Jedro

Tožena stranka utemeljeno sklepa, za kar ima podlago v podatkih in listinah v upravnih spisih, da jo je tožeča stranka (prosilec za azil) namerno zavajala z navajanjem lažnih osebnih in drugih podatkov, kar zadošča za utemeljen sklep, da je tožeča stranka zlorabljala postopek in so tako podani razlogi za zavrnitev njene prošnje za pridobitev azila kot očitno neutemeljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v zavrnilnem delu potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 832/2004-7 z dne 27.5.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnikovi tožbi delno ugodilo in odpravilo 2. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 31.3.2004 (po katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v treh dneh po pravnomočno končanem azilnem postopku), in sicer na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS); v preostalem delu, ki se nanaša na izrek pod točko 1 s tožbo izpodbijane odločbe tožene stranke, pa je zavrnilo tožnikovo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS; z 2. točko izreka sodbe in sklepa pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je v obravnavanem primeru sporna s tožbo izpodbijana odločba tožene stranke, s katero je tožena stranka z izrekom pod točko 1 zavrnila tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil). Po tej določbi pristojni organ, v konkretnem primeru tožena stranka, takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Po mnenju sodišča prve stopnje iz citirane določbe izhaja, da lahko tožena stranka v tako imenovanem pospešenem postopku zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno brez poglobljenega vsestranskega ugotavljanja pogojev za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil, če ugotovi, da je podan kakšen izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. To pomeni, da so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kateregakoli izmed razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, pristojni organ pa mora, preden odloči na navedeni pravni podlagi, v pospešenem postopku ugotoviti dejanski namen vložitve prošnje in utemeljiti, da prosilec dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka v konkretnem primeru zadostila navedenim kriterijem. V obrazložitvi s tožbo izpodbijane odločbe je natančno ugotovila dejanske okoliščine, na podlagi katerih je v tožnikovem primeru prepričljivo utemeljila svoje preudarke, ki so jo vodili k sklepanju, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena, sodišče prve stopnje pa se z njimi strinja. Zato jih na tem mestu ne ponavlja, pač pa se nanje le sklicuje na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS.

Kot neutemeljen sodišče prve stopnje zavrača tožbeni ugovor kršitve pravil postopka, ker da naj bi tožniku ne bi bila dana možnost sodelovanja v postopku s tem, ker je bil tožnik na ponovnem zaslišanju dne 25.3.2004 brez svetovalke za begunce (ki ji je tožnik preklical pooblastilo), saj zakon ne predpisuje obveznega zastopanja prosilcev za azil v azilnih postopkih, ampak ZAzil z določbo 16. člena omogoča le to, da svetovalec za begunce iz 1. odstavka 16. člena ZAzil prosilcu za azil, ki za to zaprosi, nudi med različnimi oblikami pravne pomoči, ki jih določa 2. odstavek 16. člena ZAzil, tudi zastopanje v postopku (4. alinea 2. odstavka 16. člena ZAzil), pri čemer pa teh storitev ne plačujejo prosilci, ampak se plačuje nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov svetovalcev za begunce iz sredstev proračuna Republike Slovenije (4. odstavek 16. člena ZAzil). Sodišče prve stopnje zavrača kot neutemeljen tožbeni ugovor kršitve pravil postopka v zvezi s trditvijo, da tožena stranka ni opravila zaslišanja tožnika v postopku, saj izhaja nasprotno iz preostalih tožbenih navedb in podatkov v upravnih spisih, saj je bil tožnik v postopku pred odločitvijo tožene stranke večkrat zaslišan, in sicer dne 6.3.2002 in 25.3.2004. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je s tožbo izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na izrek pod točko 1, pravilna in da temelji na zakonu, tožba pa je neutemeljena. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožbi pa je sodišče ugodilo v delu, ki se nanaša na izrek s tožbo izpodbijane odločbe pod točko 2 in v tem delu odpravilo izpodbijano odločbo ter jo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek po tem, ko je ugotovilo, da v tem delu odločitev ni obrazložena z razlogi oziroma preudarki tožene stranke, ki so jo vodili pri odločitvi, po kateri mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v treh dneh po pravnomočno končanem azilnem postopku. Ker tako po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka svoje odločitve pod točko 2 izreka s tožbo izpodbijane odločbe ni obrazložila v skladu z določbo 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ob tem, da je ugotovila, da je zoper tožnika uveden kazenski postopek pred pristojnim sodiščem zaradi kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije, je onemogočen tudi preizkus njene odločitve v tem delu izreka s tožbo izpodbijane odločbe.

