Jedro

Tožencu svobodna gospodarska pobuda po prenehanju delovnega razmerja ni bila posebej prepovedana. Prepovedana bi bila tako le, če konkuriranje ne bi bilo pošteno oz. bi njegovo ravnanje na trgu pomenilo nelojalno konkurenco. Prepovedi nelojalne konkurence pa ne ureja ZOR. Zato uveljavljanega tožbenega zahtevka ni moč presojati po splošnih načelih odškodninskega prava.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo 582.224,00 SIT odškodnine. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporaba materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga ali spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku ali pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji poudarja, da je pravna podlaga tožbenega zahtevka ZOR ne pa Zakon o podjetjih. Zato se je v pritožbi tudi sklicevala na vzročno zvezo med ravnanjem toženca v času, ko je bil zaposlen pri tožeči stranki, in škodo, ki je tožeči stranki nastala. Vsi dokazi govorijo v prid namerni povzročitvi škode tožnici, ko je bil toženec pri njej še zaposlen. Delo je tožeči stranki prevzemal že, ko je bil še zaposlen. Kot vodja gostinstva je namreč vedel pod kakšnimi pogoji bo naročnik tožniku odpovedal pogodbo. Ker tožnik s tožencem ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, ni razumljivo, kako je pritožbeno sodišče kot bistveno okoliščino štelo prav to, da je med strankama nesporno, da v toženčevi pogodbi o zaposlitvi ni bilo konkurenčne klavzule.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, da revizijo zavrne kot neutemeljeo.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v tožbi trdi, da je toženec "namerno prevzemal in prevzel delo tožeči stranki, ko je bil pri njej še v delovnem razmerju." Teh trditev tožeča stranka ni dokazala. Do prenehanja pogodbe o opravljanju storitev družbene prehrane, sklenjene med tožečo stranko in podjetjem I. zaradi sklenitve druge pogodbe o opravljanju storitev družbene prehrane je prišlo namreč po prenehanju toženčevega delovnega razmerja. Na tej podlagi odškodninski tožbeni zahtevek tako ne more biti utemeljen (1. odst. 7. čl. Zakona o delovnih razmerjih - Ur.l. RS 14/90, 5/91 - v zvezi s 70. čl.in nasl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - Ur.l. SFRJ 60/89 in 42/90).

Tožeča stranka pa se je med postopkom sklicevala tudi na sklep delavskega sveta z dne 21.9.1990, ki se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje nanašal na omejitev svobodne gospodarske pobude po prenehanju delovnega razmerja. S sklicevanjem na ta sklep je tožeča stranka, sicer posredno, zatrjevala tudi kršitev prepovedi konkurence po prenehanju delovnega razmerja. Ob tem je potrebno poudariti, da tožeča stranka ne trdi, da bi v zameno za omejitev svobodne konkurence zaposlenih po prenehanju delovnega razmerja z omenjenim sklepom delavskega sklepa prevzela do njih kakršnekoli obveznosti. Zato tožbeni zahtevek tudi na tej podlagi ne more biti utemeljen. Če je v nasprotju z načeli pravne države zakonsko dopuščanje pogodbene ureditve delovnega razmerja, s katero delavec pristane na omejitev svoje svobode izbire poklica in svobode gospodarske pobude po prenehanju delovnega razmerja, ne da bi za to dobil ustrezno materialno nadomestilo (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-51/90 z dne 14.5.1992, Ur.l. RS 29/92), tudi omenjeni sklep delavskega sveta ne more tožencu preprečevati svobodne gospodarske pobude.

Iz povedanega sledi, da tožencu svobodna gospodarska pobuda po prenehanju delovnega razmerja ni bila posebej prepovedana. Prepovedana bi bila tako le, če konkuriranje ne bi bilo pošteno oz. bi njegovo ravnanje na trgu pomenilo nelojalno konkurenco. Prepovedi nelojalne konkurence pa ne ureja ZOR. Zato uveljavljanega tožbenega zahtevka ni moč presojati po splošnih načelih odškodninskega prava. V času zatrjevanega prevzemanja opravljanja storitev družbene prehrane je dejanja nelojalne konkurence sankcioniral Zakon o trgovini (Ur.l. SFRJ 46/90) v 30. in 31. členu (vsebinsko podobno ureja prepoved nelojalne konkurence 13. čl. Zakona o varstvu konkurence - Ur.l. RS 18/93). Ker pa v tožbenih trditvah ni opore niti za presojo, da je bila zatrjevana konkurenca nelojalna niti da bi bil toženec kot ustanovitelj oz. direktor podjetja, ki je nastopalo na trgu, pasivno legitimiran, tožbeni zahtevek tudi na tej podlagi ni utemeljen. Odločitvi sodišč sta tako pravilni.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP.