Jedro

Prvostopno sodišče je podcenilo vse omejitve tožničinih življenjskih aktivnosti, ki jih je opravljala in ki bi jih po rednem teku stvari opravljala v prihodnosti. Potrebno je poudariti in dati večjo težo dejstvu, da je tožnica profesorica telesne vzgoje in da je bila ob poškodbi stara šele 32 let. Bolečine in posledično manjša gibljivost v rami bo za tožnico tudi v bodoče pomenila hudo oviro pri opravljanju njenega poklica in športnem udejstvovanju izven delovnega časa. Zato je tožnica tudi glede na sodno prakso v podobnih primerih iz tega naslova upravičena do 850.000,00 SIT.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da mora tožena stranka v 15 dneh poleg že dosojene odškodnine tožeči stranki plačati še 300.000,00 (tristotisoč) SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.6.1998 dalje do plačila. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 150.803,90 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.12.1999 dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora tožnici plačati 1.048.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 48.800,00 SIT, ki predstavlja odškodnino za premoženjsko škodo, od 14.1.1997 dalje do plačila in od zneska 1.000.000,00 SIT, ki predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, od izdaje sodbe dalje do plačila, poleg tega pa ji je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov v znesku 110.771,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe 15.6.1998 do plačila. Glede na posamezne odškodninske naslove je prisodilo tožnici za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 300.000,00 SIT (namesto zahtevanega zneska 1.500.000,00 SIT), za strah 150.000,00 SIT odškodnine (namesto zahtevanega zneska 300.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 550.000,00 SIT odškodnine (namesto zahtevanega zneska 2.800.000,00 SIT). Tožeča stranka se je proti zavrnilnemu delu pritožila iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, poleg tega pa je priznana odškodnina v nasprotju z obstoječo sodno prakso in odločno prenizka. Da je temu res tako, nesporno izhaja že iz zavarovalne ponudbe zavarovalnice z dne 27.3.1997, ko je že prvič ponudila za izvensodno poravnavo za negmotno odškodnino 1.150.000,00 SIT. Pritožba nadalje ponavlja ugotovitve izvedenca o tem, kakšne telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je utrpela tožnica, nato pa ugotavlja, da je iz tega naslova povsem realen zahtevek 1.500.000,00 SIT. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je odločno prenizka. Potrebno je upoštevati, da je oškodovanka profesorica telesne vzgoje in da je aktivna tudi v drugih športnih dejavnostih izven službe. Poškodba in omejena gibljivost ramena ji pomeni hudo oviro pri poklicnem udejstvovanju. Pričakovati je zgodnja degenerativna obolenja sklepa in nevarnost, da pride do nezmožnosti za opravljanje njenega poklica. Izvedenec je izrecno na zahtevo oškodovanke podal dopolnitev mnenja z dne 5.7.1997, v katerem je izrecno zapisal, da gre za omejeno gibljivost ramena. Zato je povsem realen zahtevek 2.800.000,00 SIT. Tudi odškodnina za strah je prenizka. Po nezgodi je imela tožnica prave napade panike in je doživljala subjektivni občutek življenjske ogroženosti. To potrjuje izvedensko mnenje dr. P.G. z dne 30.10.1996. Sodišče navedenega mnenja ni upoštevalo in je v navedenem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Vsaka poškodba osebe, ki je odvisna od telesne kondicije in telesnega zdravja, povzroča toliko intenzivnejši strah. Glede na dejstvo, da je bil ogrožen njen poklic, poleg tega pa je pričakovati tudi degenerativne spremembe, je očitno, da je zahtevana odškodnina v znesku 300.000,00 SIT povsem realna. Predlaga spremembo oziroma podrejeno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Pritožba je delno utemeljena. Pritožba povzema ugotovitve sodnega izvedenca medicinske stroke dr. Šikovca v njegovem izvedeniškem mnenju, ki ga je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo in tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede tožničinih poškodb, jakosti in trajanja telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem. Pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica v obdobju od 1.6.1996 do 12.6.1996 ni bila v bolniškem staležu, kot to zatrjuje pritožba, pri tem pa navedlo, da zdravstvena dokumentacija tega ne potrjuje in da je sama tožnica v pripravljalni vlogi navedla, da je v tem obdobju hodila v službo in kot učiteljica telovadbe prisostvovala pouku, vendar fizično ni bila aktivna. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljeni obseg škode iz tega naslova zavrača stališče pritožbe in šteje, da je bila odškodnina iz navedenega naslova odmerjena v skladu s členom 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju: ZOR), ne da bi pri tem prišlo do nedopustnih razmerij med odškodninami za primerljive vrste škode in ne da bi odškodnina v navedeni višini nasprotovala standardom in namenu iz člena 200/2 ZOR. Tudi odškodnina za strah je bila odmerjena v primerni višini. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da je tožnica utrpela tako primarni strah kot sekundarni strah za izid zdravljenja. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da se je pri tožnici takoj po prometni nezgodi pojavil strah hude intenzitete, ki je trajal do pregleda pri travmatologu in sicer eno uro, po štirinajstih dneh pa se je pojavil znova, ker je bilo tožnico strah, da ne bo več zmogla opravljati svojega poklica. Ta strah pa je po treh tednih izzvenel in se pojavljal občasno kot sekundarni strah zmerne intenzitete ob vsakem poslabšanju, s časom pa je tudi ta strah izzvenel. Iz razlogov v sodbi je razvidno, da je sodišče prve stopnje vpogledalo in pri svoji odločitvi upoštevalo tudi psihiatrično potrdilo dr. G. z dne 30.10.1996, kar pritožba očita prvostopnemu sodišču, saj se ugotovitve iz tega potrdila ujemajo z ugotovitvami v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke dr. Š., ki jih povzema sodišče prve stopnje v razlogih sodbe. Tožnica pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni upravičena do višje odškodnine iz tega naslova. Pritožbi je bilo mogoče delno ugoditi le v delu, ki zadeva iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnici prisojeno odškodnino v znesku 550.000,00 SIT. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo prenizko odškodnino. Sodišče prve stopnje je sicer dejstva, ki vplivajo na odmero odškodnine iz tega naslova, pravilno in popolno ugotovilo, vendar pa je nato očitno podcenilo vse omejitve tožničinih življenjskih aktivnosti, ki jih je opravljala in ki bi jih po rednem teku stvari opravljala v prihodnosti. Potrebno je poudariti in dati večjo težo dejstvu, da je tožnica profesorica telesne vzgoje in da je bila ob poškodbi stara šele 32 let. Bolečine in posledično manjša gibljivost v rami bo za tožnico tudi v bodoče pomenila hudo oviro pri opravljanju njenega poklica in športnem udejstvovanju izven delovnega časa. Zato je tožnica tudi glede na sodno prakso v podobnih primerih iz tega naslova upravičena do 850.000,00 SIT, kar predstavlja v tem primeru primerno zadoščenje (200 in 203. člen ZOR). Do višje odškodnine iz tega naslova pa tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnica ni upravičena. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je tožnici za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti poleg pravnomočno prisojene odškodnine v znesku 550.000,00 SIT priznalo še 300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.6.1998 dalje do plačila (4. točka 373. čl. Zakona o pravdnem postopku; postopku (Ur.l. SFRJ 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92; v nadaljevanju: ZPP). Sicer pa je pritožbeno sodišče glede na to, da ni našlo nobenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora glede na določbo 2. odstavka 365. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP). Izrek o stroških postopka temelji na določbi 2. odst. 154. člena ZPP in 2. odst. 166. čl. ZPP. Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v tej pravdi je bilo treba spremeniti tudi izrek o stroških na prvi stopnji in odločiti o stroških na drugi stopnji. Tožnica je uspela s tožbenim zahtevkom na prvi stopnji z 29,56 %. Njeni pravdni stroški na prvi stopnji so po odmeri sodišča prve stopnje znašali 431.633,50 SIT. 29,56 % od tega zneska je 127.590,86 SIT. Poleg tega je bila tožnica upravičena do celotne povrnitve stroškov za dodatek k izvedeniškem mnenju v višini 11.495,00 SIT, torej njeni stroški na prvi stopnji do katerih je upravičena znašajo 139.085,86 SIT. Pritožbeni stroški tožnice znašajo skupaj 141.192,48 SIT ( za sestavo pritožbe 750 točk X 87,40 SIT je 65.550,00 SIT, za poročilo stranki 10 točk X 87,40 SIT je 874,00 SIT, taksa za pritožbo 72.000,00 SIT in izdatki za stranko 2.768,48 SIT). Tožnica je s pritožbo uspela z 8% in je tako upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov s strani tožene stranke v znesku 11.718,04 SIT. Pritožbeni stroški so bili odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. Skupaj je torej tožnica upravičena do povrnitve stroškov v znesku 150.803,90 SIT, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l.RS, št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l.SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92.