Jedro

Tožeči stranki ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe nista predložili nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti njune navedbe o slabem finančnem stanju investitorja in na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da investitor dejansko ne bo mogel vzpostaviti prejšnjega stanja in poravnati nastale škode in v posledici tega nastanek nepopravljive škode za tožeči stranki.

Neutemeljeno je pavšalno zatrjevanje o grozeči nepopravljivi nematerialni in materialni škodi. Kakor izhaja iz tožbe in izpodbijanih odločb, naj bi se sporni gradbeni posegi izvajali na nekoč predvidenem pokopališču, ki pa ni bilo dokončano in zanj ni bilo pridobljeno uporabno dovoljenje, namembnost prostora pa je bila kasneje spremenjena. Predvsem pa se na tem področju ne nahajajo grobovi, v katerih bi bili pokojniki že pokopani, tako da tudi ta zatrjevana nepremoženjska škoda ni izkazana z navedbami in zatrjevanji tožnikov. Tožeči stranki bi namreč morali že ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe navesti dejstva in predložiti dokaze (o finančnem stanju investitorja, stroških vzpostavitve prejšnjega stanja itd.), na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da jima bo zaradi posega v prostor na podlagi izpodbijanega gradbenega dovoljenja nastala težko popravljiva škoda, kar je pogoj za nadaljnje odločanje o predlagani začasni odredbi.

Izrek

Tožba Občine A., Krajevne skupnosti A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. in G.G., zoper odločbo Upravne enote Koper, št. 351-232/2011-16 z dne 13. 9. 2011, se zavrže. Zahteva za izdajo začasne odredbe Občine A., Krajevne skupnosti A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. in G.G., se zavrže. Zahteva za izdajo začasne odredbe H.H. in I.I. se zavrne.

Obrazložitev

Tožniki, navedeni v uvodu tega sklepa, so dne 26. 4. 2012 vložili tožbo, s katero izpodbijajo gradbeno dovoljenje Upravne enote Koper, št. 351-232/2011-16 z dne 13. 9. 2011, s katerim je bilo investitorju gospodarski družbi J. d.o.o. dovoljena rekonstrukcija obstoječega poslovnega objekta s spremembo namembnosti v turistični apartma „Morska vila“, z dozidavo in gradnjo bazena, na parc. št. 530 in 531 obe k.o. ..., sklep Upravne enote Koper, št. 351-232/2011-21 z dne 27. 10. 2011, s katerim je bila zavržena pritožba Občine A., Krajevne skupnosti A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. in G.G. zoper navedeno gradbeno dovoljenje, ki ga je izdala Upravna enota Koper dne 13. 9. 2011, ter 2. in 4. točko odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 35108-440/2011/NiK-5 z dne 27. 3. 2012, s katerima je bilo pritožnikom naložena povrnitev stroškov prizadeti stranki-investitorju.

Dne 21. 5. 2012 je sodišče prejelo predlog tožečih strank za izdajo začasne odredbe po drugem in tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1). V predlogu tožniki navajajo, da je dne 13. 5. 2012 investitor pričel s pripravljalnimi deli, kljub temu da gradbeno dovoljenje še ni pravnomočno. Z gradbenim dovoljenjem je bila investitorju dopuščena gradnja apartmajev z bazenom na mestu, kjer se sedaj nahaja ankaransko pokopališče in mrliška vežica tega pokopališča, za kar so predvidena obsežna gradbena dela in rušenje že zgrajene mrliške vežice. Tožniki zatrjujejo, da jim bo z gradnjo na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja prizadeta težko popravljiva škoda, tako premoženjska kot nepremoženjska. Glede grozeče premoženjske škode navajajo, da so z gradbenim dovoljenjem predvidena obsežna zemeljska in gradbena dela. Investitor je pričel z gradbenimi deli na podlagi dokončnega gradbenega dela na lastno odgovornost. Morebitna vzpostavitev prejšnjega stanja in plačilo odškodnine, kolikor bodo s tožbo uspeli, pa sta negotovi zaradi zelo verjetne nezmožnosti investitorja za plačilo odškodnine in zato, ker gre za tako velike posege na zemljiščih, da bo sanacija zelo draga in zahtevna, da je investitor ne bo zmogel, s tem pa bodo stroški ponovne vzpostavitve pokopališča padli na novo nastalo Občino Ankaran. Težko popravljivo škodo pa utemeljujejo tudi s prizadetjem najbolj intimnih pravic tisočev krajanov Ankarana do njihovega pokopa ter pokopa njihovih bližnjih. V očeh krajanov Ankarana gre za nezakonit poseg v njihovo sveto zemljo, zato je izdaja začasne odredbe utemeljena tudi zaradi varovanja javnega interesa. Tožniki smatrajo to območje za njihovo pokopališče in bi že zgolj nekajletni poseg, ki bo v bodočnosti morda tudi saniran, predstavljal poseg v njihove intimne pravice do pokopa. Nadalje navajajo, da je Mestna občina Koper sicer spremenila prostorski akt in ukinila javno dobro na spornih parcelah, prav zaradi takega nemoralnega in neetičnega ravnanja so se prebivalci odločiti ustanoviti svojo občino, ki jo je Ustavno sodišče RS s svojo odločbo tudi ustanovilo. Nadalje navajajo, da je krajevna skupnost prejela vrsto pobud društev in civilne družbe, ki napovedujejo državljansko nepokorščino v primeru, da bo investitor nadaljeval z deli.

