Jedro

Pravnomočnost sodne odločbe, ki v skladu s 319. in 320. členom ZPP sodišče veže, se namreč nanaša le na njen izrek, ne pa tudi na morebitne razloge sodne odločbe in v njih ugotovljeno dejansko stanje.

Ker tožnica ni navajala in predlagala nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, kateri dolgovi in v kakšnem obsegu so bili glede na različne vire poplačila dolgov, poplačani iz dela toženca, je povsem pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici, na kateri je bilo v tej pravdi tako trditveno kot tudi dokazno breme, ni uspelo dokazati na njeni strani prikrajšanja in na strani toženca obogatitve zaradi poplačila osebnih dolgov toženca iz sredstev skupnega premoženja v času njune izvenzakonske skupnosti, saj je toženec nasprotno dokazal, da dolgov (vsaj v pretežnem delu) ni poplačal iz svojih dohodkov, ustvarjenih v času skupnosti, pač pa jih je poplačal iz svojega lastnega posebnega premoženja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v celoti potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 410,65 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je le-ta zahtevala, da ji tožena stranka plača 6.890,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2014 dalje, v 15 dneh in zahtevala, da ji tožena stranka povrne pravdne stroške v 15 dneh, kasneje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod točko II. izreka pa je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki plačati 1.575,92 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od datuma pravnomočnosti te sodbe, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica), ki sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi najprej povzameta bistveno vsebino spora in odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa sodišču prve stopnje očita neprepričljivost njegovih razlogov. Izpostavlja, da je glede svojih prihrankov v tožbi trdila, da je imela prihranke v višini 5.430,89 EUR pred pričetkom skupnosti in da jih je porabila za skupne potrebe. V dokaz je v spis vložila izpisek TRR prometa, iz katerega so razvidni prihranki, izpovedala pa je, da je te prihranke vložila v hišo. Tožnica se sklicuje tudi na izpoved toženca, da ve, da je tožnica s temi prihranki kupovala vrata in spalnico, za drugo pa ne ve. Nerazumljiva je tožnici ugotovitev sodišča prve stopnje, da „tožeča stranka ni dokazala, da je prihranke porabila za skupne potrebe,“ saj vsi dokazi temu pritrjuje, celo še izpoved toženca, proti temu dejstvu pa ne govori noben dokaz. Glede dolga do Zavarovalnice A. tožnica izpostavlja, da je toženec zatrjeval, da je bil v resnici dolg njegovih staršev toženca, kasneje pa je priznal kot nesporno, da je bil to njegov lastni dolg. Prav tako je najprej trdil, da je dolgove poplačal iz prodaje drv ter živine ter drugih pridelkov, dolg do C. C. pa s posekom gozda, ki ga je podedoval od staršev, pri čemer naj bi šlo za k.o. A. Tekom izpovedi pa je toženec izpovedal, da je dolgove poplačal s posekom lesa v D., z vinom in kmetijskimi pridelki, kasneje pa tudi še, da je poplačeval še iz denarja, ki ga je zaslužil, ko je delal s strojem. Priča B. je izpovedala, da je bil pri poseku v D., da ni bilo nekaj strašno velikega poseka, priča D. D. pa je izpovedal, da je s posekom v D. odplačal dolg svoji materi, da se mu zdi, da je bile to pred življenjsko skupnostjo pravdnih strank, še naprej pa, da je tudi živina šla za poplačilo dolga materi. Tožnica meni, da niti sam toženec ni izpovedal tako, kot je bilo zatrjevano. Sekalo bi se naj v D. in ne v A. (od koder je sicer toženec). Prav tako je toženec izpovedal, da je (vsaj tudi) delala s strojem in s tem denarjem odplačevala dolgove. Prihodki z dela pa so skupno premoženje. Enako sta priči C. C. in Č. Č. izpovedovali, da se je sekalo v D., C. C. , da ni bilo veliko, Č. Č. pa celo, da je to, poleg prodaje živine, šlo za poplačilo tretjega dolga. S tako nasprotujočimi dokazi, ki gredo celo po sami izpovedi toženca v čisto drugo smer kot trditve, ob izostanku kakršnihkoli listinskih dokazov, za katere vemo, da sečnjo in prodajo živine absolutno spremljajo, po mnenju tožnice toženec ne more premagati dokaznega bremena, ki pa je na njegovi strani, če želi dokazati, da je poplačilo dolgov posebnega premoženja tudi izviralo iz posebnega premoženja. Po mnenju tožnice ob povsem nekonkretnih trditvah, ko ni niti določno opredeljeno, kaj naj bi prodal, kdaj, vrednostno pa sploh ne, pa toženec ni zmogel niti trditvenega bremena. Tožnica še izpostavlja, da je izrecno opozarjala, da toženec ne predloži nobenih listin, pa te za poseke