Jedro

Pogoj za prisojo škode zaradi izgubljenega zaslužka oziroma denarne rente je, da oškodovanec škodo (izgubo dohodka) dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Do kolikšne rente je upravičen oškodovanec, je odvisno od tega, ali bi z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako v razumnih okvirih zmanjšal nastalo škodo. Predpogoj za odgovor na to vprašanje je, da si oškodovanec aktivno prizadeva iskati zaposlitev (prim. sodba VSRS II Ips 28/2017, sodba VSL II Cp 2316/2016). Tožnikove navedbe je mogoče razumeti tako, da je zaradi posledic padca in poškodbe kolena postal nezaposljiv, vendar pa iz ugotovitev sodnega izvedenca za področje medicine dela izhaja, da je tožnikova pridobitna zmožnost zmanjšana le v manjši meri. Glede na navedeno je v obravnavani zadevi treba razčistiti, ali je tožnikova brezposelnost izključna posledica tožnikove poškodbe, ali pa je, glede na zmanjšanje pridobitnih sposobnosti le v manjši meri, posledica tožnikove neaktivnosti pri iskanju nove zaposlitve, ustrezne preostali delovni zmožnosti oziroma zdravstvenim omejitvam.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi (II. točka, ugodilni del III. točke, IV. točka, prvi stavek V. točke, VII., VIII. in IX. točka izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na povrnitev plačila za delo na kmetiji po tretji osebi v višini 2.064,82 EUR s pripadajočimi obrestmi in v delu, ki se nanaša na bodoče plačevanje regresa za letni dopust (I. točka izreka). Prvi toženi in drugi toženi stranki je naložilo, da sta dolžni tožniku nerazdelno plačati neto znesek 5.532,58 EUR z obrestmi od 1. 5. 2011 dalje do plačila (II. točka izreka) ter neto mesečno rento za posamezne mesece med marcem 2013 in decembrom 2020 v mesečnih zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, od 1. 1. 2021 naprej pa mesečni znesek 907,29 EUR; že zapadle zneske rente od vključno 1. 3. 2013 dalje sta dolžni plačati v roku 15 dni z obrestmi od 19. dne v mesecu za rento iz preteklega meseca dalje do plačila, rento, ki bo zapadla v bodoče, pa do vsakega 18. dne v mesecu za rento iz preteklega meseca brezobrestno, v primeru zamude pa z obrestmi do plačila. Razliko med vtoževanimi obrestmi od prisojenih zneskov in prisojenimi obrestmi je zavrnilo (III. točka izreka). Toženima strankama je naložilo nerazdelno plačilo neto odškodnine, in sicer za leto 2015 v znesku 664,21 EUR, za 2016 v znesku 553,51 EUR, za 2017 v znesku 507,12 EUR, za 2018 v znesku 707,94 EUR, za 2019 v znesku 886,36 EUR in za 2020 v znesku 940,58 EUR, vse z obrestmi, ki od vsakoletnega zneska tečejo od 2. 7. v posameznem koledarskem letu dalje do plačila (IV. točka izreka). Glede prve tožene stranke je plačila iz II., III. in IV. točke izreka omejilo do glavnice v višini 33.140,00 EUR, v večjem obsegu pa zahtevek zoper njo zavrnilo (V. točka izreka). V delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov, je tožbo zavrglo (VI. točka izreka). Odločilo je, da toženi stranki sami krijeta svoje stroške postopka (VII. točka izreka), druga tožena stranka jih je dolžna povrniti tožniku v znesku 2.424,75 EUR (VIII. točka izreka), povrniti pa mora tudi stroške izvedencev v znesku 2.024,04 EUR tako, da jih nakaže na transakcijski račun sodišča prve stopnje (IX. točka izreka).

