Up-234/97

20.5.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe J. M. iz D. pri T., ki ga zastopa E. D., odvetnik v P. na seji senata dne 20. maja 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba J. M. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 1833/94 z dne 21.5.1997 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pritožnik očita izpodbijani sodbi

-- kršitev enakega varstva pravic v postopku in enakosti pred zakonom, češ da je bil njegov oče ob nacionalizaciji jugoslovanski državljan, da zato za nacionalizacijo ni bil pristojen upravni organ in bi moralo Vrhovno sodišče izreči odločbo za nično; to naj bi bilo v podobni zadevi - sklicuje se na sodbo št. U I 554/63 z dne 21.2.1964 - že storilo;

2.Vrhovno sodišče je povzelo argumente odločb prvostopnega in drugostopnega upravnega organa in se je tako pri zavrnitvi očitka glede obstoja ničnostnih razlogov kot tudi glede državljanstva pritožnikovega očeta sklicevalo na razloge upravne odločbe.

3.V prvostopni odločbi je upravni organ ugotovil, da ni podan noben izmed ničnostnih razlogov, da se je pritožnikov oče 15.6.1964 izselil v Italijo in da leta 1973 ni več veljal za jugoslovanskega državljana. Drugostopni upravni organ je navedel, da se v postopku za izrek ničnosti ugotavlja le obstoj ničnostnih razlogov in da so morebitne drugačne nepravilnosti ali nezakonitosti upravne odločbe zaradi njene pravnomočnosti nepomembne. Razlog neizvršljivosti odločbe naj bi ne bil podan, ker sta bili obe izpodbijani odločbi v dajatvenem delu vpisani v zemljiško knjigo in organ, pristojen za vpis v zemljiško knjigo, tudi ni mogel preizkušati morebitnih nepravilnosti izvršilnega naslova. Prav tako pa naj bi tudi ne šlo za zadevo, o kateri ne bi bil pristojen odločati upravni organ.

4.Predvsem zaradi očitane kršitve enakega varstva pravic in pravice do sojenja v razumnem roku je Ustavno sodišče poslalo ustavno pritožbo Vrhovnemu sodišču, še preden je odločilo o njenem morebitnem sprejemu v obravnavo. Vrhovno sodišče meni, da ni bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku, ker je o pritožnikovi tožbi odločilo v skladu s pravili o vrstnem redu reševanja zadev po 159. členu Sodnega reda (Uradni list RS, št. 17/95). Prav tako naj bi ne bila kršena ustavna določba o enakem varstvu pravic.

Potem ko je sodišče ugotovilo, da ni bil podan ničnostni razlog neizvršljivosti odločbe, ni bilo več mogoče ugotavljati dejanskega stanja glede državljanstva pritožnikovega pravnega prednika.

Ničnostni razlogi so v Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86) izrecno določeni; ostali razlogi imajo za posledico le neizpodbojnost odločbe, ki pa jo je mogoče uveljavljati z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi.

B.

5.S trditvijo, da sodišče ni odgovorilo na bistvene navedbe tožbe in da bi se ne smelo zgolj sklicevati na razloge izpodbijane upravne odločbe, pritožnik uveljavlja kršitev ustavnega jamstva o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave (prim. nazadnje odločbo št. Up-199/95 z dne 5.2.1998). Očitek ni utemeljen. Zgolj dejstvo, da se je sodišče pri zavrnitvi tožbenih ugovorov sklicevalo na razloge upravne odločbe, še ne pomeni kršitve ustavne pravice.

Razloge, na katere se je sklicevalo, je v izpodbijani sodbi povzelo. S tem je pritožniku omogočilo, da je bil z njimi seznanjen.

