Jedro

Zgolj udeležba podjetja na sestanku na katerem se dogovori omejevalni sporazum zadošča za sklep, da je bilo podjetje del tega dogovora. Na stranki pa je dokazno breme, da dokaže, da je jasno dala vedeti udeležencem sestanka, da ne bo sodelovala v protikonkurenčnem dogovoru. Kot dokaz distanciranja od omejevalnega sporazuma dogovorjenega na sestanku dne 29. 10. 2000 zato ne zadošča le dne 15. 10. 2010 poslano elektronsko sporočilo o distanciranju od dogovora, poslano le enemu udeležencu sestanka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je 22. 4. 2011 izdala odločbo št. 306-13/2010/27, s katero je v 1. točki izreka ugotovila, da je tožeča stranka skupaj s še petimi, v tej odločbi navedenimi podjetji, kršila 6. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 36/2008, 4072009; v nadaljevanju ZPOmK-1) s tem, da so se na sestanku na UE Kranj, Izpitni Center Kranj, Slovenski trg 1, 4000 Kranj (v nadaljevanju: IC Kranj), dne 29. 10. 2009 dogovorili o minimalni ceni za opravljanje storitev ure vožnje motornih vozil kategorije B in tečaja cestnoprometnih predpisov (v nadaljevanju: CPP) na območju IC Kranj in nato določila in zaračunavala cene storitev vožnje motornih vozil kategorije B in tečaja CPP v skladu z dogovorjenimi minimalnimi cenami vsaj do dne izdaje predmetne odločbe, kar predstavlja omejevalni sporazum med podjetji o pogojih poslovanja na trgu, katerega cilj je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence v Republiki Sloveniji. V 2. točki izreka je bilo podjetjem naloženo prenehanje z ravnanji, opisanimi v prejšnji točki izreka odločbe. Poleg odločitve o stroških postopka (3. točka izreka) je bilo še odločeno, da se izrek odločbe objavi na spletni strani tožene stranke (4. točka izreka).

2. Tožeča stranka v postopku sodnega varstva s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep tožene stranke odpravi ter toženi stranki vrne zadevo v nov postopek. Predlaga tudi, da Vrhovno sodišče sprejme sklep, da je razjasnitev pripomb na zapisnik sestanka št. 900-6/2009-11 z dne 5. 11. 2009 predhodno vprašanje in se odločanje o tožbenem zahtevku prekine do dokončne razjasnitve teh pripomb.

3. Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru na tožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je z odgovorom tožene stranke seznanilo tožečo stranko, ki je podala eno pripravljalno vlogo.

5. Tožba ni utemeljena.

6. ZPOmK-1 v prvem odstavku 6. členu določa, da so prepovedani in nični sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja podjetij (v nadaljnjem besedilu: sporazumi), katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije. Drugi odstavek istega člena med drugim določa, da je zlasti prepovedano neposredno ali posredno določati nakupne ali prodajne cene ali druge poslovne pogoje, omejevanje ali nadziranje proizvodnje ali prodaje, razdelitev trga ali vira nabave med udeleženci.

7. Med strankama ni sporno, da se je tožeča stranka udeležila sestanka dne 29. 10. 2009 na IC Kranj, katerega se je udeležilo še pet drugih avtošol. Tožeča stranka trdi, da zapisnik s tega sestanka ne odraža resničnega dogajanja na njem in da zgolj dejstvo, da je bila tožeča stranka na tem sestanku prisotna, ni dovolj za ugotovitev, da je sklenila omejevalni dogovor (o določitvi minimalne cene za uro vožnje ter opravljanje tečaja CPP), oziroma da je z dogovorom soglašala in se od njega ni ustrezno distancirala. Pojasnjuje, da ni imela motiva skleniti protikonkurenčnega dogovora in da so njene cene pred in po sestanku ostale enake.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih ugotovitvah in utemeljitvah iz izpodbijane odločbe in pri zagovoru svojega stališča, da je za ugotovitev sklenitve omejevalnega sporazuma po 6. členu ZPOmK-1 dovolj udeležba na sestanku, kjer se doseže takšen dogovor, v kolikor se stranka od dogovora javno ne distancira. V prid svojemu stališču se sklicuje na sodno prakso Sodišča Evropske unije (med drugim na T-21/05, Chalkor AE Epexergasias Metallon proti Evropski Komisiji z dne 19. maja 2010; C-199/92 P, Hulls AG in DSM NV proti Komisiji Evropskih skupnosti z dne 8. julija 1999).