2. Prva tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožnikove trditve o mastnem madežu in protipravnosti ravnanja druge tožene stranke, ki ni poskrbela za varno delovno okolje, izkazane v listinski dokumentaciji (priloga C 1 - zapisniki glasovnih obravnav Okrožnega sodišča v Murski Soboti v zadevi opr. št. P 231/2010). V celoti je sledilo temu, kar sta v navedenem postopku izpovedali priči A. A. in B. B., upoštevalo izvedenski mnenji C. C. in D. D. ter zaključilo, da tožnik kljub potrebni delovni opremi, opravljenem izpitu za varstvo pri delu, izpitu za viličarja ter izkušnjam ni mogel predvideti, da bo na tleh masten madež, niti ga ni mogel videti. Sodna odločba opr. št. P 231/2010 je pravnomočna samo v izreku, ne pa tudi v obrazložitvi, zato mora tožnik temelj odškodninske odgovornosti dokazati (tudi) v tem postopku, ne pa se zgolj sklicevati na izvedene dokaze v drugem pravdnem postopku. C. C., izvedenec za varstvo pri delu, je v mnenju (zadeva P 231/2010) najprej zatrjeval, da se je tožnik poškodoval z viličarjem. Ob ogledu ni videl madežev. Pojasnil je, da do nezgode ne bi prišlo, če bi se pohodna stopnica na viličarju zamenjala, na zaslišanju pa je svojo izjavo spremenil in dopustil kot možno, da je poškodba nastala zaradi mastnega madeža. Sodišče ne more brez izvedbe novih dokazov zaključiti, da je masten madež dejansko obstajal in da je tožniku zdrsnilo na njem. Glede na podane ugovore prve in druge tožene stranke bi moralo zaslišati E. E. in F. F. tudi glede delovnega procesa in čiščenja hale ter o okoliščinah na kraju dogodka. Zaslišana sta bila le glede razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zmoten je zaključek, da je dokazano protipravno ravnanje in krivda druge tožene stranke, pa tudi, da tožbeni zahtevek ni zastaral. Tožnik uveljavlja sukcesivno terjatev, zato zastaranje začne teči, ko stranka zve za bodočo premoženjsko škodo in jo lahko uveljavlja, pravočasno uveljavljanje prve škode pa je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Tožnik je od poškodbe dalje vedel, da mu škoda nastaja, kot tudi kakšna je njena višina, saj je prejemal nižjo plačo. Vložitev tožbe pretrga zastaranje le v tistem obsegu, kolikor je zajeto že s prvotno postavljenim tožbenim zahtevkom, ne pa tudi v obsegu povečanega tožbenega zahtevka. Tožnik se je naknadno poškodoval, zato se je vzročna zveza pretrgala. Sodišče zmotno zaključi, da je izgubil zaposlitev pri drugi toženi stranki v posledici nesreče. Nezmožnost za delo sama zase ni podlaga za prisojo odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka, temveč je nujno, da se odraža v okrnitvi ali izgubi sposobnosti pridobivanja in posledično v izgubi zaslužka. Tožnik je kljub zmanjšanim pridobitnim sposobnostim še vedno zmožen za delo, saj ni dokazal obstoja okoliščin, ki ga omejujejo pri nadaljnjem delu in iskanju zaposlitve. Iz izvedenskega mnenja mag. G. G. izhaja, da so tožnikove pridobitne zmožnosti zaradi posledic poškodbe pri delu zmanjšane v manjši meri in da je sposoben opravljati pomožna dela. Invalidnost III. kategorije ne pomeni delovne nezmožnosti in pravice do rente, temveč da upravičenec ni sposoben opravljati določenih del. Tožnik dela v svoji panogi ni aktivno iskal, še manj ga je iskal v drugih panogah. Zgolj formalni status brezposelne osebe z zaposlitvenimi načrti ne zadošča za sklepanje, da je aktiven iskalec zaposlitve. Tožnik ni predložil nobene zavrnitve prošnje, niti ni navedel, zakaj službe ni dobil, ali dokazal, da si je prizadeval za zaposlitev. Priglaša stroške pritožbe.