V pritožbi tožnik izpodbija 1. točko izreka izpodbijane sodbe le v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbe zoper 1. točko izreka s tožbo izpodbijane odločbe tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi glede 1. točke izreka izpodbijane sodbe v zavrnilnem delu, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi oziroma spremeni tako, da odpravi s tožbo izpodbijano odločbo v tem delu (1. točka izreka izpodbijane odločbe) in vrne zadevo toženi stranki v nov postopek. V pritožbi tožnik ponavlja vse tožbene razloge in še dodaja: Tožena stranka bi morala presojati njegovo prošnjo za podelitev azila glede na celoto razlogov, ki jih je navajal, ne pa, da je svojo odločitev o očitni neutemeljenosti njegove prošnje oprla na razlog, ki sploh ne more biti razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Strinja se, da zastopanje prosilcev za azil ni obvezno, vendar pa je na zaslišanju, ki je bilo opravljeno 25.3.2004, jasno izrazil željo, da bi pridobil pomoč drugega svetovalca za begunce, kar mu ni bilo omogočeno, saj je bilo zaslišanje, kljub njegovi prošnji, vseeno izpeljano. Samo zaslišanje dne 25.3.2004 pa mu je bilo predstavljeno kot "le nekaj vprašanj", na katera naj odgovori in da ne gre za zaslišanje v postopku. Poudarja, da je že ob vložitvi prošnje za podelitev azila navedel, da ga v matični državi sovražijo in preganjajo, ker je Kurd. Iz navedenega izhaja, da je njegova osebna varnost v primeru vrnitve v matično državo ogrožena. Njegova vrnitev bi, v skladu s pojasnjenim, glede na objektivne okoliščine, v katerih se nahaja, pomenila resno grožnjo njegovi osebni varnosti, kar pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic - načela nevračanja (NON-REFOULEMENT).

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru pravilna in ima oporo v zakonskih določbah (ZAzil), v katerih so podani utemeljeni razlogi za odločitev, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, sklicuje v celoti.

Tudi pritožbeno sodišče meni tako kot sodišče prve stopnje, da je tožena stranka v konkretnem primeru zadostila navedenim kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je natančno ugotovila dejanske okoliščine, na podlagi katerih je v tožnikovem primeru prepričljivo utemeljila svoje preudarke, ki so jo vodili k sklepanju, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena, sodišče prve stopnje pa se je z njimi strinjalo. Gre za to, da je tožnik za poroko s slovensko državljanko dne 14.12.2002 pridobil vse potrebne dokumente, od potnega lista, potrdila o nekaznovanju, potrdila o samskem stanu in družinske knjižice, česar mu po mnenju tožene stranke turške oblasti ne bi izdale, če bi ga resnično preganjale zaradi njegove Kurdske narodnosti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno sklepa, za kar ima podlago v podatkih in listinah v upravnih spisih, da jo je tožnik namerno zavajal z navajanjem lažnih osebnih in drugih podatkov (v zvezi s svojo istovetnostjo in v zvezi s prihodom v Slovenijo), kar zadošča za utemeljen sklep, da je tožnik navajal in zlorabljal postopek in so tako podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje za pridobitev azila kot očitno neutemeljene. Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka ni neposredno ugotavljala pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa le obstoj razlogov očitne neutemeljenosti in tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrnila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, v zvezi s 1. in 2. alineo 36. člena ZAzil. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno kot neutemeljenega zavrnilo tožnikov tožbeni ugovor, ki ga ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, o kršitvi pravil postopka, ker, naj bi mu ne bila dana možnost sodelovanja v postopku s tem, ker je bil na ponovnem zaslišanju dne 25.3.2004 brez svetovalke za begunce (ki ji je preklical pooblastilo). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje dalo pravilne razloge, s sklicevanjem na določbe 16. člena ZAzil. Tudi iz navedenega zapisnika ne izhaja, da bi bile podane kršitve pravil postopka. Zapisnik je bil tožniku prebran v njemu razumljivem jeziku in nanj ni imel pripomb. Tožniku je bil predložen seznam svetovalcev za begunce, prav tako pa je bil seznanjen, da se v primeru, da želi takšnega svetovalca za begunce, zaslišanje prekine in se bo nadaljevalo, ko bo določen nov rok za zaslišanje. Takrat se je tožnik odločil, da se zaslišanje kljub temu opravi. Tožnik je na začetku zaslišanja povedal, da želi odpovedati pooblastilo odvetnici M.B. V ta namen je napisal pisno izjavo o tem, da pooblastilo za zastopanje te odvetnice preklicuje in je bilo zaslišanje zato opravljeno brez njene prisotnosti.

Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, da je kršilo pravila postopka in v posledici tudi napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik pa niti v pritožbi ne navaja okoliščin, ki bi bile pravno pomembne za priznanje azila in bi utegnile pripeljati do drugačne odločitve.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (v zavrnilnem delu 1. točke izreka izpodbijane sodbe).