gotovo obstajajo, da je toženec navajal, da je opravljal posek v gozdu, prej last svojih staršev, tj. v O., izpoveduje pa, da je sekal v D., da je toženec izrecno izpovedoval, da je denar zaslužil (vsaj tudi) z delom z bagrom in gre za skupno premoženje, o čemer vse bi se moralo sodišče vsaj izreči, a se ni in gre za kršitev pravil postopka, sodbe pa ni mogoče preskusiti. Sodišču prve stopnje tožnica tudi očita, da je zavrnilo njen dokazni predlog z opravo poizvedbe pri Zavodu za gozdove glede poseka lesa v gozdu v D. in angažmaju izvedenca kot prepozen, čeprav je tožnica opozarjala, da ne more predlagati poizvedb in izvedenca preje, kot pa se toženec sploh izjasni, kje bi naj ta posek opravil, dodatno pa še, da se izpoveduje, da je posek opravljen v D., trdi pa se, da je opravljen k.o. A., na kmetiji staršev. Ne glede na to, da ni sprejelo predlaganih dokazov, čeprav tožene nikoli ni zatrjeval, da je sekal v D., pa sodišče prve stopnje tožeči stranki (verjetno pravilno toženi stranki oziroma tožencu) dopušča celo spremembo trditev skozi izpovedi stranke in prič. To po mnenju tožnice ni prav. Če sodišče dovoljuje tožencu spremembo trditev skozi izpovedi stranke in prič, česar že tako ne bi smelo, bi moralo tožnici dovoliti vsaj, da to izpodbija. Ob koncu pritožbe tožnica izpostavlja še, da je v skladu s sodno prakso mogoče obravnavati vlaganja posebnega premoženja v skupno premoženje ne kot obogatitev skupnega premoženja napram posebnemu, ampak kot večji delež na skupnem premoženju tistega, čigar posebno premoženje se je porabilo v skupne namene (npr. VSL II Cp 1970/2016). V končni fazi po njenem mnenju to niti ni zelo pomembno, saj je rezultat enak tako ali drugače. Vendar pa je med pravdnima strankama že tekel spor in je tožnica zatrjevala dejansko enako kot v predmetni zadevi, da so šli prihranki v hišo, saj sta se pravdni stranki ob začetku zveze skupaj vselili. Tedaj je višje sodišče v obrazložitvi navedlo, da „da toženki ni uspelo dokazati, da bi pohištvo spalnice kupila ravno iz svojih prihrankov, torej da gre za njeno posebno premoženje“ in „Zato pritožba ne more uspešno izpodbiti zaključka, da prvi toženki ni uspelo dokazati, da gre za posebno premoženje prve toženke, nabavljeno izključno iz njenih prihrankov.“, istočasno pa tudi ni našlo razlogov, da bi bil delež tožene stranke (v predmetni pravdi tožeče) večji. Tožnica meni, da bi bilo zelo napak in nepravično uporabiti različno sodno prakso med istima strankama. Posledično pa tožnica graja tudi stroškovno odločitev, saj je potrebno njenemu zahtevku ugoditi.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) je na pritožbo tožnice odgovoril, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba tožnice ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnica od toženca iz naslova neupravičene obogatitve zahtevala plačilo zneska 6.890,79 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Trdila je, da je med pravdnima strankama bila vzpostavljena življenjska skupnost, ki je trajala od začetka leta 2010 do 25. 5. 2014 in da sta že bili v sporu zaradi obsega skupnega premoženja in deležih na skupnem premoženju, pri čemer je bilo že pravnomočno ugotovljeno, da je prispevek pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja enak. Niso pa bile predmet postopka terjatve posebnega premoženja pravdnih strank do skupnega premoženja in terjatve skupnega premoženja do posebnega premoženja. Terjatve in dolgovi predstavljajo prav tako skupno premoženje, kot vse ostalo. Tožnica je v skupnost prinesla 5.430,89 EUR, na drugi strani pa je toženec v skupnost vstopil z dolgom Zavarovalnice v višini 6.218,84 EUR ter dolgom v korist B. B. v višini 2.131,85 EUR. Vse troje predstavlja potrditvah tožnice posebno premoženje. Do prenehanja življenjske skupnosti je tožnica porabila svoje posebno premoženje za potrebe skupnosti, toženec pa je v času skupnosti dolgove odplačal. Toženec je sicer v prej omenjeni pravdi vse opravičeval s prihodki iz posebnega premoženja, to je sekanjem gozdov, čemur je sodišče sledilo glede nakupa traktorja, nato pa več ne. Ker drugih prihodkov pravdni stranki, razen prihodkov iz dela nista imeli, je potrebno šteti, da gre za terjatev do posebnega premoženja tožnice do skupnega premoženja oziroma terjatev skupnega premoženja do osebnega premoženja toženca. Prišlo je do neopravičene obogatitve na eni strani in osiromašenja na drugi, za kar pa ob odpadu temelja življenjske skupnosti ni več opravičila. Ker gre obakrat za denarno terjatev, je vse deljivo in tako je tožnica terjala polovico vseh navedenih zneskov.

7. Pri odločanju o tožbenem zahtevku tožnice je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavlja določilo 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o neupravičeni obogatitvi, ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tako je morala tožnica dokazati na svoji strani prikrajšanje, na toženčevi strani obogatitev, vzročno zvezo in odsotnost pravnega temelja.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1 ugotovilo in zaključilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da sta bili zunajzakonska partnerja, ki sta živela skupaj na naslovu v ... od leta 2009 do maja 2014, ko je njuna skupnost razpadla, in se je toženec odselil, da se jima je v skupnosti rodila hči in da je imel toženec v tistem času odprta dva dolga in sicer do Zavarovalnice A. d.d. v višini 6.218,84 EUR in do B. B. v višini 2.131,85 EUR. Nadalje je še ugotovilo in zaključilo, da tožnici ni uspelo dokazati, da je prihranke porabila za skupne potrebe, prav tako pa tudi ne, da so bili dolgovi toženca poravnani iz njegovih dohodkov, ustvarjenih v času skupnosti, saj je tožencu uspelo dokazati, da je oba dolgova poplačal iz svojega lastnega posebnega premoženja. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnici ni uspelo dokazati niti prikrajšanja na eni strani niti obogatitve na drugi strani, zato je njen tožbeni zahtevek kot neutemeljenega v celoti zavrnilo.

9. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zagrešilo kršitev pravil postopka in da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se ni izreklo o opozorilih tožnice, da toženec ne predloži nobenih listin, pa te za poseke gotovo obstajajo, da je toženec navajal, da je opravljal posek v gozdu, prej last svojih staršev, tj. v O., izpoveduje pa, da je sekal v D., da je toženec izrecno izpovedoval, da je denar zaslužil (vsaj tudi) z delom z bagrom in gre za skupno premoženje. Tako zatrjevana kršitev, ki sicer ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot ji to zmotno smiselno očita pritožba, temveč kvečjemu absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi kršitve pravice do izjave, pa ni podana. Čeprav se o teh vprašanjih ni izreklo izrecno, pa je iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da se je s temi vprašanji in navedbami tožnice sodišče prve stopnje seznanilo in jih tudi obravnavalo, saj je obrazloženo zavrnilo (kot prepozen) tožničin dokazni predlog za opravo poizvedb pri Zavodu za gozdove glede poseka lesa2, v točkah 12. in 13. obrazložitve izpodbijane sodbe je povzelo izpoved toženca in prič D. D. ter Č. Č. tudi v delu, v katerem so izpovedovali o opravljenih posekih lesa in o delu z bagrom, na podlagi tako izvedenih dokazov pa je končno v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe tudi zaključilo, da toženec dolgov ni poplačal iz svojih dohodkov, ustvarjenih v času skupnosti, pač pa jih je poplačal iz svojega lastnega posebnega premoženja, s čimer se je sodišče prve stopnje izreklo tudi o trditvah tožnice, da toženec ni dokazal opravljenih posekov in da je dolgove poplačal z delom z bagrom kot skupnim premoženjem. Ob tem je le še dodati, da so dokazna sredstva po določbah ZPP načelno enakovredna oziroma prirejena, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. Če torej stranka predlaga dokaze, pri tem ne veljajo nobene omejitve glede dokaznih sredstev3. V predmetni zadevi je toženec v namene dokazovanja svojih trditev o posekih lesa predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje zgoraj omenjenih prič, tem dokaznim predlogom pa samo zaradi dejstva, da ni predložil listin, s katerimi bi tudi (lahko) dokazoval zatrjevane poseke lesa ter prodajo živine in pridelkov, ni mogoče odvzeti pravne veljavnosti pri dokazovanju zatrjevanih posekov lesa.

