Jedro

Stališče prvostopenjskega organa, da bi moralo zdravniško potrdilo vsebovati anamnezo, potek zdravljenja in hospitalizacijo, je nepravilno in (celo) v nasprotju s 50. členom Zakona o zdravniški službi, po katerem mora zdravnik varovati kot poklicno skrivnost podatke o zdravstvenem stanju bolnika in podatke o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja.

Drugostopenjski organ je kršil določbo drugega odstavka 254. člena ZUP, ker ni presodil vseh pritožbenih navedb. Drugostopenjski organ je namreč presojal samo pritožbeni ugovor, ki se je nanašal na upravičeni razlog tožnikove neoprave obveznosti, med tem ko ni presodil tožnikove navedbe, ki se je nanašala na sam vpis (da gre za ponovni vpis v isti letnik in ne za izjemni vpis v višji letnik študijskega programa).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločbi Komisije za vpis Univerze v Ljubljani, Fakultete za strojništvo št. 2997/15 z dne 17. 9. 2015 in Senata Univerze v Ljubljani, Fakultete za strojništvo št. 3202/15 z dne 25. 9. 2015 se odpravita in se zadeva vrne Komisiji za vpis Univerze v Ljubljani, Fakultete za strojništvo, v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 15 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za izjemen vpis v višji letnik v študijskem letu 2015/2016, ki jo je tožnik vložil dne 11. 9. 2015. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v prošnji navedel, da zaradi zdravstvenih okoliščin ni mogel opravljati vseh obveznosti v šolskem letu 2014/2015, RRP - 2. letnik. Organ se sklicuje na 153. člen Statuta UL. Presodil je, da tožnikovi razlogi ne sodijo v sklop upravičenih razlogov kot jih navaja 153. člen UL. Iz zdravniškega potrdila ni razvidna anamneza, potek zdravljenja in hospitalizacija. Zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za izjemen vpis v višji letnik.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. Navaja, da tožnik ni priložil ustreznih potrdil v skladu s 153. členom Statuta UL, saj je priložil enako potrdilo kot v prejšnji prošnji. Iz njega ni razviden potek zdravljenja.

3. Tožnik vlaga tožbo, v kateri najprej pojasnjuje, da je vložil elektronsko vlogo za ponovni vpis v višji letnik. Ker ni vešč tovrstnega ravnanja, je pri izpolnjevanju vloge pomotoma izpolnil prošnjo tako, da je namesto prošnje za ponovni vpis kliknil oziroma označil prošnjo za izjemno napredovanje. Vendar naj se uporablja izraz ponovni vpis. V svoji prošnji je jasno zapisal, da zaradi zdravstvenih okoliščin ni mogel opraviti vseh obveznosti v šolskem letu 2014/2015. Tožena stranka je njegovo prošnjo zavrnila z utemeljitvijo, da iz zdravniškega potrdila ni razvidna anamneza, potek zdravljenja in hospitalizacija. Poudarja, da določba 153. člena Statuta UL ne določa, kakšno potrdilo zadostuje. Tožena stranka ni izvedla postopka, na podlagi katerega bi ugotovila pravilno dejansko stanje. Tožnika ni seznanila o tem, katera potrdila bo štela za pravno relevantna, zato mu je bila odvzeta možnost izjave v postopku. Kljub temu je tožnik pridobil tudi izvid zdravnika specialista, ki ga k tožbi prilaga. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so kriteriji za izjemni vpis in ponavljanje objavljeni na (navedeni) spletni strani toženke. Kriteriji so dostopni vsem študentom že ob vpisu na Univerzo. Študent, ki ni opravil vseh obveznosti, določenih s študijskim programom za vpis v višji letnik, lahko letnik ponavlja, če je dosegel vsaj 24 kreditnih točk po ECTS. Letnik lahko ponavlja tudi, če ne izpolnjuje obveznosti iz predhodnega odstavka, kadar ima za to upravičene razloge. Študent mora za neopravljene obveznosti navesti tehtne razloge in pri zaprosilu podati program polaganja izpitov za preteklo leto. Tožnik je imel ob oddaji vloge za izjemni vpis v višji letnik opravljenih 56 KT iz prvega letnika in 12 KT iz drugega letnika, iz česar izhaja, da ni izpolnjeval pogojev za vpis v višji letnik. Poleg tega iz zdravniškega potrdila ni razvidna anamneza, potek zdravljenja in hospitalizacija. Razen tega tudi ni izpolnil zahteve, da mora k svoji vlogi priložiti program polaganja izpitov za preteklo obdobje. Tožnik je k pritožbi priložil enako zdravniško potrdilo kot k predhodni vlogi, čeprav je že na podlagi zavrnitve prve vloge vedel, da na podlagi zdravniške dokumentacije, ki jo je priložil, ne bo mogel doseči niti izjemnega vpisa v višji letnik, niti ponavljanja drugega letnika. Zgolj predložitev zdravniškega potrdila, da je bil študent bolan in ni mogel študirati, po ustaljeni praksi toženke ne predstavlja zadostnega pogoja za odobritev vloge. Iz takšnega potrdila namreč ni razvidno, da je šlo za daljšo bolezen, ki je študentu onemogočila študij. Tudi vse prijave vpisov pri toženki potekajo izključno elektronsko, zato se tožnik s tem sistemom ni srečal prvič. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločba Komisije za vpis Univerze v Ljubljani, Fakultete za strojništvo, s katero je le-ta zavrnila tožnikovo prošnjo za izjemen vpis v višji letnik (pravilno: ponovni vpis v drugi letnik) v študijskem letu 2015/2016. 7. Izpodbijana odločba temelji na določbi 153. člena Statuta UL. Le-ta določa, da se študent lahko izjemoma vpiše v višji letnik, če ni opravil vseh obveznosti, določenih s študijskim programom, kadar ima za to opravičene razloge kot npr. materinstvo, daljša bolezen, izjemne družinske in socialne okoliščine, priznan status osebe s posebnimi potrebami, aktivno sodelovanje na vrhunskih strokovnih, kulturnih in športnih prireditvah, aktivno sodelovanje v organih Univerze.