3. Druga tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka, kršitev 22. in 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do vseh navedb druge tožene stranke. Izvedlo je prepovedan informativni dokaz z izvedencem finančne stroke in s tem nadomestilo tožnikovo trditveno podlago (7. člen ZPP). Pravilo o prekluziji (286. člen ZPP) ni bilo dosledno upoštevano. Podano je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dopisa H. H., zato je podana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v zvezi z zaslišanjem prič drugi toženi stranki kršilo pravico do izjave. Z uporabo dokazov iz drugih sodnih postopkov je kršilo načelo neposrednosti (4. člen ZPP). Tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage glede škode in njene višine, dokaz z izvedencem finančne stroke je bil predlagan po šestih letih od vložitve tožbe. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o nasprotovanju druge tožene stranke izvedbi tega dokaza. Tožnik bi zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, če bi sam priložil vso relevantno dokumentacijo (plačilne liste za vse zaposlitve, nadomestila, dohodninske odločbe, vlogo o zavrnitvi socialne pomoči), izvedenec pa bi to zgolj preizkusil. Ravnanje tožnika je imelo vse znake zlorabe procesnih pravic, saj je nenehno spreminjal tožbeni zahtevek, toženi stranki pa se zaradi tega nista mogli ustrezno braniti. Sodišče je kljub opozorilom o kršitvi pravila o prekluziji dovolilo devet modifikacij tožbenega zahtevka, vse pa so se nanašale na njegovo "prilagoditev" ugotovitvam izvedenca finančne stroke. Glede regresa za čas od 2015 do 2020, znižanja prejemkov iz zaposlitve v I. v višini 20 % na račun malice in prevoza ter izjave H. H. je tožnik dopolnil trditveno podlago šele v vlogi z dne 12. 6. 2021. Ker je regres samostojna terjatev, katere ni uveljavljal s tožbo, je ta terjatev zastarala, sodišče pa se do tega ugovora sploh ni obrazloženo opredelilo in mu je regres prisodilo. S tem je storilo tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je "na predlog" izvedenca dopolnil trditev, da naj se upošteva 20 % izkazane neto plače na račun prevoza, prehrane in dodatnega davka, s čimer je nadomestil pomanjkljivo trditveno podlago. Sodba se sklicuje na zapisnike in izvedenska mnenja v zadevi P 231/2010, čeprav je bil dokazni predlog postavljen tako, da je tožnik predlagal (le) pribavo in vpogled v spis, ni pa navedel, katera listina iz tega postopka naj se vpogleda. Sodišče teh dokazov ni prebralo niti se niso šteli za prebrane, saj je zgolj "vpogledalo" v navedeni spis (priloga C1). Neizvedba dokaza z neposrednim zaslišanjem prič A. A. in B. B. pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, saj je sodišče štelo, da njuni izpovedi ne bi mogli spremeniti sprejete dokazne ocene. Zahtevek je zastaral. Tožnik naj bi po zmotnem stališču sodišča prve stopnje izvedel za škodo 26. 3. 2010, ko mu je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Rentni zahtevek se nanaša na izpad dohodka, do katerega bi bil upravičen po normalnem teku stvari, za obseg te škode pa je tožnik izvedel že naslednji mesec po škodnem dogodku (julij 2008), saj je takrat prejel plačilno listo, iz katere je bilo razvidno prikrajšanje. Tožbo je vložil 28. 12. 2012, kar je več kot tri leta po tem, ko je dobil prvo plačilno listo po škodnem dogodku. Glede neobstoja škode in pridobitne sposobnosti tožnika pritožba navaja, da je po poškodbi delal in še vedno fizično dela na kmetiji in je očitno sposoben opravljati ta dela. Zaposlen je bil v I. (J.), zatem je opravljal fizična dela pri K. s. p. kot trgovec. Iz vseh izvedenskih mnenj izhaja, da so pridobitne zmožnosti tožnika zmanjšane v manjši meri. Moral bi dokazati, da je bil vzrok za izgubo zaposlitve v J. njegova delovna nezmožnost, vendar s tem v zvezi ni predložil nobenih dokazov, temveč je zgolj pavšalno navajal, da je izgubil zaposlitev, ko so nadrejeni ugotovili, da je z njim nekaj narobe. Neupravičeno je bil zavrnjen dokazni predlog druge tožene stranke po poizvedbah pri družbi J. Zaposlitve po poškodbi dokazujejo, da je popolnoma delovno zmožen in je treba rentni zahtevek v celoti zavrniti. Z zaposlitvenimi načrti ni izkazal, da si je prizadeval pridobiti zaposlitev, saj zgolj formalni status brezposelne osebe ne zadošča, neuspešnih prošenj (razen dveh) pa ni predložil. Druga tožena stranka je predlagala izvedbo dokazov s predložitvijo zaposlitvenega dnevnika tožnika in z zaslišanjem uradne osebe na ZRSZ L. L., kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo z navedbo, da je bilo dejansko stanje dovolj raziskano. Sledilo je osamljeni sodni praksi VDSS (sodba in sklep opr. št. Pdp 1057/2015 z dne 26. 5. 2016), da že sama prijava na ZRSZ pomeni, da si je prizadeval za iskanje zaposlitve. Ključno vprašanje v tem postopku je, ali so bile tožnikove prošnje zavrnjene zaradi invalidnosti ali zaradi drugih razlogov. Ni izkazal, da do socialne pomoči ne bi bil upravičen, sodišče pa se arbitrarno sklicuje na dolžnost vračanja, ki nastopi šele ob smrti zavezanca oziroma se ne "vrača", ampak se omeji dedovanje po zavezancu. Druga tožena stranka je storila vse, da do poškodbe ne bi prišlo in se ne strinja, da je izključno odgovorna za tožnikovo poškodbo. Tudi tožnik je bil zadolžen za čiščenje prostorov, po stališču sodne prakse pa ni mogoče pričakovati, da bi bila tla čista v vsakem trenutku. Delovno razmerje pri drugo toženi stranki mu je prenehalo zaradi poslovnih razlogov, ne zaradi poškodbe. Zahtevek je že po temelju v celoti neutemeljen, iz previdnosti pa drugo tožena stranka izpodbija tudi njegovo višino. Obrazložitev izpodbijane sodbe je sama s seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj sodišče ne ugotovi, za koliko je tožnikova pridobitna zmožnost zmanjšana, navaja pa, da je očitno zmanjšana v manjši meri. Sodba nima ugotovitve o tem, v kakšnem procentu je tožnikova pridobitna sposobnost zmanjšana. Prisojen mu je znesek 5.532,58 EUR za obdobje od 9. 5. 2010 do februarja 2013 z obrestmi od 1. 5. 2011, čeprav takrat škoda sploh še ni zapadla, zato bi obresti lahko tekle le od zadnjega zapadlega zneska ali pa za vsak znesek posamično. Napačno so odmerjeni stroški postopka, ker je sodišče enostransko spremenilo vrednost spornega predmeta. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovorih na pritožbi prereka njune navedbe, predlaga zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške teh odgovorov.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Prva tožena stranka v dopolnitvi pritožbe, druga tožena pa v odgovoru na pritožbo prve tožene stranke, utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje v pravnem pouku nepravilno določilo 15-dnevni rok za pritožbo zoper sodbo, namesto 30-dnevnega roka. Glede na določbo tretjega odstavka 125. člena Prehodnih in končnih določb Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Ur. l. RS, št. 10/17) se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Navedene določbe sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo, saj se je postopek v tej zadevi začel s tožbo dne 28. 12. 2012, sodba pa je bila izdana 3. 9. 2021, torej po uveljavitvi novele ZPP-E, pri čemer novelirana določba o pritožbenem roku (333. člen ZPP oziroma 81. člen ZPP-E) spada k postopku pred sodiščem druge stopnje, za katerega že veljajo določbe ZPP-E. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa. Vendar pa glede na to, da je prva tožena stranka podala pritožbo in njeno dopolnitev v roku 30 dni od prejema sodbe (pritožbo sicer 16. dan po prejemu sodbe), druga tožena stranka pa celo v roku 15 dni, obe pa sta podali obsežni pritožbi, ki sta utemeljeni, nepravilen pravni pouk ni vplival na njuno pravico do izjave in do poštenega sojenja.

