati kot prispevek za vzdrževanje bivalnega okolja otrok in v posledici česar naj bi se tožničin prispevek k preživljanju otrok povečal na 70%. Predvsem okoliščine v zvezi s skupnim premoženjem pravdnih strank, ne glede na to, katera ga uporablja in v kolikšnem obsegu, na porazdelitev njunih preživninskih obveznosti do skupnih otrok ne morejo vplivati (razen, če bi bil o tem med njima sporazum, ki pa se ni zatrjeval). Te okolnosti zato niso pravno relevantne za preživninski spor in sodišči nižjih stopenj jih utemeljeno nista upoštevali. Bo pa lahko zadevne premoženjske pravice iz skupnega premoženja uveljavljal toženec nasproti tožnici v skladu z določili 51. do 62. člena ZZZDR oziroma določb 118. in naslednjih členov zakona o nepravdnem postopku.

Tudi ugotovitve, na podlagi katerih sta sodišči nižjih stopenj prišli do zaključkov o višini potrebnih sredstev za preživljanje obeh otrok, to je v znesku 55.000,00 SIT za hčerko oziroma 45.000,00 SIT za mlajšega sina, predstavljajo dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano. Ugotovitve o preživninskih možnostih obeh pravdnih strank in o potrebah obeh njunih otrok, utemeljujejo tudi po presoji revizijskega sodišča na nižjih stopnjah sprejete zaključke o porazdelitvi preživninske obveznosti med pravdnima strankama in končni zaključek, da je toženčeva preživninska obveznost do hčerke v višini 25.000,00 SIT in do sina v višini 20.000,00 SIT na mesec pravno pravilna, to je v skladu s spredaj citiranimi določili ZZZDR (predvsem 79. člena). To pomeni, da sta sodišči nižjih stopenj tudi o tem delu spora materialno pravo pravilno uporabili. Ker iz povedanega izhaja, da revizijski razlogi niso podani in prav tako ne uradoma upoštevne kršitve, je moralo revizijsko sodišče zavrniti toženčevo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).