6.Sodišče tudi ni spregledalo bistvenih tožbenih navedb. Vrhovno sodišče v ustaljeni sodni praksi razlikuje med primeri, ko stranka v utemeljitvi ničnostnega razloga izpodbija dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno z dokončno upravno odločbo, in med primeri, ko že iz dejanskega stanja, ugotovljenega v izpodbijani dokončni odločbi, izhaja, da je podan ničnostni razlog. Za presojo odločbe o zahtevi za ugotovitev ničnosti so bistveni le dejstva in dokazi, ki utemeljujejo to zadnje, ne pa tudi tisti, ki izpodbijajo dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno odločbo. Te je mogoče izpodbijati z (drugimi) pravnimi sredstvi, ne pa z zahtevo za izrek ničnosti odločbe (glej npr. sodbo št. U 1756/94 z dne 22.1.1997, št. U 1476/94 z dne 20.3.1997, št. U 112/94 z dne 8.10.1997). Z navedbami, o katerih se Vrhovno sodišče ni opredelilo, je pritožnik izpodbijal dejansko stanje, ugotovljeno v sporni upravni odločbi. Ker te pri presoji ničnosti odločbe niso relevantne, se Vrhovnemu sodišču o njih ni bilo potrebno izreči. Ustavna določba o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave) zahteva le, da se morajo organi, ki odločajo o posameznikovih pravicah, opredeliti do navedb strank, ki so za odločitev bistvene (tako tudi v sklepu št. Up-107/96 z dne 25.9.1996).

7.Pritožnik tudi ni izkazal, da bi Vrhovno sodišče v podobnem primeru odločilo drugače kot v njegovem. Sodba, ki jo je predložil, namreč ne presoja odločb, izdanih v postopku za izrek ničnosti, ampak prvostopno in drugostopno odločbo o odvzemu nepremičnin. Za kršitev 22. člena Ustave torej tudi v tem primeru ne gre.

8.Glede kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave) pa pritožnik ni izkazal, da je izčrpal vsa pravna sredstva (51. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94). Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da je tudi zaradi kršitve te ustavne pravice mogoče vložiti ustavno pritožbo, vendar pa - tako kot v drugih primerih - šele potem, ko so v zadevi izčrpana vsa pravna sredstva (odločba št. Up-277/96 z dne 7.11.1996 - OdlUS V, 189). Če postopek po pritožnikovem mnenju ne teče brez nepotrebnega odlašanja, lahko prizadeti že med postopkom zahteva ugotovitev kršitve, prepoved nadaljevanja dejanja, povračilo škode in odreditev drugih potrebnih ukrepov na podlagi 62. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list RS, št. 50/97 - v nadaljevanju: ZUS)(sklep št. Up-369/97 z dne 21.1.1998).

9.Obravnavani primer se od doslej navedenih razlikuje po tem, da je bila v postopku, ki naj bi bil predolgo trajal, že izdana pravnomočna odločba in da je torej dejanje, s katerim naj bi bila kršena ustavna pravica, že v času vložitve ustavne pritožbe prenehalo. Izmed ukrepov, ki jih predvideva 62. člen ZUS, bi bilo - hipotetično rečeno, ker se pritožnik o tem ni izjavil - mogoče uveljavljati še ugotovitev kršitve in povračilo škode. O odškodninski odgovornosti države za ravnanje sodišč in upravnih organov so do uveljavitve ZUS odločala sodišča v pravdnem postopku (glej npr. pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 14.12.1995, Pravna mnenja Vrhovnega sodišča, št. 2/95, str. 5).

Vprašanje, ali je bil z uveljavitvijo ZUS tisti del pristojnosti, ki se nanaša na kršitve ustavnih pravic, prenesen na upravna sodišča, za odločitev o tej zadevi ni bistveno. Zadošča ugotovitev, da je pritožniku sodna pot za uveljavljanje kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja odprta. Ker je pred vložitvijo ustavne pritožbe ni izkoristil, se Ustavno sodišče v presojo kršitve ni spuščalo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee prvega odstavka in prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču v sestavi: predsednik senata dr. Tone Jerovšek in sodnika mag. Matevž Krivic in dr. Lovro Šturm.

Predsednik senata

dr. Tone Jerovšek