8. Tožnik je bil zaposlen pri drugi toženi stranki kot voznik viličarja. Dne 6. 6. 2008 je utrpel nesrečo pri delu, ko je pri sestopu z viličarja stopil na mastni madež in padel. Utrpel je zlom hrustanca v desnem kolenskem sklepu na notranji strani desne stegnenice in golenice tretje najtežje stopnje. S tožbo je od prve tožene stranke (zavarovalnice, pri kateri je imela druga tožena stranka zavarovano civilno odgovornost) in druge tožene stranke (delodajalca) zahteval plačilo odškodnine (seštevek zapadlih mesečnih rent) za čas od maja 2011 do januarja 2013 v znesku 5.532,58 EUR z obrestmi od 1. 5. 2011 do plačila, od marca 2013 dalje pa mesečno rento v zneskih, ki so razvidni iz izreka prvostopenjske sodbe. Toženi stranki sta zahtevku nasprotovali, ker sta šteli, da ni pravi razlog za tožnikov padec mastni madež, temveč njegov nerodni sestop z viličarja, zaradi česar ni podano protipravno ravnanje druge tožene stranke niti njena krivda. Poleg tega tožnikove delovne zmožnosti zaradi padca niso okrnjene in lahko pridobiva dohodke, vendar pa nove zaposlitve ne išče aktivno, zato ni vzročne zveze med poškodbo in denarnim prikrajšanjem.

