Jedro

Za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem ni pomembno, če tožnikova posest ni bila izključna ves čas priposestvovalne dobe. Bistveno je, da so ga tudi ostali uporabniki garaže obravnavali kot lastnika in ne zgolj enega od njenih uporabnikov.

Ker je bilo dejansko stanje drugačno od zemljiškoknjižnega, bi se morala toženka ob sklepanju darilne pogodbe prepričati, kakšna je tožnikova pravica na sporni garaži. Šele če bi izpolnila svojo raziskovalno dolžnost, bi se lahko sklicevala na določilo drugega odstavka 44. člena SPZ, po katerem pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Za raziskovalno dolžnost zadošča že obstoj okoliščin, ki kažejo na to, da ima tretji posest na nepremičnini, ki je predmet pravnega posla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 457,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik lastnik posameznega dela stavbe z označbo “000“, t.j. garaže v izmeri 9 x 3,5 m z ločenim vhodom v pritličju na severozahodni strani hiše v N. na ... in pripadajočega dela zemljišča, na katerem stoji stavba. Tožniku je prisodilo še 3.374,78 EUR pravdnih stroškov, ki mu jih morata povrniti toženki, z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženki v pritožbi uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata pritožbeno obravnavo, spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve drugemu sodniku sodišča prve stopnje v novo sojenje. Nasprotujeta dokazni oceni, ki ni korektna, niti skladna z zakonskim napotkom. Izpodbijana sodba je arbitrarna. Sodišče izpovedi prič sploh ni ocenilo ali pa je to storilo površno in protispisno. Iz izpovedi priče M. B. ne izhaja, da so tožnika drugi imeli za lastnika, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Garaža mu je bila namenjena pogojno, samo če bi imel obrt. V resnici tožnik obrti ni imel, le občasno je popravljal avtomobile, sicer pa je bila garaža brez elektrike. Priča D. B. je izpovedala, da tožnik ni podpisal nobene listine, priča N. B. pa, da bi garažo lahko šele dedoval. Tožnik torej ni mogel biti v opravičljivi zmoti, da je lastnik. Sodišče se je izognilo ugotavljanju dobrovernosti druge toženke s pavšalnim zaključkom, da so vsi vedeli, da je garaža tožnikova. Sicer pa tožnik ni zmogel svojega dokaznega bremena. Trdil je le, da je druga toženka zaznavala njegovo posest, ne pa njegove lastninske pravice, ki naj bi jo priposestvoval. Druga toženka se je v hišo vselila šele leta 2003 in tožnika ni videla uporabljati garaže. Ta je bila ves čas zametana z različnimi stvarmi. Za povrh se tožnik ni uprl, ko so bila zamenjana vrata. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik v pravdi ni v celoti uspel, saj je bil del njegovega primarnega zahtevka zavrnjen.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Poudarja, da si toženki izpoved priče M. B. napačno razlagata. Oče se po sklenitvi sporazuma z dne 10. 4. 1989 ni več štel za lastnika garaže, ki jo je namenil tožniku. Prva toženka mu je še novembra 2014 obljubljala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Druga toženka ni opravila svoje raziskovalne dolžnosti, čeprav je vedela, da se posestno stanje razlikuje od zemljiškoknjižnega. Sicer pa tožnik vztraja, da sporna garaža ni bila predmet darilne pogodbe z dne 17. 4. 2009, s katero je prva toženka drugi toženki prepustila polovični solastninski delež na hiši. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pri ponovnem pisanju sodbe odpravilo pomanjkljivosti, na katere je bilo opozorjeno v sklepu tega sodišča I Cp 1963/2018 z dne 24. 4. 2019: dopolnilo je dokazno oceno glede izpovedi priče M. B. in se obrazloženo izreklo o ugovoru druge toženke, da ob sklepanju darilne pogodbe s prvo toženko v letu 2009 ni vedela in ni mogla vedeti za tožnikovo lastninsko pravico na sporni garaži. Do zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 362. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej ni prišlo. Izpovedi strank in prič je sodišče ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Pri tem se je pravilno omejilo na tiste dele izpovedi, ki se nanašajo na za to pravdo pomembna dejstva (prvi odstavek 213. člena ZPP). Pritožbeni očitki glede dokazne ocene zato niso sprejemljivi. Tudi vsebino dokazov, na katere je oprlo svojo odločitev, je sodišče v sodbi korektno povzelo. Obrazloženo se je opredelilo do vsega relevantnega trditvenega in dokaznega gradiva. Za svojo presojo je navedlo izčrpne, jasne in razumljive razloge, tako da je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Sodba zato ni obremenjena z zatrjevanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje. Po izvedenem dokaznem postopku je lahko zanesljivo zaključilo, da je tožnik uporabljal sporno garažo kot njen dobroverni lastniški posestnik vse od leta 1989, ko mu je oče garažo podaril, pa do izteka predpisane desetletne priposestvovalne dobe, ne da bi kdo oporekal tožnikovi posesti. Materialnopravno pravilno je zaključilo, da je tožnik, upoštevaje 28. člen tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) v zvezi z drugim odstavkom 43. člena in drugim odstavkom 269. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) s priposestvovanjem originarno pridobil lastninsko pravico na sporni garaži kot delu stavbe.

7. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so tožnikovi dokazi tehtnejši in prepričljivejši od tistih, ki sta jih sodišču ponudili toženki. Tožnikovi posesti v relevantnem obdobju (od leta 1989 do leta 1999) toženki ne oporekata. Poznejši spori med pravdnima strankama, ki so se začeli šele leta 2012, na tožnikovo že pridobljeno lastninsko pravico niso mogli vplivati, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Iz istega razloga ni pomembno, ali in kdaj se je tožnik uprl zamenjavi garažnih vrat, ki naj bi jo prva toženka izvedla v letu 2011. 8. Pritožbeni pomisleki o tožnikovi dobrovernosti glede pravnega naslova njegove posesti niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tudi tožnik podpisal sporazum o ureditvi premoženjskih razmerij z dne 10. 4. 1989, ki vsebuje darilno pogodbo, s katero je oče tožnika in prve toženke sporno garažo podaril tožniku, prva toženka pa se je zavezala, da bo tožniku na njegovo zahtevo izstavilo ustrezno zemljiškoknjižno listino. Če tožnik za ta sporazum res ne bi vedel, kot vztrajata toženki v pritožbi, potem pač ne bi prav na tej podlagi od prve toženke v letu 2014 zahteval ureditve zemljiškoknjižnega stanja. Pritožba v zvezi s pravnim naslovom tožnikove posesti neupravičeno sprevrača izpoved priče D. B., kot utemeljeno poudarja tožnik v odgovoru na pritožbo. Tudi sklepanje priče N. B., da naj bi tožnik sporno garažo šele podedoval po očetu, ne more imeti nobene pravne teže. Sicer pa je povsem neverjetno, da oče tožniku ne bi povedal, da mu je garažo podaril. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da je bil tožnik utemeljeno prepričan, da je on lastnik garaže. Dejstvo, da priča M. M., na katero se posebej sklicuje pritožba, ni vedel ničesar o lastnini garaže, njeni gradnji in posebnostih (jašku za popravilo avtomobilov), pomeni le, da priči dejansko stanje ni znano in zato njena izpoved nima dokazne vrednosti, ne pa, da je dejansko stanje drugačno od ugotovljenega v izpodbijani sodbi.

9. Pritožbena trditev, da je oče garažo namenil tožniku le pod (odložnim) pogojem, da bo tožnik v njej opravljal obrtno dejavnost, nima zanesljive opore v izvedenih dokazih, posebej ne v zapisu darilne pogodbe, kjer takšen pogoj ni naveden. Potemtakem ne more biti pomembno, ali in v kakšnem obsegu je tožnik popravljal avtomobile v sporni garaži, kjer je bil za ta namen izdelan ustrezen jašek, ali pa je tožnik to počel le pred garažo. Bistveno je pač, da je garažo uporabljal za svoje potrebe, med drugim za shranjevanje svojih stvari. Te je sodišče zaznalo še ob ogledu v tej pravdi, zato ni utemeljena pritožbena trditev, da tožnik po letu 2003 garaže ni več uporabljal. 10. Za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem ni pomembno, če tožnikova posest ni bila izključna ves čas priposestvovalne dobe. Bistveno je, da so ga tudi ostali uporabniki garaže obravnavali kot lastnika in ne zgolj enega od njenih uporabnikov. Da je bila garaža v resnici tožnikova, je potrdil tudi priča M. B., ki je v letih od 1990 do 2000 v garaži shranjeval svojo prikolico in druge stvari; hkrati je izpovedal, da je bilo v garaži kljub temu še dovolj prostora za tožnika in njegove stvari ter za rože, ki jih je tam občasno shranjevala njuna mati. Prepričljiva je ugotovitev izpodbijane sodbe, da je bil takšen način izvrševanja soposesti garaže odraz tedaj še dobrih družinskih odnosov. Nič nenavadnega ni torej, da se je priča za uporabo garaže dogovoril z očetom, češ da je bil oče „gazda“, kot se je priča slikovito izrazila. Zgolj iz tega dejstva, ob vseh ostalih ugotovljenih dejanskih okoliščinah, ni mogoče sklepati, da se je za lastnika garaže še vedno štel oče, kot poskušata prikazati toženki. Nenazadnje bi bilo takšno očetovo ravnanje v nasprotju z dejstvom, da je garažo že prej podaril tožniku.