10. V zvezi z zavrnitvijo s strani tožnice predlaganih dokazov z opravo poizvedb pri Zavodu za gozdove o opravljenih posekih lesa in angažmaju izvedenca na naroku dne 11. 5. 2021 kot prepoznih, tožnica sicer konkretizirano ne uveljavlja nobene procesne kršitve. Ker pa iz njene pritožbe izhaja nasprotovanje temu dokaznemu sklepu sodišča prve stopnje, takšno nasprotovanje pa je tožnica, prav tako nekonkretizirano, podala tudi že na naroku dne 11. 5. 2021, je pritožbeno sodišče štelo, da tožnica sodišču prve stopnje s temi pritožbenimi navedbami vsebinsko očita kršitev določil o prekluziji dokaznih predlogov, t.j. kršitev določila 286. člena ZPP, ki sicer predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana le v primeru, če je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V konkretnem primeru pa ta kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje povsem pravilno oba tožničina dokazna predloga zavrnilo kot prepozna. Toženec je namreč že pred prvim narokom za glavno obravnavo trdil, da je svoje dolgove poplačal iz prodaje drv ter živine in drugih pridelkov iz svoje domačije, torej iz sredstev njegovega posebnega premoženja oziroma premoženje njegovih staršev, natančneje je način poplačila dolgov opisal v vlogi z dne 28. 2. 2020, zato bi lahko oziroma bi morala tožnica ta dokazna predloga podati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Dejstvo, ki ga v pritožbi izpostavlja tožnica, da se je šele po izpovedi toženca ugotovilo, da naj bi se poseki lesa opravljali v D., ne pa v k.o. O., na pravilnost tega zaključka nima prav nobenega vpliva, saj se tema dokazovanja s tem ni spremenila, tudi sicer pa je bil toženec zaslišan že na prvem naroku za glavno obravnavo dne 16. 2. 2021, kar pomeni, da bi lahko tožnica takšna dokazna predloga podala najkasneje do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo. Če bi bila dokazna predloga podana pravočasno, bi ju ob zatrjevano drugačni izpovedi toženca (ali pa morebiti prič, ki so bile zaslišanje kasneje) tožnica lahko le ustrezno prilagodila tako ugotovljenemu dejanskemu stanju in s takšno prilagoditvijo ne bi bila prekludirana.

11. Pritožbene navedbe tožnice v delu, v katerem se sklicuje na svojo izpoved, izpoved toženca in na izpoved kot prič zaslišanih D. D. in Č. Č., ki jih v določenih delih tudi povzema ter njena razlaga vsebine izvedenih dokazov, predstavljajo njeno lastno dokazno oceno izvedenih dokazov in njeno nestrinjanje s samo dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar vse pa predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa tudi ni podan. S tem, ko tožnica opozarja zgolj na posamezne dele svoje izpovedi, izpovedi toženca in izpovedi prič, opozarja le na tisto, kar je njej v korist, prezre pa celoto. V točkah 12. in 13. obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč sodišče prve stopnje v bistvenem povzelo celoto vseh zgoraj omenjenih izpovedi, jih dokazno ocenilo, nato pa na njihovi podlagi sprejelo dejanske zaključke v točkah 14. in 15. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih je tudi zadostno obrazložilo. V izogib ponavljanju se na vse te razloge dokazne ocene in dejanskih zaključkov v točkah od 12. do 15. obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, ki so prepričljivi in življenjsko logični in tudi pravno pravilni, sodišče prve stopnje pa jih je sprejelo upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP, sklicuje tudi pritožbeno sodišče, saj jih tožnica z lastno enostransko dokazno oceno ne more omajati.

