Jedro

Vročitev pravni osebi je pravilno opravljena z izročitvijo pisanja kateremu koli delavcu v pisarni oz. v poslovnem prostoru ali na sedežu. Pri tem ni treba, da vročevalec najprej poskuša z vročitvijo osebi, pooblaščeni za sprejem, saj je stvar notranje organizacije pravne osebe, da odredi, kako se pisanja sprejemajo. Četudi pisanje sprejme delavec, ki za to nima nobenega pooblastila, to na pravilnost vročitve ne vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo kot prepozno pritožbo tožene stranke zoper zamudno sodbo opr. št. I Pd 1173/2010 z dne 17. 1. 2011. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni oz. razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožena stranka zamudno sodbo prejela 18. 1. 2011, saj jo je pooblaščena oseba tožene stranke v resnici prejela 20. 1. 2011, tako da je pritožbo zoper zamudno sodbo vložila pravočasno. Vročitev zamudne sodbe ni bila opravljena v skladu z določbo 1. odstavka 133. člena ZPP. Vročevalec mora vročitev opraviti tako, da najprej poskusi opraviti vročitev pisanja delavcu, ki je pooblaščen za sprejem pisanj, šele v primeru, če tega delavca ne najde, pa lahko pisanje vroči drugemu delavcu, ki se nahaja v poslovnem prostoru ali na sedežu pravne osebe. V predmetnem postopku vročevalec zagotovo ni ravnal na opisani način in je vročil pisanje delavcu, ki sicer sodnih pisanj nikoli ne sprejema. Oseba, v katere delovno področje sodi predmetno pisanje, pa je bila z zamudno sodbo seznanjena 20. 1. 2011. S takšno vročitvijo je bila toženi stranki onemogočena seznanitev s sodnim pisanjem na dan, ki izhaja z vročilnice, s katero razpolaga sodišče. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, ker je bila vročitev očitno pravilno opravljena na dan, ki izhaja iz podpisane vročilnice. Določilo 133. člena ZPP je jasno in nedvoumno. Zakon ne določa, da mora vročevalec poskusiti vročitev opraviti tistemu delavcu, ki je pooblaščen za sprejem pisanj in da lahko pisanje vroči drugemu delavcu, ki se najde v pisarni, šele v primeru, če pooblaščenega delavca ne najde. V kolikor tožena stranka oporeka sprejemu konkretnega pisanja s strani njenega delavca, je to izključno in edino problem njunega notranjega odnosa in v ničemer ne vpliva na pravilnost vročitve. Tako izhaja tudi iz komentarja k določilu 133. člena ZPP (GV, stran 542 in nasl., V. Rijavec). Pritožba tožene stranke je povsem pavšalna in neutemeljena, njena navajanja pa materialnopravno zmotna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba z navedbami, da vročitev zamudne sodbe toženi stranki ni bila opravljena pravilno in v skladu z določbo 133. člena ZPP.

Vročitev sodnih pisanj pravni osebi je urejena v 133. členu ZPP, ki v 1. odstavku določa, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem ali delavcu, ki je v pisarni oz. v poslovnem prostoru ali na sedežu pravne osebe, po 1. odstavku tega člena pa se vročajo pisanja tudi, kadar so v tem odstavku navedene stranke (državni organi, pravne osebe, podjetniki posamezniki) določile za svojega pooblaščenca osebo, ki je njihov delavec. Po 133. členu tega zakona se opravi vročitev tudi takrat, kadar je treba pisanje (tožbo, sodno odločbo, zoper katero je dovoljena posebna pritožba …) vročiti osebno stranki (6. odstavek 142. člena ZPP).

Tožena stranka si določbo 1. odstavka 133. člena ZPP razlaga napačno, saj obveznost, da vročevalec najprej poskuša z vročitvijo pisanja osebi, pooblaščeni za sprejem, v zakonu ni predpisana. Vročitev pravni osebi je veljavno in pravilno opravljena tudi z izročitvijo pisanja kateremukoli delavcu v pisarni oz. v poslovnem prostoru ali na sedežu. Stvar notranje organizacije pravne osebe je, da odredi, kateri delavec sodna pisanja sprejema, če pa pisanje sprejme delavec, ki za to nima nobenega pooblastila oz. ki nikoli ne sprejema sodnih pisanj (kar naj bi se zgodilo v primeru vročitve zamudne sodbe toženi stranki), pa to ne vpliva na pravilnost vročitve po citirani določbi 1. odstavka 133. člena ZPP. Pravilna so torej stališča tožeče stranke, ki se sklicuje tudi na komentar k navedenemu členu ZPP, v katerem je med drugim zapisano, da je po stališču sodne prakse opustitev pravočasnega pretoka informacije o prejemu sodne pošiljke ali sprejem le-te v nasprotju z notranjo razdelitvijo pooblastil stvar notranje organizacije poslovanja pravne osebe, posledice pomanjkljivosti te organizacije pa trpi le stranka sama. Pisanje je vročeno pravni osebi z dnem izročitve pooblaščenemu delavcu za sprejem oziroma drugemu delavcu, dan, ko pisanje pride v roke delavcu, v čigar delovno področje pisanje sodi, pa je navzven brez pomena.

Glede na navedeno ni nobenega dvoma, da je bila zamudna sodba v obravnavani zadevi toženi stranki pravilno vročena na dan, ki je zapisan na vročilnici, to je 18. 1. 2011. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki so povsem pavšalne, saj iz njih niti ne izhaja, katera oseba naj bi pri toženi stranki imela pooblastilo za sprejem pisanj niti kateri delavec (ki naj takega pooblastila ne bi imel) je pisanje sprejel. Izpodbijani sklep je pravilen in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (1. točka 365. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP). Odgovora na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato teh stroškov ni mogoče uvrstiti med potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, zato tudi tožeča stranka sama krije stroške odgovora.