Jedro

Vselitev v vojaško stanovanje, ki je spadalo v fond bivše JLA na podlagi odločbe vojaškega organa, izdane po osamosvojitvi RS, ne predstavlja veljavnega naslova za pridobitev stanovanjske pravice na tako dodeljenem stanovanju. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi zaradi z omenjeno odločbo dodeljenega stanovanja, izgubila upravičenja do stanovanja, pridobljenega pred osamosvojitvijo Republike Slovenije.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo izpraznitev stanovanja. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji zatrjuje, da je bilo s skupno deklaracijo, ki je bila podpisana 7.7.1991 na Brionih, odloženo in suspendirano izvrševanje osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije za 90 dni. Zato so ponovno veljali tudi zvezni predpisi. Bivša JLA je zato zakonito razpolagala z vojaškimi stanovanji. Poznejše prenehanje veljavnosti zveznih predpisov t.j. v času po 7.10.1991 na veljavnost odločbe, ki je bila izdana 22.8.1991, ne more vplivati. Drugačna razlaga skupne izjave bi pomenila kolizijo med notranjim pravom in mednaronim pravom. V prid temu stališču govori tudi dejstvo, da je v RS v obdobju suspenza veljala tista zvezna zakonodaja, ki so jo v tem času sprejeli zvezni organi. Poleg tega 1.odstavka 9.člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ni mogoče uporabiti brez določila 2.in 3.odstavka istega člena, ki določa, da se premoženje JLA prevzame postopno, najkasneje do konca 1993. Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da se je tožena stranka vselila v sporno stanovanje na podlagi odločbe Poveljstva garnizije Ljubljana z dne 22.8.1991 - Garnizije v Kranju. To pa je, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, edino pravno odločilno, saj tožena stranka ni zatrjevala, da bi zaradi z omenjeno odločbo dodeljenega stanovanja, izgubila upravičenja do stanovanja, pridobljenega pred osamosvojitvijo Republike Slovenije.

Dne 25.6.1991 je bila na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (3.odstavek I.točke cit. listine). Po 1.odstavku 9.člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije pa je prevzela Republika Slovenija v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Zato po uveljavitvi teh določb (po 25.6.1991) komanda garnizona, ki je dotlej upravljala z vojaškim stanovanjskim fondom, ni bila več upravičena izdajati odločb, s katerimi je razpolagala z vojaškimi stanovanji.

Na veljavnost določb temeljne ustavne listine in ustavnega zakona za izvedbo te listine ni vplival trimesečni moratorij. S sklepom Skupščine (Ur.l.RS 5/91-I), s katerim je bila 10.7.1991 sprejeta Skupna deklaracija, je bilo le ustavljeno nadaljnje izvajanje ustavnih aktov o osamosvojitvi, ki se je po preteku treh mesecev nadaljevalo (prim. Stališča in sklepi Skupščine Republike Slovenije z dne 2.10.1991). S sprejemom Skupne deklaracije ni bilo vzpostavljeno stanje po predpisih pred 25.6.1991. Priloge k Skupni deklaraciji, na katere se sklicuje revizija, urejajo le določena področja kot npr. režim na meji, varnost meja, carine in podobno. Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so prej upravljali zvezni organi (konkretno z vojaškimi stanovanji), pa ni bilo vzpostavljeno stanje pred 25.6.1991. Pri tem ni nikakršnega neskladja med (kot revizija pravi) mednarodnim pravom in notranjim pravom, saj je z ratifikacijo Skupne deklaracije to postalo domače pravo, kar je imelo za posledico odlog izvrševanja osamosvojitvenih aktov.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje revidenta na 2. in 3.odstavek 9.člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, saj se ti dve določili nanašata le na možnost postopnega (fizičnega) prevzema premoženja JLA, vse v skladu z odredbami Predsedstva Republike Slovenije o preimenovanju enot JLA v enote TO Slovenije. Teh določil ni mogoče razlagati tako, da bi zveznim organom t.j. v konkretnem primeru poveljstvu garnizije ostala razpolagalna pravica na stanovanjskem fondu vse do konca leta 1993, ampak je bila dana možnost postopnega izvajanja sicer jasno določenega prevzema kot ga določa 1.odstavek 9.člena cit. zakona in do katerega je prišlo 25.6.1991. Tako je potrebno šteti, da tožena stranka z omenjeno odločbo Poveljstva garnizije ni pridobila stanovanjske pravice in zaseda zato sporno stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Odločitvi sodišč sta tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni (50. čl. ZSR v zvezi z 2. odst. 159. SZ).

Ker tako niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).