9. Pritožba druge tožene stranke neutemeljeno navaja, da je nasprotovala izvedbi dokaza z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. P 231/2010. Druga tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo (sicer res po prejšnjem pooblaščencu - Odvetniški pisarni M. M.) predlagala vpogled v spis P 231/2010 ter navedla, da naj sodišče pred prvim narokom pridobi navedeni spis in drugi toženi stranki omogoči vpogled, po vpogledu pa bo taksativno naštela konkretne listine v spisu, za katere meni, da jih je potrebno upoštevati tudi v obravnavani zadevi. Druga tožena stranka ni niti kasneje, ko jo je zastopala Odvetniška družba N .N., nasprotovala izvedbi tega dokaza, zato je sodišče prve stopnje na naroku dne 14. 5. 2015 vpogledalo v spis ter kot priloge C1 sprejelo zapisnik o glavni obravnavi z dne 27. 6. 2011 (zaslišanje tožnika in prič A. A., B. B., E. E. in F. F.), izvedensko mnenje sodnega izvedenca za varnost in zdravje pri delu C. C., izvedensko mnenje sodnega izvedenca kirurga in travmatologa O. O., dr. med., zapisnik glavne obravnave z dne 13. 3. 2013 (zaslišanje izvedenca O. O. in ponovno zaslišanje tožnika) in sodbo opr. št. P 231/2010-48 z dne 23. 5. 2013, s katero je bilo prvi toženi stranki naloženo plačilo odškodnine za negmotno škodo v znesku 34.200,00 EUR. Vse navedene listine iz spisa P 231/2010 se nanašajo na temelj tožbenega zahtevka, zato glede na to, da so vse stranke predlagale vpogled v spis, nobena pa ni konkretno navedla listin, ki naj jih sodišče upošteva, pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita (sklicujoč se tudi na sodbo VSRS II Ips 770/2008), da je s takšnim postopanjem nadomestilo tožnikovo aktivnost in s tem kršilo razpravno načelo. Tudi sedanji pooblaščenec druge tožene stranke vpogledu ni nasprotoval, pri čemer pritožba neutemeljeno in protispisno navaja, da je druga tožena stranka izvedbi tega dokaza nasprotovala v svoji 10. pripravljalni vlogi.

10. Zmotna je pritožbena navedba druge tožene stranke, da iz sodbe izhaja, da sodišče teh dokazov (C1) ni prebralo niti se niso štele listine za prebrane, temveč da je zgolj "vpogledalo" v navedeni spis. Sodišče je na naroku dne 14. 5. 2015, kot tudi na kasnejših narokih, na katerih je ponovno povzelo dokazni sklep (7. 7. 2017, 25. 9. 2018, 5. 3. 2019, 2. 6. 2020, 23. 3. 2021 in 3. 9. 2021), izvedlo dokaz C1 in ga tudi prebralo. Bistveno je tudi, da druga tožena stranka takšnemu dokaznemu sklepu na naroku ni nikoli ugovarjala.

11. Pritožba druge tožene stranke navaja, da je sodišče prve stopnje z neizvedbo dokaza z neposrednim zaslišanjem prič A. A. in B. B. sprejelo vnaprejšnjo dokazno oceno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da druga tožena stranka ni podala dokaznega predloga za zaslišanje navedenih prič, temveč je njuno zaslišanje v tožbi predlagal tožnik, zato druga tožena stranka ne more uveljavljati kršitve določb postopka zaradi neizvedbe tega dokaza. Vendar pa je glede na odločitev pritožbenega sodišča, ki je izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, treba poudariti, da mora sodišče prve stopnje v novem sojenju, v kolikor bo ponovno štelo, da sta izjavi prič v P 231/2010 za ugotovitev temelja odškodninske odgovornosti odločilen razlog tudi v tem delovnem sporu, navedeni priči tudi neposredno zaslišati, saj bo v nasprotnem primeru kršilo načelo neposrednosti iz 4. člena ZPP nasproti tožeči stranki, ki je podala tak dokazni predlog.

