Jedro

Disciplinski postopek je izveden v zakonitem 3 mesečnem roku iz

2. odstavka 181. člena ZDR, če je disciplinski organ delodajalca v tem roku odločil o delavčevi disciplinski odgovornosti, čeprav je bil sklep o disciplinski ogovornosti delavcu vročen kasneje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep generalnega direktorja tožene stranke opr. št. 3.1.10-3571/04 z dne 9.6.2004 in ustavilo disciplinski postopek (prvi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 114.868,00 SIT, v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje (drugi odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da naj bi se premik vlaka št. 55008 na postaji Logatec dne 19.3.2004 opravljal brez dovoljenja in vednosti tožnika. V

23. točki navodila za premik je povsem jasno določeno, da premikalni vodja (v konkretnem primeru je bilo tožniku zaupano to delo) izvršujejo ukaze vlakovnega odpravnika za posamične premikalne vožnje. To naj bi pomenilo, da premikalni vodja ni pristojen za dajanje dovoljenj, kdaj naj se premik opravi, temveč samo izvrši ukaz, da se opravi premik. Tožnik tega ukaza ni izpolnil tako, da bi sodeloval na začetku premika in da bi bil na vidnem mestu, kjer bi lahko posredoval in preprečil nepravilnosti pri premiku, sicer pa je bil prisoten. Tožnik je zaslišan v disciplinskem postopku izpovedal, da se je sestav že premikal proti tiru 5 A, ko je prišel iz PU, kar naj bi pomenilo, da je osebno videl premikajoči se sestav in da ni ustrezno ukrepal. Prisotnost tožnika pri premiku dokazujeta tudi izjavi strojevodje R. Š. in vlakovnega odpravnika L. K.. Iz izjave vlakovodje (t.j. tožnika) v poročilu in iz zapisnika o njegovem zaslišanju je razvidno, da je vedel, da se bo izvajal premik, vedel pa je tudi, da so vagoni naloženi z avtomobili in da je zato premik potrebno opraviti še s toliko večjo pozornostjo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni vzročne zveze med tožnikovim ravnanjem in nastalo posledico. Tožnik bi lahko odločilno vplival na potek premikalnega dela, s tem, da bi premik zaustavil in dovolil nadaljevanje dela šele potem, ko bi zagotovil pogoje za varno izvajanje premika. Prav tako bi tožnik lahko preveril, ali je prišlo do poškodovanja tovora in o tem poročal, vendar tega ni storil, čeprav je nepravilnosti zaznal. Tožena stranka je v disciplinskem postopku pravilno ugotovila, da je tožnik iz malomarnosti opustil dolžno ravnanje in da je soodgovoren za nastali izredni dogodek. Tožnik je bil psihofizično sposoben za opravljanje dela, zanj strokovno usposobljen, pri izvajanju premikov ima že več kot 27 let izkušenj, zato je očitno, da se je v konkretnem primeru zavedal, da zaradi njegove opustitve lahko nastane škodljiva posledica, vendar je mislil, da ne bo nastala oz. da jo bo lahko preprečil. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da so pritožbene navedbe, ki obravnavajo dejansko stanje in ponujajo nove dokaze, nedopustne in jih sodišče zaradi poteka prekluzivnega roka ne more uporabiti. Tožnik je počitek nastopil z vednostjo vlakovnega odpravnika, do obravnavanega dogodka in domnevno nastale škode je prišlo v času izrabe tega počitka.