8. Tožnik je v svoji prošnji kot razlog za neopravljene obveznosti v študijskem letu 2014/2015 navajal bolezen. K prošnji je priložil tudi zdravniško spričevalo z dne 12. 5. 2015. Iz tega zdravniškega spričevala je razvidno, da je imel tožnik v študijskem letu 2014/2015 zdravstvene težave, zaradi katerih v šoli (na fakulteti) ni opravil vseh študijskih obveznosti. Po presoji sodišča predmetno zdravniško potrdilo z navedeno vsebino izkazuje daljšo bolezen (saj navaja celotno študijsko leto), zato sodišče ne sprejema zaključka, kot ga je naredil prvostopenjski upravni organ, da tožnikov razlog ni upravičen razlog iz 153. člena Statuta UL. Stališče prvostopenjskega organa, da bi moralo zdravniško potrdilo vsebovati anamnezo, potek zdravljenja in hospitalizacijo, je nepravilno in (celo) v nasprotju s 50. členom Zakona o zdravniški službi (ZZdrS), po katerem mora zdravnik varovati kot poklicno skrivnost podatke o zdravstvenem stanju bolnika in podatke o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja.

9. Nadalje je drugostopenjski organ kršil določbo drugega odstavka 254. člena ZUP, ker ni presodil vseh pritožbenih navedb. Drugostopenjski organ je namreč presojal samo pritožbeni ugovor, ki se je nanašal na upravičeni razlog tožnikove neoprave obveznosti, med tem ko ni presodil tožnikove navedbe, ki se je nanašala na sam vpis (da gre za ponovni vpis v isti letnik in ne za izjemni vpis v višji letnik študijskega programa).

10. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, oba akta odpravilo, kar sodišču omogoča določba tretjega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Prvostopenjski organ mora izdati nov upravni akt (o ponovnem vpisu v drugi letnik) v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno stališče sodišča (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

11. Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da mu mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca. Sodišče bo znesek plačane sodne takse tožniku, ker je s tožbo uspel, uradoma povrnilo na njegov osebni transakcijski račun, ko ga bo sporočil sodišču, zato tega zneska ni naložilo v plačilo toženi stranki.