12. Sodišče prve stopnje toženima strankama nepravilno ni dovolilo, da bi pričama E. E. in F. F. postavljali vprašanja glede temelja odškodninske odgovornosti, predvsem glede obstoja zatrjevanega oljnega madeža, glede katerega je tožnik zatrjeval, da mu je na njem spodrsnilo. Obe toženi stranki sta namreč predlagali zaslišanje teh prič tudi o temelju škodnega dogodka. Tudi v tem delu je namreč sodišče zmotno štelo, da lahko že na podlagi pravnomočne sodbe v postopku pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti v zadevi P 231/2010 in tam izvedenih dokazov sklepa o okoliščinah, ki so pripeljale do padca tožnika. Poleg tega se sodišče prve stopnje ni obrazloženo opredelilo do navedb toženih strank, da je izvedenec za varstvo pri delu v zadevi P 231/2010 tožnikov padec najprej povezoval s sestopanjem z viličarja, šele nato pa je dopustil možnost, da je prišlo do padca in s tem do poškodbe zaradi zdrsa na madežu. Toženi stranki sta trdili, da se okoliščine padca, kot jih zatrjuje tožnik, ne ujemajo s podatki iz prijave škodnega primera iz zavarovanja in tudi ne z zdravniško dokumentacijo, kar bi predlagani priči potrdili, sodišče pa jima je možnost dokazovanja teh dejstev bistveno omejilo, sklicujoč se na okoliščine, ki izhajajo iz prilog sodnega spisa P 231/2010. S takšnim postopanjem je toženima strankama odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, zato je podana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zaradi zavrnitve dokaznih predlogov druge tožene stranke za opravo poizvedbe pri družbi J. glede okoliščin, ki so pripeljale do prenehanja tožnikove zaposlitve pri tej družbi, za pridobitev zaposlitvenega dnevnika tožnika pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ) in za zaslišanje uradne osebe na ZRSZ L.L. V skladu s prvim odstavkom 167. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) ima odškodnina v primeru telesne poškodbe ali okvare zdravja obliko denarne rente. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena se denarna renta, prisojena kot odškodnina, plačuje mesečno vnaprej, če sodišče ne določi kaj drugega. Pogoj za prisojo škode zaradi izgubljenega zaslužka oziroma denarne rente je, da oškodovanec škodo (izgubo dohodka) dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Do kolikšne rente je upravičen oškodovanec, je odvisno od tega, ali bi z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako v razumnih okvirih zmanjšal nastalo škodo. Predpogoj za odgovor na to vprašanje je, da si oškodovanec aktivno prizadeva iskati zaposlitev (prim. sodba VSRS II Ips 28/2017, sodba VSL II Cp 2316/2016). Tožnikove navedbe je mogoče razumeti tako, da je zaradi posledic padca in poškodbe kolena postal nezaposljiv, vendar pa iz ugotovitev sodnega izvedenca za področje medicine dela mag. G. G. izhaja, da je tožnikova pridobitna zmožnost zmanjšana le v manjši meri. Glede na navedeno je v obravnavani zadevi treba razčistiti, ali je tožnikova brezposelnost izključna posledica tožnikove poškodbe (zaradi katere naj bi domnevno izgubil tudi zaposlitev pri I. podjetju J.), ali pa je, glede na zmanjšanje pridobitnih sposobnosti le v manjši meri, posledica tožnikove neaktivnosti pri iskanju nove zaposlitve, ustrezne preostali delovni zmožnosti oziroma zdravstvenim omejitvam. Pri tem pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe druge tožene stranke, da zgolj status brezposelne osebe na zavodu za zaposlovanje ne izkazuje tožnikove aktivne vloge pri iskanju zaposlitve in zmanjševanju škode. Za odločitev torej ni bistvena zadeva Pdp 1057/2015, po kateri za sklepanje o aktivnem iskanju zaposlitve zadošča že prijava na zavodu. Sodišče prve stopnje bi torej moralo izvesti predlagane dokaze ter šele na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka sklepati o aktivni vlogi tožnika pri iskanju zaposlitve. Že na podlagi navedenega je bilo potrebno pritožbama ugoditi, izpodbijani del sodbe razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

14. Ne glede na takšno odločitev se pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje tudi do nekaterih očitanih kršitev postopka in materialnopravnih vprašanj, ki so pomembna za odločitev sodišča v ponovljenem sojenju.

15. Niso odločilne pritožbene navedbe druge tožene stranke glede kršitve prekluzije v zvezi z izjavo - dopisom H. H. z dne 15. 3. 2021 in da njena vsebina ne ustreza kriterijem za pisno izjavo priče po 236.a členu ZPP. Sodišče prve stopnje je izjavo obravnavalo glede ugotovitve, da je tožniku delovno razmerje pri drugi toženi stranki prenehalo zaradi poškodbe, ne pa zaradi poslovnega razloga, ter na tej podlagi sklepalo o vzročni zvezi glede nastale škode. Pritožbeno sodišče poudarja, da razlog prenehanja delovnega razmerja za samo odločitev o rentnem zahtevku ni pravno relevanten. Tožniku škoda ne nastaja zato, ker ni več zaposlen pri drugi toženi stranki, temveč zato, ker naj bi bil zaradi poškodbe in invalidnosti III. kategorije prikrajšan pri zaslužku (prim. sodba Pdp 141/2021 z dne 14. 4. 2021, enako sodba VSL I Cp 1851/2010 z dne 18. 8. 2010). Ker vsebina izjave H. H., ki je kot odvetnik zastopal tožnika v času, ko mu je bila pogodba odpovedana (leta 2010), za presojo v tej zadevi ni pomembna, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi s tem ni opredeljevalo (drugi odstavek 360. člena ZPP).