9. Pojma sporazuma ZPOmK-1 ne definira, se pa v skladu s prakso EU tudi v slovenskem konkurenčnem pravu ta pojem razume zelo široko in se ne prekriva s pojmom sporazuma v civilnem pravu. Tudi za namene slovenskega konkurenčnega prava zadošča, da se kot sporazum lahko obravnava že udeležba podjetja na sestanku, na katerem se razpravlja o cenovni politiki(1). To pomeni, da vsebina zapisnika sestanka z dne 29. 10. 2009 ni izključno pravno usodna za presojo obstoja sklenitve omejevalnega sporazuma, saj zadostuje že prisotnost na sestanku, kjer se dogovori omejevalni sporazum, kot tudi ne vprašanje, ali je bilo dogovarjanje o cenah predvideno kot posebna točka dnevnega reda. Nepomembno je tudi, ali so stranke pripravljene sporazum izvrševati ali ne(2). Tudi v teoriji(3) je zaslediti naziranje, da se za obstoj kršitve ne zahteva namen strank po omejevanju konkurence.

10. V primeru PVC(4) je Sodišče Evropske unije zavrnilo argument podjetja, da ni podpisalo ali se zavezalo za spoštovanje dogovora o cenah, čeprav je na tem sestanku sodelovalo. Zgolj udeležba podjetja na sestanku je bila zadostna podlaga za sklep, da je bilo podjetje del tega dogovora, saj podjetje ni izrazilo nobenega nobenega distanciranja do sprejetega dogovora o cenah. Takšno stališče je Sodišče Evropske unije potrdilo tudi v primeru Cement(5). Iz sodne prakse tega sodišča (na katero se sklicuje tudi tožena stranka) izhaja, da je na tožeči stranki breme, da dokaže, da je jasno dala vedeti udeležencem sestanka, da ne bo sodelovala v protikonkurenčnem dogovoru. V zadevi T-303/02, Westfallen Gassen Nederland BV proti Komisiji Evropskih skupnosti z dne 5. 12. 2006 je v 103. odstavku jasno zavzeto stališče, da se vprašanje javnega distanciranja presoja ozko (restriktivno).

11. V konkretnem primeru tožeča stranka navaja, da se je od dogovora distancirala že na sestanku, kar pa ni bilo zabeleženo v zapisniku. V ta namen je predlagala zaslišanje strank, kar pa je tožena stranka zavrnila. Vrhovno sodišče sprejema argumentacijo tožene stranke, da glede na to, da je tožeča stranka zapisnik sestanka z dne 29. 10. 2009 podpisala, da je elektronsko sporočilo, v katerem se je do dogovora distanciralo poslala šele 15. 10. 2010, torej že po prejetju povzetka relevantnih dejstev, in še to le predstavniku IC Kranj, ne pa vsem udeležencem sestanka, potrjuje, da se tožeča stranka do dogovora z dne 29. 10. 2009 ni distancirala v takšni meri, da bi bilo vsem udeležencem sestanka takoj predočeno, da ne bo sodelovala pri dogovoru o določitvi minimalne cene. Zato razjasnitev pripomb na zapisnik sestanka z dne 5. 11. 2009 ne bi vplivala na pravilnost odločitve v tej zadevi.

12. Glede na to, da je tožena stranka ugotovila, da se je tožeča stranka udeležila sestanka dne 29. 10. 2009, kjer se je dogovorila z ostalimi udeleženkami sestanka o minimalni ceni za opravljanje storitev vožnje motornih vozil kategorije B in tečaja CPP in nato zaračunavala cene storitev vožnje in tečaja v skladu z dogovorjenimi minimalnimi cenami (pri tem pa ji lastnih cen glede na vsebino dogovora ni bilo treba spreminjati), je odločitev tožene stranke materialnopravno pravilna.

13. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste tožbene navedbe, ki so bile po njegovi presoji bistvene za odločitev, postopkovnih kršitev pa ni ugotovilo. Dokazni predlogi toženke so bili argumentirano zavrnjeni.

14. Ker tožba po vsem navedenem ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 (v zvezi z drugim odstavkom 54. člena ZPOmK-1) zavrnilo.

15. Skupaj s tožbo je sodišče zavrnilo tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

Op. št. (1): Glej zadevo T-7/89, Hercules Chemicals proti Komisiji.

Op. št. (2): Četudi stranke sporazuma ne sledijo dogovorjenim cenam, se ne morejo razbremeniti odgovornosti zaradi kršitve. Glej zadevo C-246/86, Belasco proti Komisiji.

Op. št. (3): Martina Repas, Konkurenčno pravo v teoriji in praksi, Uradni list 2010, str.156. Op. št. (4): PVC (I), OJ 1989 L74/1; PVC (II), OJ 1994 L239/14. Op. št. (5): Cement OJ 1994 L343/1.