Jedro

V okviru dejanskih ugotovitev sprejeta ocena, da otrok mesečno porabi 43.000,00 SIT (te ugotovitve revizijsko glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče izpodbijati), pri čemer statistični podatki te stroške ocenjujejo z zneskom 65.000,00 SIT mesečno, je zato relativizirana. Vendar pa je tudi ob sprejeti oceni o stroških otrokovega preživljanja mogoče zanesljivo utemeljevati boljši tožnikov premoženjski položaj in s tem obrazložiti zvišanje njegovega preživninskega prispevka na 32.000,00 SIT mesečno (prvi odstavek 395. člena ZPP). Dodatni argument je še splošno znana okoliščina o vsakdanjih skrbeh in trudu, ki ga ima z otrokom tisti od staršev, ki mu je dodeljen v oskrbo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke preživnina za mld. I. S. (točka 3 sodbe sodišča prve stopnje) od 1.7.1995 dalje določi v znesku 32.000,00 SIT mesečno. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 18.12.1993, mld. hčerko I. S., roj. 22.5.1994 dodelilo v varstvo in vzgojo materi B. S., tožniku I. S. pa naložilo, da mora za preživljanje mld. hčerke plačevati mesečno preživnino v znesku 26.000,00 SIT od 1.7.1995 dalje. Hkrati je tožniku naložilo, da mora tožnici povrniti znesek 45.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.7.1996 dalje do plačila. V presežku je preživninski in verzijski zahtevek iz nasprotne tožbe zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožnika, da se mu mladoletna hčerka dodeli v varstvo in vzgojo, toženka pa naj bi mu za njeno preživljanje plačevala po 15.000,00 SIT mesečno. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi, kolikor je bil zavrnjen višji tožbeni zahtevek toženke po nasprotni tožbi za plačevanje preživnine in plačila zneska 436.955,00 SIT, je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo tako, da bo v celoti ugodeno njenemu zahtevku po nasprotni tožbi. Potrebe mladoletne hčerke presegajo 43.000,00 SIT mesečno, ker samo stroški oskrbnine v otroškem vrtcu znesejo 18.996,00 SIT na mesec. Zato bi moral tožnik plačevati celotno zahtevano preživnino v znesku 65.000,00 SIT mesečno od 1.7.1995 dalje. Potrebe otroka se ugotavljajo ne glede na premoženjske sposobnosti staršev. Če so premoženjske razmere staršev ugodne, je treba določiti preživnino v skladu z njihovimi zmožnostmi. Tožnik ni dokazal, da je za otroka skrbel pred novembrom 1994. Na obstoj življenjske skupnosti pravdnih strank v spornem obdobju sodišče sklepa le na podlagi dejstva, da je bila vložena tožba na razvezo zakonske zveze.

Tožnik na revizijo ni odgovoril, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP). Revizija je deloma utemeljena.

Preživnina se določi po potrebi upravičenca ter zmožnostih zavezanca (129. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR - Ur. list SRS, št. 14/89). Drugače povedano: višino prispevka za otrokovo preživljanje določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (79. člen ZZZDR). Sodišči nižje stopnje sta odločilna dejstva za uporabo navedenih zakonskih določb ugotovili. "Tožnik in toženka sta nadpovprečno pridobitno zmožna in sposobna" (sodišče druge stopnje), oziroma "jima premoženje predstavlja zelo pomembno plat življenjskih usmeritev" (sodišče prve stopnje). Vendar pa sta istočasno sprejeli dokazno oceno, po kateri toženkini trenutni dohodki niso visoki, da pa je premoženjski položaj tožnika ob obratujoči gostilni in dohodkih iz pomorstva boljši. Ob takšnem izhodišču je sicer tožnikov, v znesku 26.000,00 SIT mesečno določeni preživninski prispevek, glede na celovite otrokove potrebe prenizek. Pri tem so te potrebe dokazno ocenjene s stališča, da je "treba upoštevati potrebe in življenjske razmere konkretnega otroka, ne pa statistični življenjski standard". V okviru dejanskih ugotovitev sprejeta ocena, da otrok mesečno porabi 43.000,00 SIT (te ugotovitve revizijsko glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče izpodbijati), pri čemer statistični podatki te stroške ocenjujejo z zneskom 65.000,00 SIT mesečno, je zato relativizirana. Vendar pa je tudi ob sprejeti oceni o stroških otrokovega preživljanja mogoče zanesljivo utemeljevati boljši tožnikov premoženjski položaj in s tem obrazložiti zvišanje njegovega preživninskega prispevka na 32.000,00 SIT mesečno (prvi odstavek 395. člena ZPP). Dodatni argument je še splošno znana okoliščina o vsakdanjih skrbeh in trudu, ki ga ima z otrokom tisti od staršev, ki mu je dodeljen v oskrbo.

Revizija napada tudi odločitev o zavrnitvi nasprotnega toženkinega zahtevka preko zneska 45.000,00 SIT. V okviru uveljavljenega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava pa je v tej smeri revizijska trditvena podlaga skopa. Obstoj življenjske skupnosti oziroma "skupne blagajne" do novembra 1994 je bil dokazno ocenjen s stališča presoje verodostojnosti izpovedi obeh strank.

Izpodbijana sodba je zato november 1994 vzela kot mejnik v življenju zakonske zveze pravdnih strank in v skladu s tem zavrnila toženkino drugačno pritožbeno tezo, ki bi mogla imeti za posledico spremembo odločitve o verzijskem zahtevku. Glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP je revizijsko sodišče na opisano odločitev vezano.

Kljub delnemu revizijskemu uspehu tožene stranke je izrek o stroških revizijskega in pritožbenega postopka odpadel, ker niti v pritožbenem, niti v revizijskem postopku niso bili zaznamovani.