Sodišču predlagajo, da s sklepom o začasni odredbi do pravnomočnosti tega postopka zadrži izvrševanje izpodbijanega gradbenega dovoljenja, prepove gradnjo po spornem gradbenem dovoljenju oziroma stanje v zvezi s spornim razmerjem, ki se obravnava v upravnem sporu, do pravnomočnega zaključka upravnega spora uredi tako, da je investitor dolžan opustiti kakršnokoli gradnjo na nepremičninah parc. št. 530 in 531 k.o. ….

K točki I izreka: Sodišče je tožbo Občine A., Krajevne skupnosti A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. in G.G. (v nadaljnjem besedilu tožeče stranke, navedene v točki I. izreka sklepa) zoper odločbo Upravne enote Koper, št. 351-232/2011-16 z dne 13. 9. 2011, zavrglo.

Iz izpodbijane odločbe Upravne enote Koper z dne 3. 9. 2011 in izpodbijanega sklepa iste upravne enote z dne 27. 10. 2011 ter tožbenih navedb tožečih strank nedvomno izhaja, da navedeni tožniki niso imeli statusa stranke v upravnem postopku pred upravnim organom prve stopnje. Po določbah prvega odstavka 17. člena ZUS-1 pa je tožnik lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Oseba, kateri je bila pravica do udeležbe v postopku s sklepom zavrnjena, pa lahko sproži upravni spor zoper dokončni sklep, s katerim ji je bila zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta (drugi odstavek 17. člena ZUS-1).

Glede na to, da v točki I. izreka navedene tožeče stranke niso bile stranke niti stranski udeleženci v postopku izdaje upravnega akta, ki ga izpodbijajo, je sodišče na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo teh tožnikov zoper izpodbijano odločbo z dne 13. 9. 2011 zavrglo, saj po tem zakonu ne morejo biti stranke v postopku.

K točki II izreka: Sodišče je zahtevo tožečih strank navedenih v točki I. in II. izreka sklepa za izdajo začasne odredbe zavrglo.

Iz določbe drugega odstavka 32. člena in ostalih določb ZUS-1 izhaja, da je predpogoj za obravnavanje tožnikove zahteve za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu, tožba zoper akt katerega odložitev se zahteva oziroma akt v zvezi s katerim se z začasno odredbo zahteva ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. Ker je sodišče tožbo navedenih tožnikov zoper odločbo Upravne enote Koper, št. 351-232/2011-16 z dne 13. 9. 2011 v tem upravnem sporu zavrglo, tudi procesne predpostavke za obravnavanje zahteve za izdajo začasne odredbe niso izpolnjene. Zato je sodišče zahtevo navedenih tožnikov ob smiselni uporabi 36. čena ZUS-1, zavrglo.

K točki III. izreka: Zahteva za izdajo začasne odredbe prvo in drugotožnika ni utemeljena.

Sodišče je presojalo, ali tožnika izkazujeta pogoje za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, kot ureditveno začasno odredbo. Izpodbijano gradbeno dovoljenje, ki je predmet tožbe v upravnem sporu, investitorju dovoljuje poseg v prostor in ne more biti predmet izvršilnega postopka.

Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po določbi tretjega odstavka navedenega člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno.

V skladu z ustaljeno upravno sodno prakso (sklepi Vrhovnega sodišča I Up 59/2008, I Up 602/2008, I Up 68/2011 in številni drugi) mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje verjeten nastanek škode, in s stopnjo verjetnosti izkazati, da taka škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

Tožeči stranki nastanek težko popravljive škode utemeljujeta s slabim finančnim stanjem investitorja, ki naj ne bi bil sposoben povrniti škode ter vzpostaviti prejšnje stanje v primeru, da bi tožeči stranki v upravnem sporu uspeli. Tožeči stranki ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe nista predložili nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti njune navedbe in na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da investitor dejansko ne bo mogel vzpostaviti prejšnjega stanja in poravnati nastale škode in v posledici tega nastanek nepopravljive škode za tožeči stranki. Neutemeljeno pa je tudi pavšalno zatrjevanje o grozeči nepopravljivi nematerialni in materialni škodi. Kakor izhaja iz tožbe tožečih strank in izpodbijanih odločb, naj bi se sporni gradbeni posegi izvajali na nekoč predvidenem pokopališču, ki pa ni bilo dokončano in zanj ni bilo pridobljeno uporabno dovoljenje, namembnost prostora pa je bila kasneje spremenjena. Predvsem pa se na tem področju ne nahajajo grobovi, v katerih bi bili pokojniki že pokopani, tako da tudi ta zatrjevana nepremoženjska škoda ni izkazana z navedbami in zatrjevanji tožnikov. Tožeči stranki bi namreč morali že ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe predložiti trdne materialne dokaze in navesti dejstva in dokaze (o finančnem stanju investitorja, stroških vzpostavitve prejšnjega stanja itd.), na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo zaradi posega v prostor na podlagi izpodbijanega gradbenega dovoljenja nastala tožečim strankam težko popravljiva škoda, kar je pogoj za nadaljnje odločanje o predlagani začasni odredbi.

Ker torej ni verjetno izkazan nastanek težko popravljive škode in ni izpolnjen eden izmed pogojev določen v drugem odstavku 32. člena ZUS, je bilo treba zahtevo tožečih strank za izdajo začasne odredbe zavrniti. Glede na navedeno sodišče ni ocenjevalo sorazmernosti predlaganega ukrepa s prizadetostjo javne koristi ter koristmi morebitnih nasprotnih strank.