Jedro

Sodišče ni upoštevalo 23. člena ZDSS, ki določa, da v primeru dokončne odločitve v sporu o nezakonitosti razporeditve, ki ni denarni spor, sodišče ni vezano na postavljeni zahtevek tožnika in ga tudi ni dolžan postaviti. Razporeditveni spor ne obsega samo spora o zakonitosti razporeditve na drugo delovno mesto, ampak obsega tudi spor o posledicah razporeditvene odločbe, to je tudi o plači. Zato zmotno ni dovolilo razširitve tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje in vrne zadeva temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Mariboru zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se razveljavi odločba tožene stranke z dne 7.3.1996 o razporeditvi tožnika in odločba drugostopenjske komisije za varstvo pravic z dne 7.5.1997, kot nezakonita. Nadalje je zavrnilo zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna tožnika v 15 dneh po pravnomočnosti sodne odločbe razporediti na delovno mesto, ki bi ustrezalo njegovi preostali delovni zmožnosti. Odločilo je tudi, da tožeča stranka trpi sama svoje stroške svojega pooblaščenca. Tožeča stranka trpi stroške tožene stranke, pooblaščenca B. M. v višini 78.450,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2002 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in v posledici zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi očita sodišču, da ni izvedlo niti enega dokaznega predloga, pač pa je razsodilo na podlagi listin, ki so bile vložene v spis. Sodišče ni ravnalo prav, ko se je odločilo, da ne dovoli razširitve tožbenega zahtevka tožeče stranke, kljub temu, da se je tožena stranka tej razširitvi upirala, saj je drugi zahtevek v neposredni zvezi s tožbenimi zahtevki, ki izhajata iz istega dejanskega in pravnega razmerja in bi sodišče moralo dovoliti spremembo tožbe, saj bi bilo smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Sodišče je svojo odločitev oprlo na listinsko dokumentacijo - dodatno mnenje Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o ustreznosti delovnega mesta čistilca prostorov in mnenja specialista medicine dela, prometa in športa dr. B. L., ki ju je tožnik izpodbijal že v postopku pri tožencu. Sodišče ni teh mnenj z ničemer preizkusilo, tožnik pa je ves čas trdil, da odrejenih del ne more opravljati in da dela, ki so mu bila odrejena, vsebujejo tudi opravila, ki so mu bila z invalidsko odločbo prepovedana. V spis je vložil zdravstveno dokumentacijo iz leta 1998 in 1999, ki je sodišče ni sprejelo. Z njo je želel dokazati, da se je zdravstveno stanje tožniku stalno poslabševalo do te mere, da je bil 16.8.1999 invalidsko upokojen, ker mu je bila priznana I. kategorija invalidnosti. Nadalje uveljavlja v pritožbi, da mnenja zdravnika ne more izpodbijati drugače, kot s predložitvijo zdravstvene dokumentacije s predlogom za izdelave izvedeniškega mnenja, sicer pa tudi tožnika sodišče sploh ni zaslišalo. Mnenje zdravnika dr. L. je v nasprotju z ostalo zdravstveno dokumentacijo, ki jo je izdelal prav dr. L. in z ostalimi izvidi. Meni, da bi moralo sodišče izvesti vsaj dokaz z izvedencem ustrezne medicinske stroke.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da so pritožbene navedbe upoštevne. Glede nedovolitve razširitve tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče pripominja, da je v bistvu poleg zahtevka na razveljavitev razporeditvene odločbe predlagan tudi zahtevek zaradi prikrajšanja pri osebnem dohodku oziroma plači za čas nezakonite razporeditve. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo 23. člena ZDSS, ki določa, da v primeru dokončne odločitve v sporu o nezakonitosti razporeditve, ki ni denarni spor, sodišče ni vezano na postavljeni zahtevek tožnika in ga tudi ni dolžan postaviti. Razporeditveni spor ne obsega samo spora o zakonitosti razporeditve na drugo delovno mesto, ampak obsega tudi spor o posledicah razporeditvene odločbe, to je tudi o plači. Nenazadnje ima odločba tožene stranke z dne 7.3.1996, ki jo je sodišče preizkušalo, v 4. tč. izreka določbo o določitvi plače. Sodišče prve stopnje bi zato moralo že na začetku postopka ugotoviti skupaj s tožnikom obseg spornega razmerja, zlasti še, ali poleg razveljavitve sklepa uveljavlja tudi druge zahtevke, ki so v okviru spornega razmerja izpodbijane odločbe delodajalca. Tega ni storilo in kasneje celo ni dovolilo razširitve zahtevka, ki se, kot pravilno opozarja pritožba, nanaša v bistvu le na reparacijski zahtevek, katerega pravna podlaga je v odločitvi sodišča o zakonitosti odločbe o razporeditvi. Zaradi tega je bilo treba razveljaviti izpodbijano odločbo.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da dejansko stanje glede same razporeditve na drugo delovno mesto ni dovolj razčiščeno. Sodišče je upoštevalo samo listinske dokaze, ki sta jih predložili obe stranki. Tožnik je že v tožbi uveljavljal, da novo delovno mesto ni v skladu z omejitvami, ki so mu priznane z odločbo o invalidnosti. Izrecno je osporaval tudi podatke tožene stranke glede dodatnega mnenja ZPIZ-a z dne 9.4.1997, da ne ustrezajo dejanskemu stanju, saj se dela čistilca prostorov na železniški postaji v Mariboru ne opravljajo v zaprtem prostoru in se ne dajo opravljati brez prisilne, polsklonjene drže telesa, brez poklekanja in počepanja.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela odprtega sojenja pri procesnem vodenju, niti ne načela kontradiktornosti, saj bi moralo tožnikove navedbe oziroma ugovore po vsebini preizkusiti. Dr. B. L., ki je dal še posebno mnenje, je dal to mnenje toženi stranki, ne pa na zahtevo sodišča, zato samo po sebi še ni dokaz s pričo ali izvedencem, ampak bi šele zaslišanje dr. B. L. pomenilo dokaz. Zato naj sodišče prve stopnje v dopolnitvi dokaznega postopka najprej zasliši tožnika. Šele po pridobitvi izpovedi zaslišanega tožnika in po izvedbi drugih dokazov naj, v kolikor bo potrebno, izvede še dokaz z izvedencem, kot je že predlagala tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbi je bilo treba ugoditi, da bo sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri in bo nato o zadevi odločilo, tako glede same razporeditvene odločitve, kot tudi o reparacijskem denarnem zahtevku.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da je v 4. tč. izreka sodbe sodišče prve stopnje ugotovilo le, kdo trpi stroške, ni jih pa naložilo v plačilo. Zaradi razveljavitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi izrek o stroških in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.