Jedro

Otroci so pri dedovanju enakopravni ne glede na to, ali so rojeni v zakonski zvezi ali izven nje. K. E. je kot zapustnikovemu sinu pripadel položaj njegovega zakonitega dediča po samem zakonu.

Dedič se je pred zapustnikovo smrtjo lahko na podlagi tedaj veljavnih pravil ODZ veljavno odpovedal dedni pravici le s pogodbo, ki je morala biti sklenjena z zapustnikom v obliki notarskega zapisa ali sodnega zapisnika.

Odpoved dediščini v korist določenega dediča se šteje le kot izjavo o odstopu deleža na znanem zapuščinskem premoženju, ne pa tudi o odstopu deleža na pozneje nadenem premoženju.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine po pokojnem K. P. (I. točka izreka), določilo zakonite dediče (II. točka izreka), glede dedovanja nepremičnine parc. št. 621/3 k.o. X razdelilo zapuščino med dediče, kot je razvidno iz III. točke izreka, ter glede dedovanja odškodnine 26.714,73 DEM zapuščino razdelilo med dediče, kot je razvidno iz IV. točke izreka sklepa.

2. Z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju pa je ugotovilo, da zapuščina obsega še nepremičnino parc. št. 296/2 k.o. X (I. točka izreka) in dedičem razdelilo še dodatno zapuščino, kot je razvidno iz II. točke izreka dodatnega sklepa o dedovanju.

3. Zoper sklep o dedovanju in zoper dodatni sklep o dedovanju se pritožuje dedič I. P.. Pritožuje se laično brez navedb pritožbenih razlogov. V težje razumljivi pritožbi zoper sklep o dedovanju med ostalim navaja, da se ni mogel udeležiti naroka za glavno obravnavo, niti ni mogel dobiti odvetnika, saj je šibkega premoženjskega stanja. Bistvo njegove pritožbe je, da zapustnikov nezakonski sin K. E. ter njegovi potomci niso upravičeni do dedovanja po zapustniku. Navaja tudi, da je K.E. dobil 21.700 kron neodvisno od alimentacije. Znesek je bil nakazan na njegov bančni račun. Vrednost celotnega nepremičnega in premičnega premoženja K. P. je bilo od 80. do 85.000 kron, zato znesek 21.700 kron odgovarja ¼ vrednosti ocenjenega premoženja K. P.. Ta znesek je K. E. prejel v treh različnih obrokih. Predlaga, naj sodišče oceni sedanjo vrednost izplačila kot protivrednost v količini zlata, ki ustreza vrednosti na dan izplačila. Na ta način naj se tudi določi odstotek že dedovanega premoženja s strani E.. Z denacionalizacijskimi odločbami se je do leta 2004 vrnilo že 90 % premoženja zapustnika, s sklepi o dedovanju pa so bili E. že izplačani.

4. V pritožbi zoper dodatni sklep o dedovanju ponovno navaja, da je sporno dedovanje E.. Ocenjuje, da je vrednost izpodbijanega dela sklepa ¼ vrednosti dedovanja, ki se nanaša na E. ter da nepremičnina 296/2 k.o. X ni bila odvzeta K. P. v času, ko je umrl, tako da deli usodo vseh nepremičnin, ki so bile obravnavane v enotnem zapuščinskem postopku. Sklicuje se tudi na dedni dogovor, sklenjen med B. N., rojeno P. in U. P.. Predlaga, da se odpravi dedovanje pravnim naslednikom K. E., saj so v predhodnih postopkih vrednostno že prejeli dedni delež, ki jim po zakonu pripada. Z odpravo dedovanja E. na podlagi pravnomočnih sklepov o dedovanju III D 2/2002 z dne 7. 4. 2005 in III D 2325/2009 z dne 18. 10. 2009 želi doseči sporazumno rešitev za nerešena vprašanja že sprejetega dedovanja s strani E..

5. Dediča M. N. in G. N. v odgovorih na pritožbo (oz. M.N. v odgovoru na pritožbo zoper dodatni sklep o dedovanju) predlagata njeno zavrnitev.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna. Ob pritožbenem preizkusu sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (1).