16. Neutemeljeni so obširni pritožbeni očitki druge tožene stranke v zvezi z izvedbo informativnega dokaza z izvedencem finančne stroke P. P. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik podal ustrezne trditve v svojih vlogah, pojasnil je svoje dohodke, zaposlitve, nadomestila, okvirno podal izračun prikrajšanja, v zvezi s tem večkrat modificiral tožbeni zahtevek, svoje trditve pa je podprl tudi z listinami, ki jih je imel. Pravilno je štelo, da je tožnikova trditvena podlaga pravočasna in dovolj substancirana za izvedbo dokaza z izvedencem. Izvedba tega dokaza torej ni nadomestila pomanjkljive trditvene in dokazne podlage glede višine škode, kot to zmotno meni pritožba. Pri tem se pritožba druge tožene stranke sklicuje na primere iz sodne prakse, ki pa niso primerljivi z obravnavanim sporom (sodba VSRS II Ips 4/2014, sklep VSL Cst 115/2020, sodba VSL I Cpg 861/2011), saj so bile v citiranih zadevah dejansko podane tako pomanjkljive trditve, da tega ni bilo dopustno nadomestiti z izvedbo dokazov.

17. Izvedenec je glede dohodkov, ki jih je tožnik prejel v I., predlagal, da 20 % neto plače predstavlja strošek prevoza na delo in z dela, malica ter dodatni davek, zato naj se plača, ki jo je tožnik prejel v I., za toliko zmanjša (in s tem posledično poveča tožnikovo prikrajšanje). Tožnik je na podlagi tega predloga utemeljeno modificiral tožbeni zahtevek. Glede na to, da sta toženi stranki imeli po vsaki spremembi tožbe možnost, da se o njej in o vsebini dopolnjenega izvedenskega mnenja, na kateri je temeljila modifikacija, izjavita, niso utemeljene pritožbene navedbe druge tožene stranke, da se toženi stranki nista mogli uspešno braniti ter da tožnikovo postopanje pomeni zlorabo procesnih pravic, ki naj bi rezultirala v kršitvi pravice do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. 18. Niso utemeljene pritožbene navedbe druge tožene stranke glede kršitve pravila o prekluziji po tretjem odstavku 286. člena ZPP, zaradi katerega sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti kar devet modifikacij tožbenega zahtevka. Pravilno je namreč zaključilo, da so se modifikacije nanašale na prilagoditev tožbenega zahtevka ugotovitvam izvedenca finančne stroke ter štelo, da so spremembe smiselne za dokončno ureditev spornega razmerja med strankami.

19. Pritožbi neutemeljeno navajata, da je rentni tožbeni zahtevek zastaral, ker naj bi tožnik že pri prejemu prve plače po poškodbi poznal višino prikrajšanja. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da je tožnik za škodo izvedel šele ob prejemu obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi 23. 3. 2010, kot tudi, da je bil v bolniškem staležu do 1. 2. 2011. Ker gre v konkretnem primeru za povrnitev premoženjske škode zaradi telesne poškodbe oziroma prizadetega zdravja v smislu 174. člena OZ, ki se kaže v razliki med dohodkom, ki bi ga prejemal, če ne bi bil poškodovan, in dohodkom, ki ga je oziroma ga bo dejansko prejemal, je sodišče prve stopnje kot začetek teka zastaralnega roka pravilno štelo dan, ko je tožnik postal prikrajšan pri dohodku iz delovnega razmerja pri drugi toženi stranki, torej po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožbo vložil dne 28. 12. 2012, jo je torej vložil znotraj triletnega (in petletnega) zastaralnega roka in je pravočasna.

20. Pritožba prve tožene stranke neutemeljeno navaja, da naj sodišče kvečjemu prvotno tožbo šteje za pravočasno, kasnejše spremembe pa zavrne zaradi poteka zastaranja. Pri modifikacijah tožbenega zahtevka je namreč šlo za neprave spremembe tožbe, saj je predmet tožbe ostal isti, le višina tožbenega zahtevka se je uskladila z ugotovitvami izvedenca (prim. sklep VSRS II Ips 221/2016, sodba VSRS II Ips 53/2020, sodba VSL II Cp 3173/2015, sodba VSL I Cp 167/2017). Le glede odločitve o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odškodnino v višini regresa za letni dopust (IV. točka izreka), pritožbi utemeljeno izpostavljata, da sta v prvostopenjskem postopku uveljavljali ugovor zastaranja, do katerega pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, zato je to dolžno storiti v novem sojenju v primeru, če bo ugotovilo temelj odškodninske obveznosti.