11. Utemeljeno je bil zavrnjen tudi ugovor druge toženke, ki se sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Toženki sta darilno pogodbo sklenili 17. 4. 2009, potem ko se je druga toženka že leta 2003 vselila v hišo. Povsem neverjetno je, da v vmesnem obdobju, dolgem kar šest let, ko naj bi po pritožbenih trditvah sporno garažo uporabljali toženki, druga toženka ne bi zaznala tožnikovih stvari v garaži, niti jaška za popravilo avtomobilov, čeprav naj bi bil prekrit z deskami. Glede na sorodstveno povezanost med pravdnima strankama je sodišče prve stopnje utemeljeno podvomilo, da druga toženka ne bi vedela, da gre za tožnikovo garažo. Sicer pa bi se morala, ker je bilo dejansko stanje drugačno od zemljiškoknjižnega, v vsakem primeru ob sklepanju darilne pogodbe prepričati, kakšna je tožnikova pravica na sporni garaži. Šele če bi izpolnila svojo raziskovalno dolžnost, bi se lahko sklicevala na določilo drugega odstavka 44. člena SPZ, po katerem pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi se druga toženka morala zavedati, da je tožnik priposestvoval sporno garažo. Za raziskovalno dolžnost namreč zadošča že obstoj okoliščin, ki kažejo na to, da ima tretji posest na nepremičnini, ki je predmet pravnega posla. Druga toženka raziskovalne dolžnosti ni opravila, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega ugovora materialnopravno pravilna.

12. Tožnik sicer, v nasprotju s toženkama, ki trdita, da je bil predmet darilne pogodbe z dne 17. 4. 2009 polovični solastninski delež na celotni nepremičnini, katere del je sporna garaža, vztraja, da je prva toženka sporno garažo ob daritvi zadržala zase in je ni podarila drugi toženki. S takšno trditvijo, ki meri na obstoj navidezne solastnine oziroma dejanske etažne lastnine na nepremičnini, pa tožnik nasprotuje samemu sebi (venire contra factum proprium); tožbe mu v tem primeru ne bi bilo treba naperiti zoper obe toženki, ampak bi lahko tožil le prvo toženko.1

13. Toženki neutemeljeno nasprotujeta tudi odločitvi o stroških postopka. Res je bil del tožnikovega primarnega zahtevka že v prejšnjem sojenju zavrnjen, vendar zato posebni stroški niso nastali. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da mu toženki dolgujeta povračilo vseh njegovih potrebnih pravdnih stroškov (tretji odstavek 154. člena ZPP). Pri odmeri stroškov izrecno ni upoštevalo tožnikovih vlog, ki so bile namenjene uveljavljanju njegovih podrejenih zahtevkov. Poleg tega je pri izračunu stroškov, najbrž pomotoma, uporabilo prejšnjo vrednost odvetniške točke, namesto zdaj veljavne, toženkama pa je za izpolnitev njune stroškovne obveznosti določilo tridesetdnevni rok namesto petnajstdnevnega, s čimer je prikrajšalo tožnika in ne toženki.

14. Pritožbeni razlogi po navedenem niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Toženki sta s pritožbo propadli, zato morata tožniku povrniti njegove stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Skupaj znašajo 457,50 EUR, obsegajo pa nagrado za sestavo odgovora in 22 % DDV, ki ju je tožnik priglasil v skladu z Odvetniško tarifo. Če bosta toženki s plačilom zamujali, bosta tožniku po poteku izpolnitvenega roka od navedenega zneska dolgovali še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. člena in prvim odstavkom 378. člena Obligacijskega zakonika).

1 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 151/2014 z dne 17. 12. 2015 in sodba istega sodišča II Ips 48/2017 z dne 13. 9. 2018.