12. Že iz v pritožbi povzete izpovedi tožnice same, da je svoje prihranke vložila v (svojo oziroma mamino) hišo4, t.j. v hišo, ki ne spada v skupno premoženje pravdnih strank, tako izhaja pravilnost zaključka sodišča prve stopnje v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnica ni dokazala, da je prihranke porabila za skupne potrebe. Drugačnega zaključka pa ne omogoča niti izpoved toženca, ki jo izpostavlja tožnica v pritožbi, da je tožnica s prihranki kupovala vrata in spalnico, saj je tudi pri teh vložkih šlo za vlaganje v hišo, ki ni predmet skupnega premoženja pravdnih strank in ne za porabo za skupne potrebe pravdnih strank. Pravilnosti tega dejanskega zaključka sodišča prve stopnje tožnica ne more uspešno izpodbiti niti s sklicevanjem na drugačne dejanske zaključke sodišča v drugi že pravnomočno zaključeni pravdni zadevi, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 321/2018, da tožnici (tam toženki) ni uspelo dokazati, da bi pohištvo spalnice kupila ravno iz svojih prihrankov, torej da gre za njeno posebno premoženje, saj takšna drugačna ugotovitev dejanskega stanja v drugi pravdni zadevi sodišča ne veže. Pravnomočnost sodne odločbe, ki v skladu s 319. in 320. členom ZPP sodišče veže, se namreč nanaša le na njen izrek5, ne pa tudi na morebitne razloge sodne odločbe in v njih ugotovljeno dejansko stanje.

13. Čeprav je toženec izpovedal, kot to pravilno izpostavlja tudi tožnica v pritožbi, da je dolgove poplačal (tudi) iz denarja, ki ga je zaslužil, ko je delal s strojem (bagrom), pa je pred tem izpovedal tudi, da je dolgove poplačal iz izkupička od prodaje lesa v D., od prodaje vina, živine in od prodaje kmetijskih pridelkov iz domačije v O.6 Ker tožnica ni navajala in predlagala nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, kateri dolgovi in v kakšnem obsegu so bili glede na različne vire poplačila dolgov, poplačani iz dela toženca z bagrom, pa je povsem pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnici, na kateri je bilo v tej pravdi tako trditveno kot tudi dokazno breme, ni uspelo dokazati na njeni strani prikrajšanja in na strani toženca obogatitve zaradi poplačila osebnih dolgov toženca iz sredstev skupnega premoženja v času njune izvenzakonske skupnosti, saj je toženec nasprotno dokazal, da dolgov (vsaj v pretežnem delu) ni poplačal iz svojih dohodkov, ustvarjenih v času skupnosti, pač pa jih je poplačal iz svojega lastnega posebnega premoženja, kar sta potrdili tudi zaslišani priči D. D. in E. E.7

14. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno zaključilo, da tožnica, na kateri je bilo dokazno breme, ni uspela dokazati, da je prihranke porabila za skupne potrebe, prav tako pa tudi ne, da so bili dolgovi toženca poravnani iz njegovih dohodkov, ustvarjenih v času skupnosti, ki spadajo v skupno premoženje, saj je tožencu uspelo dokazati, da je oba dolgova poplačal iz svojega lastnega posebnega premoženja, da torej tožnici ni uspelo dokazati niti prikrajšanja na eni strani niti obogatitve na drugi strani, zato je njen tožbeni zahtevek na podlagi takšnih dejanskih zaključkov ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 190. člena OZ, povsem pravilno kot neutemeljenega zavrnilo v celoti.

15. Tožnica odločitve o stroških pravdnega postopka ne izpodbija konkretizirano, veže jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa tožnica s pritožbo ni uspela, je tudi njena pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

16. Pritožba tožnice se ob obrazloženem tako pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnice zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

17. Tožnica s svojo pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pa mora tožencu povrniti vse njegove potrebne pritožbene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožencu ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) ter vrednosti odvetniške točke v času izdaje te sodbe (0,60 EUR) priznalo naslednje pritožbene stroške: za sestavo odgovora na pritožbo 500 točk (Tar. št. 21/1 OT), za končno poročilo stranki 50 točk (Tar. št. 39/3 OT), za materialne stroške 11 točk (2% od skupne vrednosti storitev po 11. členu OT) in 74,05 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT), skupaj 410,65 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške je tožnica dolžna tožencu povrniti v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

1 Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 8. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 11. 5. 2021. 3 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-854/05-14 z dne 07. 02. 2007. 4 Primerjaj zapisnik o prepisu zvočnega posnetka dela naroka z dne 16. 2. 2021, ki vsebuje prepis izpovedi tožnice (l. št. 62-65 spisa). 5 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 33/2014 z dne 8. 10. 2015. 6 Primerjaj zapisnik o prepisu zvočnega posnetka dela naroka z dne 16. 2. 2021, ki vsebuje prepis izpovedi toženca (l. št. 65-67 spisa). 7 Primerjaj zapisnik o prepisu zvočnega posnetka dela naroka z dne 11. 5. 2021, ki vsebuje prepis izpovedi prič D. D. in E. E (l. št. 73-75 spisa).