21. Neutemeljene so pritožbene navedbe druge tožene stranke, da se sodišče ni ukvarjalo s tožnikovim delom na kmetiji. Sodišče je v zvezi s tem upoštevalo katastrske prihodke tožnika iz tega naslova (kar je pravilno upošteval sodni izvedenec v svojem mnenju), vendar pa tožena stranka ni dokazala svojih trditev, da tožnik iz te dejavnosti prejema večji obseg prihodkov. Zgolj na podlagi opravljanja lažjih del na kmetiji (kar je navajal tožnik), pa ni dopustno sklepati o tožnikovi preostali zmožnosti, ki je sicer ugotovljena v izvedenskem mnenju mag. G. G. 22. V zvezi z ugotovitvami izvedenca mag. G. G. je neutemeljena pritožbena navedba prve tožene stranke, da naj bi na neobstoj vzročne zveze vplivalo dejstvo, da se je tožnik po poškodbi 6. 6. 2008 ponovno poškodoval v letu 2009, zaradi česar je bila od 17. 6. do 19. 6. 2009 potrebna ponovna artroskopija kolena. Izvedenec je namreč v pisnem mnenju pojasnil, da nova poškodba ni vplivala na tožnikovo preostalo delovno zmožnost, bila pa je dejansko posledica prvotne poškodbe, saj je bil fibrozni defekt, ki je bil sprožen s prvo operacijo, manj odporen na obremenitve in je na tem mestu ponovno prišlo do poškodbe brez delovanja posebne sile oziroma že ob normalni obremenitvi.

23. Pritožba druge tožene stranke sicer utemeljeno navaja, da se prejeta socialna pomoč upošteva pri višini mesečnih zneskov rente kot odškodnine za izgubo zaslužka zaradi nezmožnosti za delo (prim. sodba VSRS opr. št. II Ips 52/2003 z dne 1. 4. 2004), vendar pa je sodišče prve stopnje v okoliščinah obravnavanega primera pravilno ugotovilo, da tožnik ni upravičen do socialne pomoči. Upoštevalo je izpoved R. R., tožnikove partnerke, da sta s tožnikom zaprosila za socialno pomoč, vendar jima je bilo rečeno, da imata 1,5 ha zemlje in da tožnik do socialne pomoči ni upravičen. To nenazadnje potrjuje tudi odločba Centra za socialno delo S. št. ... z dne 7. 5. 2018 (A54), s katero je bila tožnikova vloga za dodelitev denarne socialne pomoči zavrnjena. V odsotnosti kakršnihkoli drugih navedb oziroma dokaznih predlogov druge tožene stranke, s katerimi bi bilo mogoče za obravnavano obdobje ugotoviti eventualno pravico tožnika do denarne socialne pomoči in njeno višino (npr. poizvedbe pri CSD S.), tožena stranka zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik do socialne pomoči ni upravičen, ne more uspešno izpodbiti.

24. Pritožba druge tožene stranke nadalje utemeljeno navaja, da je sodišče obresti od zneska odškodnine oziroma rente v višini 5.532,58 EUR, ki se nanaša na seštevek mesečnih rent za čas od maja 2011 do januarja 2013 nepravilno priznalo že od 1. 5. 2011, saj takrat toženi stranki še nista prišli v zamudo (299. člen OZ).

25. Neutemeljena je navedba pritožbe druge tožene stranke, da sodba nima razlogov o procentualnem deležu tožnikovega zmanjšanja pridobitne sposobnosti. Sodišče je namreč štelo, da je tožnik kot brezposelna oseba, prijavljena na zavodu za zaposlovanje, upravičen do rente, zato odstotka znižanja niti ni štelo za odločilnega, niti ni mogoče šteti, kot to zmotno meni pritožba, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Glede na vse predhodno obrazloženo pa bo moralo sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo rente presojati glede na tožnikovo aktivnost pri iskanju zaposlitve, ustrezne njegovim zdravstvenim omejitvam, na kar utemeljeno opozarjata pritožbi.

26. Glede na obrazloženo je sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Bistvene kršitve določb postopka glede na njeno naravo ni moglo odpraviti samo, saj se nanaša na nepravilno zavrnitev predlaganih dokazov, ki so bistveni za ugotovitev vseh okoliščin samega škodnega dogodka in s tem v zvezi vprašanja protipravnosti ravnanja in krivde druge tožene stranke, prav tako pa zaradi neizvedbe dokazov sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s tožnikovimi aktivnostmi pri iskanju zaposlitve, ki bi ustrezala njegovi preostali delovni zmožnosti. Ko bo sodišče prve stopnje opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v tem sklepu, bo lahko ponovno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka in tudi o stroških postopka, upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS; št. 67/08 in 35/09) ter vrednost spornega predmeta (ki znaša 45.500,00 EUR in ne 80.000,00 EUR, kot je napačno štelo sodišče prve stopnje).

27. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.