Jedro

Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe le povzela mnenje sicer pristojne strokovne komisije, o razlogih za svojo odločitev pa ni navedla ničesar niti glede ugotovljenega dejanskega stanja niti glede razlogov, ki so bili odločilni za presojo dokazov, ki so narekovali odločitev. Zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 1030-4/2013/6 z dne 12. 12. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR s pripadajočim DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se A.A. (tožeči stranki) ne dodeli republiška priznavalnina (točka 1. izreka) in da stroški v zvezi s to odločbo niso znani (točka 2. izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožeča stranka predlagala, da se ji za prispevek k slovenski kulturi dodeli republiška priznavalnina. Strokovna komisija za področje glasbene umetnosti, ki jo je minister, pristojen za kulturo, ustanovil za pomoč pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev iz 3. člena Uredbe je vlogo tožeče stranke obravnavala in ugotovila, da tožeča stranka ob ustvarjanju in po ustvarjanju glasbe kot instrumentalist (organist), svoje aktivnosti usmerila v pedagoško delo (kot učitelj klavirja in orgel). Na področju glasbene umetnosti žal ne izkazuje potrebnih pogojev za dodelitev republiške priznavalnine, saj v času aktivnega delovanja ni prejela nacionalnih oziroma mednarodno priznanih nagrad s tega področja, njena sicer pestra glasbena dejavnost ne obsega referenčnih nastopov v domačem in mednarodnem prostoru. Tožeča stranka prav tako ni dosegla širše prepoznavnosti in odmevnosti med strokovno javnostjo zato meni, da kljub določenim dosežkom ne izkazuje vrhunskega ustvarjalnega opusa, prav tako pa njeno delo ne predstavlja bistvenega doprinosa k razvoju področja na katerem je deloval, kar bi opravičevalo dodelitev priznavalnine. Na podlagi navedenega je tožena stranka po pregledu pisne dokumentacije in presoji mnenja strokovne komisije ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za dodelitev republiške priznavalnine, ki so določeni v 3. členu Uredbe, zato je tožeči stranki ni dodelila republiške priznavalnine.

Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja. Smiselno ugovarja sami obrazložitvi izpodbijane odločbe saj je tožena stranka prišla v nasprotje s samo seboj glede na to, da ji je zaradi uspehov v preteklosti že priznala pravico do plačila prispevkov iz državnega proračuna. Po tem ko natančno po letih navede vse nastope in uspehe ter kritike na izvedene koncerte zaključi, da je v s svojim minulim delom nedvomno pomembno prispevala k slovenski kulturi saj je njeno ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznavno po izjemnem prispevku oziroma profesionalnosti intelektualnih storitev kar izhaja iz dokazila o prejemu pomembnega tujega priznanja in dokumentiranih kritičnih odmevov strokovne javnosti pa tudi iz enciklopedičnih zapisov in vrednotenja v strokovni literaturi. Tožeča stranka ima kot orglar ustrezno strokovno izobrazbo. Njeno delo glede izvirnosti, kreativni pristop, duhovna dognanost in strokovno neoporečnost, pomeni pomemben prispevek k slovenski kulturi tako, da jo je tožena stranka vpisala v razvid samostojnih ustvarjalcev s področja kulture kot instrumentalista (orglarja) kar izhaja iz odločb tožene stranke iz leta 1989, 1999 in 2004. Toženi stranki očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek ter ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke ter odgovarja na tožbene ugovore. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka v nadaljnji pripravljalni vlogi obrazloženo prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in vztraja pri tožbenih navedbah.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) v 90. členu določa, da lahko upokojenemu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ne ustreza danemu prispevku, minister dodeli republiško priznavalnino po posvetovanju s strokovno komisijo s področja kandidatovega dela iz 20. člena tega zakona (prvi odstavek 90. člena ZUJIK). Pri določanju višine republiške priznavalnine se upošteva tudi socialne okoliščine. Republiška priznavalnina se lahko prizna tudi kot dodatek k družinski pokojnini. Podrobnejše pogoje in postopek za pridobitev republiške priznavalnine pa predpiše vlada (drugi do tretji odstavek 90. člena ZUJIK). Uredba o republiških priznavalninah na področju kulture (v nadaljnjem besedilu Uredba) v 2. členu določa, da dodeli republiško priznavalnino upokojeni osebi na področju kulture minister, če je ta oseba posebej pomembno prispevala k slovenski kulturi, njena pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku. Šteje se, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebno pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznavno po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev, za kar predloži dokazila o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju (1. alinea 3. člena Uredbe) ter dokumentirane kritične odmeve strokovne javnosti, oziroma enciklopedične zapise, oziroma vrednotenja v strokovni literaturi (1. alinea 3. člena Uredbe). O dodelitvi priznavalnine in njeni višini odloči minister z odločbo, po posvetovanju s strokovno komisijo, imenovano na podlagi 20. člena ZUJIK.