8. Z izpodbijanima sklepoma je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg dodatne zapuščine zapustnika, upoštevaje nove odločbe o denacionalizaciji, vpogleda v zemljiško knjigo in listinskih podatkov, ki so jih predložili dediči. Pravilno je ugotovilo tudi zakonite dediče po pokojnem K. P., ki je umrl v letu 1961 in zapustil štiri otroke. Pri tem je izhajalo iz sklepa o dedovanju opr. št. O 297/61 z dne 23. 5. 1961 in popravnega sklepa z dne 15. 9. 1961. Pritožbena teza dediča I. P., ki jo sicer ponavlja celoten postopek, da zapustnikov nezakonski sin K. E. ter njegovi dediči nimajo pravice do dedovanja ter morajo biti iz dedovanja po zapustniku zaključeni, ni pravilna. Enakopravnost pri dedovanju je določena v 4. členu Zakona o dedovanju (2). Otroci so pri dedovanju enakopravni ne glede na to, ali so rojeni v zakonski zvezi ali izven nje. K. E. je kot zapustnikovemu sinu pripadel položaj njegovega zakonitega dediča po samem zakonu.

9. Dedič I.P. tako v pritožbi zoper sklep o dedovanju kot tudi v pritožbi zoper dodatni sklep o dedovanju navaja, da nasprotuje dedovanju E. po pokojnem K. P., saj so v predhodnih postopkih vrednostno že prejeli dedni delež, ki jim po zakonu pripada. Trdi, da je K.E. dobil 21.700 kron neodvisno od alimentacije v treh obrokih in sicer 5. 6. 1911 2.700 kron, 22. 11. 1912 4.000 kron in 23. 4. 1921 15.000 kron. Gre za novoto, ki je dedič v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval niti ni izkazana z listinami, ki jih je pritožnik priložil pritožbi niti kako drugače. 10. Že v postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani P 11/2008, ki ga je sprožil pritožnik zaradi obnove zapuščinskega postopke po pokojnem K. P. je bil tožnikov zahtevek na ugotovitev, da K. E. ni zakoniti dedič po pokojnemu K. P., ker se je z „odpravščino“ pravnoveljavnemu dedovanju odpovedal v svojem imenu in v imenu svojih pravnih naslednikov ter da pravni nasledniki po pokojnem K. E. niso zakoniti dediči po pokojnem K. P., zavrnjen. Sodba prvostopenjskega sodišča je bila potrjena s sodbo višjega sodišča z opr. št. I P 4170/2011, na katero se sklicuje pritožnik sedaj v pritožbi. S sodbama je bilo pravnomočno ugotovljeno, da se K. E. ni odrekel svoji dedni pravici po K. P., „odpravščina“, na katero se je sklicevala tožeča stranka pa je bila dogovorjena glede preživljanja mladoletnega K. E.. Pravno podlago je predstavljal paragraf 551. člena ODZ, ki je v tistem času na območju Republike Slovenije urejal odpovedi dedni pravici.

