Jedro

V primeru, da odgovorna oseba izplača premoženjsko škodo na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bila v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavljena, ima pravico terjati od oškodovanca izplačano odškodnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 157312/2012 z dne 19.10.2011 ostane v celoti v veljavi v prvem in tretjem odstavku. V posledici take odločitve je tožencu naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 591,50 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da je bil zavezanec za plačilo odškodnine C. in ne tožeča stranka. Ni sprejemljivo, da možni začetek izvršilnega postopka predstavlja silo po določbi člena 191 OZ, saj niti zakon niti sodna praksa ne dajeta podlage za to. Pogodbeno razmerje med tožečo stranko in njenim zavarovancem se toženca ne tiče. Zavarovalnica bi si morala ob plačilu odškodnine pridobiti pravico, da v primeru uspeha z revizijo zahteva vrnitev plačanih zneskov. C. ni imelo česa cedirati s cesijsko izjavo z dne 11.3.2010. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo ugovor toženca v zvezi z zastaranjem, saj je njena terjatev zastarala 1.1.2010. Sila v konkretnem primeru ni izkazana, tožeča stranka izplačuje odškodnino v okviru svoje dejavnosti izplačilo 20.000,00 EUR ne more predstavljati ekonomske nuje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je kot zavarovalec odgovorne osebe C. na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Radovljici P 123/2005 z dne 18.11.2005 tožencu dne 11.5.2006 plačala (sedanjih) 19.316,95 EUR iz naslova odškodnine. Omenjena sodba je bila v revizijskem postopku razveljavljena, s pravnomočno sodbo P 17/2009, potrjeno z odločbo pritožbenega sodišča I Cp 4085/2009 z dne 20.1.2010, pa toženčev tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je sporni znesek plačala tožeča stranka, ki je vstopila v položaj odgovorne osebe na podlagi cesijske izjave z dne 11.3.2010 in so z izplačilom odškodnine prešle na tožečo stranko kot zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo že po samem zakonu (subrogacija; prvi odstavek 963 OZ). Neutemeljeni so zato toženčevi ugovori o aktivni legitimaciji tožeče stranke in trditve, da z tožečo stranko nima nič, saj gre v konkretnem primeru za tristransko razmerje zaradi prehoda pravic po samem zakonu. Tožeča stranka je opravila plačilo na podlagi pravnomočne odločbe, s katero se sicer ni strinjala, saj je njen zavarovanec vložil izredno pravno sredstvo in zaradi preteče izvršbe, da ga ne bi prizadele posledice prisilne izterjave, ta znesek tudi plačala. Toženec je tako prejel znesek, do katerega ni bil upravičen. Podlaga za njegovo plačilo je pozneje odpadla, zaradi česar ga zadeva obveznost vrnitve (tretji odstavek člena 190 OZ). Zavarovalnica, ki je na podlagi pravnomočne sodbe, ki pa je bila na podlagi izrednega pravnega sredstva v novem postopku spremenjena, zaradi preteče izvršbe plačala premoženjsko škodo, utemeljeno zahteva plačilo neupravičeno izplačane odškodnine, saj plačilo ni bilo izvršeno neutemeljeno (tretji odstavek člena 190 OZ). Sodna praksa se je o tem izrekla v več primerih, ko je šlo za nepremoženjsko škodo, za katero veljajo specialne odločbe člena 195 OZ (sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 103/2000, II Ips 545/96, II Ips 193/2010), toliko bolj pa to velja za premoženjsko škodo. Neutemeljene so po povedanem pritožbene trditve, da bi bila tožeča stranka upravičena zahtevati vrnitev plačanega le v primeru, če bi si to pravico pridržala (prvi odstavek člena 191 OZ).

7. Nadalje je neutemeljen ugovor zastaranja, ki ga ponavlja v pritožbi. V konkretnem primeru ne gre za 3 letni zastaralni rok iz tretjega odstavka člena 357 OZ, temveč kvečjemu za zastaranje po šestem odstavku istega člena, ki določa, da začne zastaranje proti tretjemu teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve in se tudi konča v enakem roku. Ker je zastaranje začelo teči s pravnomočnostjo odločbe o zavrnitvi zahtevka, to je 20.1.2010 (z izdajo odločbe Višjega sodišča I Cp 408/2009, sodišče prve stopnje sicer napačno šteje kot začetek zastaranja odločitev revizijskega sodišča 15.1.2009, vendar to ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje) in ker gre za neupravičeno pridobitev, velja petletni splošni zastaralni rok (člen 346 OZ), ki v času vložitve izvršilnega predloga 17.10.2012 še ni potekel, je toženčev ugovor zastaranja neutemeljen.

8. Glede na navedeno je bilo pritožbo toženca zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).