Jedro

Stranki sta z določbo, da ima delavec pravico do povračila stroškov v zvezi z delom (za prehrano med delom, prevoz na delo, službeno potovanje, terenski dodatek, dodatek za ločeno življenje, drugi stroški na podlagi predloženih računov oziroma obračunov), po aktih družbe, ki urejajo to področje oziroma v skladu z 52. členom SKPgd, v pogodbo o zaposlitvi povzeli ureditev stroškov v zvezi z delom in opravljanjem dela, kot je bilo urejeno z SKPgd. Zato na veljavnost pogodbe o zaposlitvi in pravico tožnika do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela ne vpliva dejstvo, da je 31. 12. 2005 SKPgd prenehala veljati oziroma da so se določbe njenega normativnega dela 30. 6. 2006 prenehale uporabljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške prevoza na delo in z dela za čas od decembra 2002 do novembra 2006 v skupnem znesku 2.096,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od zapadlosti, ki je razvidna iz izreka, do plačila ter mu povrniti stroške postopka v višini 1.131,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navedla, da je tožnik s tožbo uveljavljal plačilo razlike nad izplačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela, sodišče prve stopnje pa se pri presoji tožbenega zahtevka ni ukvarjalo z bistvenim vprašanjem, to je, do kakšnega zneska povračil bi bil tožnik upravičen. Izpodbijana sodba je zato nerazumljiva, poleg tega se sodišče prve stopnje sklicuje na Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti, tožbeni zahtevek, ki mu je ugodilo, pa temelji na Kolektivni pogodbi med delavci in zasebnimi delodajalci. Prva navedena kolektivna pogodba je v spornem obdobju prenehala veljati (31. 12. 2005). Tožnik do izplačila razlike ni upravičen tudi zato, ker je sam pripravil mesečni obračun povračila stroškov prevoza na delo in z dela, saj je med njegove obveznosti po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto tehnični direktor sodila skrb za uveljavljanje pravic in dolžnosti delavcev. Pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela ni mogel biti prikrajšan, saj je višino povračila s tem, da je izpolnjeval evidence o prisotnosti, sam določal. V kolikor pa je bil prikrajšan, je potrebno uporabiti institut obligacijskega prava o privolitvi oškodovanca.

Nadalje je tožena stranka v pritožbi oporekala odločitvi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Navedla je, da je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo vztrajal pri tožbenem zahtevku za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2002. Sodišče prve stopnje o tem tožbenem zahtevku ni odločilo niti ni navedlo, da je bilo o tem že odločeno s sodbo opr. št. Pd 320/2006 z dne 26. 9. 2007. Ker so tudi s tem toženi stranki nastali določeni stroški, tožniku pa regres za letni dopust ni bil prisojen, je potrebno ugotoviti, da je v sporu delno propadel in odločiti o stroških postopka glede na uspeh strank v postopku. Poleg tega je bil delno neutemeljen tudi tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v obrestnem delu, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

V odgovoru na pritožbo je tožnik prerekal pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navedel je, da so v izreku izpodbijane sodbe navedeni mesečni zneski prikrajšanj pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela, do katerih je tožnik upravičen, v obrazložitvi pa je sodišče prve stopnje povedalo, katero pravno podlago je uporabilo pri presoji tožbenega zahtevka. S pogodbo o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da se pri povračilu stroškov upošteva Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti. Na podlagi tožnikove izpovedi, da od kraja prebivališča do kraja opravljanja dela ni imel možnosti uporabe javnih prevoznih sredstev, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo njegovemu tožbenemu zahtevku in mu priznalo pravico do povračila stroškov v obliki kilometrine. Instituta privolitve oškodovanca v tem primeru ni mogoče uporabiti, saj gre za institut odškodninskega prava, v delovnem pravu pa se delavec svojim pravicam iz delovnega razmerja ne more odpovedati. Svoje zahtevke lahko uveljavlja vse do poteka zastaralnega roka. Poleg tega pa so bile pritožbene navedbe v zvezi z vsebino tožnikovih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi podane prepozno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialno pravno pravilna in zakonita.

Še zlasti sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi. Navedena absolutna bistvena kršitev določb postopka je namreč podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju ter če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi listinami oziroma zapisniki. Po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana sodba opisanih nepravilnosti nima, sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, tako da je njegovo odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku mogoče preizkusiti.