Tožena stranka ni ponudila nobenega konkretnega dokaza o tem, da tožnik odgovarja za delo, ki je bilo opravljeno brez njegove prisotnosti in v času počitka. Za premik je odgovoren vlakovni odpravnik, ki je očitno namesto tožnika izdal ukaz. Na postajah brez premikalnega osebja, premik vodi vlakovni odpravnik ali delavec, ki ga je ta določil. Tožena stranka je očitno namenoma opustila ugotavljanje teh okoliščin, saj bi sicer postopek morala razširiti tako na vlakovnega odpravnika, kakor tudi na strojevodjo. Možno je, da je strojevodja vozil po svoje in da ni upošteval znakov premikalnega osebja, ali pa, da je zadremal in ko se je tega zavedal, je prišlo do sunkovitega ustavljanja ali pa ga je prebudilo šele to sunkovito ustavljanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniku dejanski stan očitanih kršitev ni dokazan. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da vodenje disciplinskega postopka v tej zadevi ni zastaralo ter se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 111/95, vendar se zoper ugodilno sodbo ni pritožil.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo neutemeljeno sklicuje na prekluzijo glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov. V skladu s prvim odstavkom 337. čl. ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Vendar pa tožena stranka v pritožbi ni predlagala nobenega novega dokaza, prav tako pa tudi ne navaja nobenih novih dejstev, ki jih ne bi navedla že prej.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 111/95 z dne 19.12.1995, saj iz nje ne izhaja, da bi revizijsko sodišče štelo, da zastaranje vodenja disciplinskega postopka teče tudi v času od dokončne odločitve v disciplinskem postopku na seji pritožbenega organa pa do vročitve dokončne odločitve. Nasprotno, v tej zadevi se je vrhovno sodišče postavilo na stališče, da je od uvedbe disciplinskega postopka do dokončne odločitve v disciplinskem postopku na seji delavskega sveta (in ne do vročitve drugostopenjske odločbe) poteklo več kot šest mesecev, zaradi česar je vodenje disciplinskega postopka zastaralo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za potek roka, v katerem zastara vodenje disciplinskega postopka, ni pomembno, kdaj je bil sklep o disciplinski odgovornosti vročen delavcu, temveč kdaj je delodajalec o disciplinski odgovornosti odločil.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker tožena stranka v njem ni opredelila, na podlagi katerih dejstev in katerih materialnih dokazov ugotavlja, da je tožnik kršil citirane določbe navodila za premik in prometnega pravilnika. Obrazložitev sklepa generalnega direktorja tožene stranke je sicer res bolj skromna, vendar je iz tega sklepa povsem jasno razvidno, s kakšnim ravnanjem naj bi tožnik kršil obveznosti, zaradi česar ga je možno tudi preizkusiti.

V disciplinskem postopku je tožena stranka zaslišala tožnika in tri priče, sodišče prve stopnje pa je potem na podlagi zapisnikov o njihovem zaslišanju v disciplinskem postopku in na podlagi ostalih v disciplinskem postopku uporabljenih listin ugotovilo povsem drugačno dejansko stanje, kot pa ga je ugotavljala disciplinska komisija tožene stranke, čeprav sta obe stranki predlagali, da se tudi pred sodiščem izvede dokaz z zaslišanjem delavcev, ki so sodelovali pri premiku. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz izpovedb prič L. K., E. M. in R. Š. ter samega tožnika izhaja, da so strojevodja nabiralnega vlaka in oba premikača s premikom pričeli brez pristanka in sodelovanja tožnika, je najmanj preuranjena. Na podlagi izpovedb zaslišanih prič v disciplinskem postopku sodišče prve stopnje ni moglo šteti za dokazano, da so strojevodja in premikača začeli izvajati premik brez pristanka in sodelovanja tožnika. Navedene priče namreč niso izpovedale, da bi jim premik odredil vlakovni odpravnik, kar sicer zatrjuje tožnik. V kolikor je sodišče prve stopnje dvomilo o ugotovitvah disciplinskega organa glede sodelovanja tožnika pri premiku, bi moralo dopolniti dokazni postopek in znova zaslišati delavce, ki so sodelovali pri premiku in ki so že bili zaslišani v disciplinskem postopku.

Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo do tožniku očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi jo storil z zatajitvijo izrednega dogodka. Tožnik je pojasnjeval, zakaj o dogodku ni poročal, vendar se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali je tožnik s tem storil kršitev svoje obveznosti iz delovnega razmerja, določene v 142. čl. prometnega pravilnika.

Celo v primeru, če bi sodišče prve stopnje v resnici ugotovilo, da je bilo tožniku zaradi samovoljnega ravnanja drugih oseb onemogočeno, da bi pravilno opravil svoje delo pri premiku nabiralnega vlaka, to še vedno ne pomeni, da tožnik ne more biti odgovoren zaradi kršitve delovne obveznosti, ki izhaja iz določbe prvega odstavka 142. čl. prometnega pravilnika.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. čl. ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje izvedlo predlagane dokaze z zaslišanjem v disciplinskem postopku zaslišanih delavcev tožene stranke in nato znova odločilo o zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa denarne kazni. Šele po tako izvedenem dokaznem postopku bo sodišče prve stopnje lahko z zanesljivostjo ugotovilo, ali je bilo v disciplinskem postopku tožniku utemeljeno očitano, da je dne 19.3.2004 malomarno opravljal svoje delo vlakovodje, ker ni sodeloval na začetku izvajanja premikalnega dela in ali je kasneje, ko je sicer bil prisoten na terenu, svoje delo opravljal malomarno, ker ni bil na vidnem mestu, s katerega bi lahko posredoval in preprečil nepravilnosti pri premiku. Prav tako bo šele po dopolnjenem dokaznem postopku lahko utemeljeno ugotovilo, ali je tožnik malomarno opravljal svoje obveznosti iz delovnega razmerja, ker se kljub sumu, da je prišlo do močnejšega naleta na tirni zaključek, ni preveril, ali je prišlo do poškodovanja tovora in ker o dogodku ni obvestil vlakovnega odpravnika.

V skladu s tretjim odstavkom 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.