V zadevi ni sporno, da je izpodbijana odločba upravni akt, ki je bil izdan v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sodišče se strinja z ugovorom tožeče stranke, glede pomanjkljivosti obrazložitve saj izpodbijana odločba nima razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana odločba je v skladu s pravno teorijo konkretni individualni, posamični upravni akt, ki se nanaša na določeno upravno zadevo ter je z njo meritorno odločeno o zahtevku stranke. Odločba je torej akt organa iz katerega se da sklepati na njegovo odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v konkretni zadevi. Odločba mora zato obsegati obvezne sestavine ki jih določa 210. člen ZUP. Med drugim mora biti odločba tudi obrazložena kot je predpisano v 214. členu ZUP (razen v primerih ko je dopustna skrajšana obrazložitev). V skladu z navedeno določbo mora obrazložitev odločbe vsebovati dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru s presojo dokazov. Iz navedenega mora biti razvidno, na kakšen način in na podlagi katerih dokazov, izpeljanih v postopku, je organ ugotovil dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev v upravni zadevi. Organ je dolžan razložiti, katere dokaze je upošteval, zakaj ni upošteval navedb in predlogov, ki jih je dala stranka. Nadalje mora obrazložitev vsebovati navedbo in tolmačenje materialnih predpisov oziroma posameznih določb teh predpisov, ki so bili podlaga za odločitev ter pravno presojo in sklepanje, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v dispozitiv odločbe. Če obrazložitev odločbe take vsebine nima, stranka nima možnosti, da razloge izpodbija pa tudi sodišče v takem primeru ne more preizkusiti zakonitosti odločbe.

V konkretnem primeru je tožena stranka v utemeljitvi odločitve le povzela mnenje sicer pristojne komisije, o razlogih za svojo odločitev pa ni navedla ničesar niti glede ugotovljenega dejanskega stanja niti glede razlogov, ki so bili odločilni za presojo dokazov, ki so narekovali odločitev. Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo pojasnila svojo odločitev, vendar po ustaljeni ustavnosodni praksi pomanjkljive obrazložitve odločbe ni mogoče nadomestiti z navedbami v odgovoru na tožbo, saj je s tem stranki odvzeta možnost do učinkovitega pravnega varstva. Ugotovljeno dejansko stanje in razlogi, ki so bili odločilni za odločitev, namreč morajo biti navedeni v odločbi. Ker izpodbijana odločba take obrazložitve ne vsebuje, ni mogoče preizkusiti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja niti zakonitosti odločbe. Navedena kršitev pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka, ki ji že sama po sebi narekuje odpravo take odločbe.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka v obravnavanem primeru kršila pravila postopka to pa je vplivalo na zakonitost odločitve, je tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo tožena stranka potem, ko bo razjasnila dejansko stanje ter ocenila predložene dokaze glede delovanja tožeče stranke morala ponovno odločiti o zahtevku tožeče stranke, pri čemer bo morala svojo odločitev obrazložiti v skladu z določbami ZUP.

K točki II. izreka: Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS ter pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu. Glede na to, da je bila zadeva rešena na seji in tožnika v postopku zastopal pooblaščenec ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR skupaj z DDV. Upoštevaje sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 411/2001 pavšalni znesek določen v drugem odstavku 3. člena Pravilnika predstavlja znesek povrnjenih stroškov in ne vključuje DDV za odvetniške stroške.