11. Pritožniku je bilo že večkrat pojasnjeno, da se je dedič pred zapustnikovo smrtjo lahko veljavno odpovedal dedni pravici le s pogodbo, ki je morala biti sklenjena z zapustnikom v obliki notarskega zapisa ali sodnega zapisnika (primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 6127/2005 z dne 29. 3. 2006 ter sklep Višjega sodišča opr. št. II Cp 870/2009 z dne 28. 9. 2010), saj je tako določal Paragraf 551 Občega državljanskega zakonika. Pritožnik je v tistih postopkih zatrjeval, da je zapustnik K. E. oziroma njegovo mater F. E. takoj po njegovem rojstvu izplačal, da ne bi dedoval po njem. V tem postopku v obeh pritožbah pritožnik zatrjuje, da je bil K. E. izplačan neodvisno od alimentacije, prejel pa naj bi 21.700 kron v treh obrokih. Iz vsebine predloženih listin to ne izhaja. Iz prošnje K. P., naslovljene na Okrajno sodišče v Kranju dne 20. 9. 1912 izhaja, da je predmet zadeve „izvensporna poravnava radi alimentacije in očetovstva“. Na zapisniku z dne 2. 10. 1912 pa je določen znesek 4.000 kron odpravščine, s katero se je zapustnik odrekel očetovskih dolžnosti. K. P. je bil namreč kot oče K. E. po določbi Paragrafa 166 ODZ dolžan skrbeti za svojega otroka in finančno prispevati zanj skladno s svojimi zmožnostmi. Iz dokumentacije izhaja, da so stranke pred sodiščem sklenile sporazum, s katerim je zapustnik K. P. za vnaprej izplačal celotno preživninsko obveznost do svojega otroka, v zameno za to, pa se je mati odpovedala kakršnimkoli zahtevkom iz tega naslova. Iz listine „sporazumni predlog“ z dne 24. 3. 1921 izhaja, da gre za „varuško zadevo“ in ne za dednopravno ali morda odpoved dedni pravici. Iz vsebine predloga pa izhaja, da se je s sklepom z dne 2. 10. 1912 opr.št. P 63/11-6 otrokov oče K. P. odvezal vseh z očetovstvom združenih dolžnosti proti plačilu odpravščine v znesku 4.000 kron. Ker je znesek v tedanjih razmerah (po prvi svetovni vojni) izgubil vrednost, je zapustnik pristal na zvišanje odpravščine „vpričo ispremenjenih razmer“ na 15.000 kron, vendar pod pogojem, da se varuh otroka odpove vsem morebitnim nadaljnjih zahtevkom do njega, ne glede na spremenjene potrebe otroka ter draginjske in valutske razmere. Iz vsebine listin tako izhaja, da je bil sporazum sklenjen z namenom preživljanja otroka in ne za odpoved dedni pravici s strani K. E.. Plačila in zneski, na katere se sedaj sklicuje pritožnik v pritožbah ustrezajo zneskom odpravščine (4.000 K in 15.000 K), s katero se je zapustnik odrekel očetovskih dolžnosti.

12. Pritožnik v pritožbi trdi, da znaša vrednost izplačanega premoženja K. E. toliko kot ¼ vrednosti celotnega premoženja pokojnega K.P., zato je bil K.E. kot eden od štirih otrok izplačan. Kot dokaz predlaga oceno vrednosti izplačila s pomočjo strokovnjakov. Pritožnik je z navajanjem novih dejstev in predlaganjem novih dokazov, ne da bi izkazal, zakaj jih ni mogel brez svoje krivde navesti oziroma predložiti že do konca glavne obravnave, prepozen. Sicer pa pritožnik vsebinsko ves čas zatrjuje enako, da je bil K. E. že izplačan, višina izplačila pa je bila taka, da je presegla plačilo za preživljanje otroka, ampak je ustrezna izplačilu četrtinskega dednega deleža kot enemu izmed štirih otrok. Za pravilno odločitev v zadevi pa ni bistvena le višina izplačila, pač pa namen plačil. Ta pa ni bil v odpovedi dedni pravici (kot je bilo večkrat ugotovljeno), ampak preživljanje otroka. Zato so pritožbene navedbe dediča neutemeljene.

13. Sodišče druge stopnje po vpogledu v listine v spisu upoštevaje tedaj veljavni ODZ ugotavlja, da se nezakonski sin K. E. ni odpovedal dedni pravici, in so vse pritožbene navedbe, ki prepričujejo v nasprotno, neutemeljene.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo dedni dogovor z dne 5. 5. 1961, sklenjen med B. (E.) N. in U. P., s katerim mu je odstopila vse nepremičnine iz naslova zapuščine. Odpoved dediščini v korist določenega dediča se šteje le kot izjavo o odstopu deleža na znanem zapuščinskem premoženju, ne pa tudi o odstopu deleža na pozneje nadenem premoženju (3). Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sklepoma odločalo o naknadno najdenem premoženju in v pritožbi zatrjevani dogovor pravilno obravnavalo.

15. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo dedne izjave D. K., A. M., G. in M.N., M. P. J. in B. E. ter M.L. in A. T.E.. Sodišče je tudi pravilno upoštevalo prvi odstavek 138. člena Zakona o dedovanju, ki šteje dedno izjavo za nepreklicno ter je tudi pravilno upoštevalo učinek dedne izjave na podedovano premoženje.

16. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani niti tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijana sklepa potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 do 45/2008, ZPP.

(2) Ur. l. RS, št. 15/76 in naslednji, ZD.

(3) Načelno pravno mnenje VS RS, VSS 2-3/70, str. 8 in ZSO, 15.4.1970, str. 270.