Tako kot pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo pravne podlage, so neutemeljene navedbe, da je uporabilo zmotno pravno podlago. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela sta stranki v konkretnem primeru uredili s 6. členom pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2002, ki določa, da ima delavec pravico do povračila stroškov v zvezi z delom in opravljanjem svojega dela kot so povračila stroškov za prehrano med delom, prevoza na delo, stroškov službenega potovanja, terenskega dodatka, dodatka za ločeno življenje in drugih stroškov na podlagi predloženih računov oziroma obračunov, po aktih družbe, ki urejajo to področje oziroma v skladu z 52. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti. Ker sta stranki s citirano določbo v pogodbo o zaposlitvi povzeli ureditev stroškov v zvezi z delom in opravljanjem dela, kot je bilo urejeno z Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti (SKPgd; Ur. l. RS, št. 40/97 in nadaljnji), na veljavnost pogodbe o zaposlitvi in pravico tožnika do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela, ki jih vtožuje v tem sporu, ne vpliva dejstvo, da je 31. 12. 2005 SKPgd prenehala veljati oziroma da so se določbe njenega normativnega dela 30. 6. 2006 prenehale uporabljati.

52. člen SKPgd v 2. točki določa, da pripada delavcu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Višina se določi s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom podjetja oziroma delodajalca, vendar ne more biti manjša od 60 % stroškov javnega prevoza. Podrobnejša je 4. točka tarifne priloge k SKPgd, ki določa, da se povračila stroškov z zvezi z delom (prevoz na delo in z dela, službena potovanja, terenski dodatek) izplačujejo in usklajujejo v višini zgornjega zneska, določenega z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Uredba; Ur. l. RS, št. 72/93 in nadaljnji). Glede na 2. točko 2. člena Uredbe to pomeni, da delavec prejme povrnjene stroške prevoza na delo in z dela do višine stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, če ni možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, pa prejme kilometrino do višine 15 % cene super bencina. Do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v navedeni višini je upravičen tudi tožnik, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje. Ker je s tožbenim zahtevkom zahteval plačilo razlike med prejetimi zneski povračil in povračili, izračunanimi upoštevaje število dni prisotnosti na delu v posameznih mesecih (tožena stranka za svoje navedbe o številu dni prisotnosti na delu namreč ni predložila dokazov) in 15 % cene neosvinčenega motornega bencina, je njegovemu tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo.

Pritožbene navedbe, da si je tožnik v spornem obdobju sam pripravil obračun višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela so protispisne, saj je tožnik ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo povedal, da je obračunaval povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v obdobju, ki ni zajeto s tožbenim zahtevkom, od decembra 2002 pa je zgolj beležil število opravljenih ur v proizvodnji (ter jih konec meseca prenesel tajnici). Njegovo izpoved je potrdila priča M.K., ki je za toženo stranko vodila računovodstvo: na podlagi podatkov o prisotnosti oziroma o številu opravljenih ur (ki jih je prejela na posebnem obrazcu) je izračunala višino povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Omenjenih posebnih obrazcev tožena stranka ni predložila, zaradi česar je sodišče prve stopnje glede števila dni prisotnosti na delu utemeljeno upoštevalo tožnikove podatke. Nedokazane pa so trditve tožene stranke, naj bi se tožnik delno odpovedal povračilu stroškov prevoza na delo in z dela (oziroma da je sam zahteval nižje povračilo). Instituta privolitve oškodovanca, urejenega v 140. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadaljnji), na katerega se sklicuje pritožba, pa v tem sporu ni mogoče uporabiti, saj se nanaša na odškodninsko odgovornost. Pa tudi sicer se splošna pravila civilnega prava v delovnem pravu smiselno uporabljajo le tedaj, ko ne nasprotujejo ureditvi in namenu delovnega prava (tako, da bi krnile pravice delavcev).

Tudi v delu, v katerem se nanaša na odločitev o povrnitvi stroškov postopka, pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je tožniku skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/03) priznalo le potrebne stroške (1. odstavek 155. člena ZPP) ter jih po načelu uspeha postopka pravilno naložilo v plačilo toženi stranki (1. odstavek 154. člena ZPP), saj je tožbenemu zahtevku (razen delno glede zakonskih zamudnih obresti) ugodilo v celoti. Dejstvo, da zaradi ugovora zastaranja tožnik ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti od zneska 29,93 EUR za čas od 18. 5. 2004 do 14. 6. 2004, namreč ne vpliva na uspeh strank v postopku, saj zakonske zamudne obresti niso glavna ampak stranska terjatev.

Tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2002 pa ni bil predmet tega spora, tako da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker o njem ni odločalo. V tem sporu obravnavani tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela je bil izločen iz tožbe, ki jo je Delovno sodišče v Kopru obravnavalo v zadevi opr. št. Pd 320/2006, v kateri je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo regresa za letni dopusti (vključno s stroški postopka, ki so bili s tem povezani). Uspeh tožnika z navedenim zahtevkom tako ne more v ničemer vplivati na odločitev o stroških postopka v tem sporu.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe, ker v postopku ni uspela, tožnik pa stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k rešitvi spora.

Ker prisojeni znesek prikrajšanja pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela ne dosega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04) in 32. členom istega zakona, v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/08) odločati o tem, ali se revizija dopusti. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.