12. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž. na seji senata dne 4. julija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. EKT VDP-8/04 z dne 4. 2. 2004 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Slovenske Konjice št. EKTvd-4/2003 z dne 22. 12. 2003 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper:

– odločbo Sodnika za prekrške Slovenske Konjice št. P-449/03 z dne 20. 5. 2003,

– odločbo Sodnika za prekrške Slovenske Konjice št. P-542/03 z dne 18. 11. 2003 in

– odločbo Sodnika za prekrške Slovenske Konjice št. EKTvd 4/2003 z dne 5. 12. 2003

se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z odločbo je Senat za prekrške zavrnil pritožbo pritožnika zoper odločbo Sodnika za prekrške Slovenske Konjice, s katero je ta zavrgel njegovo pritožbo kot prepozno.

2.Z odločbo Senata za prekrške naj bi bili pritožniku kršeni pravici do sodnega varstva in do poštenega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave ter pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave. Pravica do sodnega varstva naj bi bila pritožniku kršena zato, ker zoper odločbo Senata za prekrške ni mogoče vložiti izrednega pravnega sredstva. Pravica do poštenega sojenja naj bi mu bila kršena s tem, ker naj iz odločbe Senata za prekrške ne bi bili razvidni dokazi, da je očitane prekrške sploh storil. Kršitev pravice do pritožbe pritožnik utemelji z navedbo, da odločba Senata za prekrške ne vsebuje pravnega pouka.

3.Pritožnik s tipizirano ustavno pritožbo izpodbija tudi prvostopenjske odločbe Sodnika za prekrške Slovenske Konjice. V zvezi s temi zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kršitev 2. člena Ustave, kršitev pravice do sodnega varstva in do poštenega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave ter kršitev 66. člena Ustave. Pritožnik tudi navaja, da je izrečena stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja nezakonita in neustavna ter da mu vozniškega dovoljenja, ki je vezano na njegovo identiteto, ne more nihče vzeti.

B. – I.

4.Očitki pritožnika, s katerimi zatrjuje kršitve človekovih pravic v zvezi z odločbo Senata za prekrške, niso utemeljeni.

5.V prvem odstavku 23. člena Ustava določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da so bili sodniki za prekrške in Senat za prekrške del sodne oblasti (glej odločbo št. U-I-117/93 z dne 2. 2. 1995, Uradni list RS, št. 13/95 in OdlUS IV, 10). Glede na navedeno je bilo pritožniku v postopku sodno varstvo zagotovljeno.

6.Prav tako so neutemeljeni očitki pritožnika, da mu je bila s tem, ker zoper odločbo Senata za prekrške ni mogoče vložiti izrednega pravnega sredstva, kršena pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavna pravica do sodnega varstva ne pomeni, da bi morala biti zagotovljena izredna pravna sredstva v vseh primerih, ko sodišča odločajo o posameznikovih pravicah ter dolžnostih. Omejitev vložitve izrednega pravnega sredstva pa ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-58/95 z dne 20. 11. 1997, OdlUS VI, 196). Zato za kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave očitno ne gre.

7.Pritožnik s trditvijo, da odločba Senata za prekrške ni vsebovala pravnega pouka, zatrjuje kršitev človekove pravice iz 25. člena Ustave. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravico do pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo je pritožnik imel in jo je tudi izkoristil. O pritožnikovi pritožbi je Senat za prekrške tudi odločil. Navedeno pomeni, da je bila pritožniku pravica do pravnega sredstva zagotovljena in da za kršitev 25. člena Ustave očitno ne gre.

8.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja s tem, ker naj iz odločbe Senata za prekrške ne bi bili razvidni dokazi, da je očitane prekrške storil. Z zatrjevanjem kršitev, do katerih naj bi prišlo že v postopkih, v katerih so bile izdane prvostopenjske meritorne odločbe Sodnika za prekrške, kršitev pravic v odločbi Senata za prekrške, ki je odločalo v postopku na podlagi četrtega odstavka 29.a člena ZP, ne more utemeljiti, zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

9.Ker z izpodbijano odločbo niso kršene človekove pravice, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

B. – II.

10.Ustavna pritožba zoper akte iz točke 2 izreka ni dopustna.

11.Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži, ko so izčrpana vsa pravna sredstva.

12.Ker v primeru izpodbijanih aktov v točki 2 izreka niso izčrpana niti redna pravna sredstva, za obravnavanje ustavne pritožbe niso izpolnjene procesne predpostavke. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

C.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer