Jedro

Obtoženega, državljana Srbije na Republiko Slovenijo ne vežjo nobene osebne navezne okoliščine zato je nedvomno podan razlog begosumnosti.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obtoženi s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval. Ugotovljene objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja izkazujejo, da gre za eno težjih kaznivih dejanj.Subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na obtoženčeve osebne lastnosti (vztrajnost, trdna odločenost, premišljenost in koristoljubnost pri izvršitvi kaznivega dejanja) in obtoženčeva brezposelnost, in dejstvo, da nima lastnih sredstev za preživljanje, in je brez vsakršnega premičnega in nepremičnega premoženja, po prepričanju pritožbenega sodišča, v medsebojni zvezi razumno utemeljujejo sklep, da je obtoženčeva ponovitvena nevarnost izrazita.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju ugotovil, da so priporni razlogi zoper obtoženega podani.

2. Sklep s pravočasno pritožbo izpodbija zagovornica obtoženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vsebinsko pa napada zaključek sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti, nujnosti in sorazmernosti podaljšanega pripora. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega sklepa ter odpravo pripora. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP kot tudi v okviru pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obtoženega in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, da je še vedno begosumen in ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obtoženega tudi sorazmeren ukrep, zato so pritožbeni očitki o zmotni ugotoviti dejanskega stanja in o obremenjenosti sklepa s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP neutemeljeni.

5. Pritožba ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu. Pritožbeno sodišče pa sprejema prepričljive, celovite in jasne razloge sodišča prve stopnje iz 3. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.

6. Utemeljeni so razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zaključilo, da obtoženega, državljana Srbije, (kjer ima stalno bivališče in naj bi opravljal priložnostna dela), na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene osebne navezne okoliščine, saj nima prijavljenega niti stalnega niti začasnega bivališča, nima družine, znancev, in nikakršnega premoženja, zato je nedvomno podan razlog begosumnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega utemeljeno sklepalo, da obtoženi prosto prehaja meje evropskih držav, in naj bi se v Sloveniji nahajal zgolj v tranzitu, z namenom izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja (prevoza tujcev, ki naj bi bili brez dovoljenja za vstop v Slovenijo namenjeni v Italijo). Zato je po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obtoženec begosumen. Razumno je tudi sklepanje, da v hudodelskih združbah obstaja interes, da se s preprečevanjem razkritja udeležencev, pomaga drugim članom združbe, pri skrivanju in izogibanju kazenskemu postopku, česar pa pavšalne pritožbene navedbe obtoženčeve zagovornice, nikakor ne morejo omajati. Sodišče poudarja, da je za hudodelske združbe značilna delitev vlog, in ni potrebno, da bi se morali udeleženci med drugim poznati ali biti v stikih z drugimi člani takšne združbe. Pritožbeno sodišče je tudi že večkrat predhodno pojasnilo, da navedbe pritožnice, da okoliščina, da se obtoženi nahaja na območju EU (Evropske unije), nikakor ne morejo prepričati, da razlogov begosumnosti pri obtoženem ni.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obtoženi s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval. 8. Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj okoliščin (tako objektivnih kot subjektivnih okoliščin) ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sklepalo, da naj bi si obtoženi, ki je brez redne zaposlitve in sredstev za preživljanje, le-ta pridobiva s kriminalno dejavnostjo.

9. Tako ugotovljene objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja (prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od 3 do 15 let in denarna kazen) izkazujejo, da gre za eno težjih kaznivih dejanj. Kot subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na obtoženčeve osebne lastnosti (vztrajnost, trdna odločenost, premišljenost in koristoljubnost pri izvršitvi kaznivega dejanja) in obtoženčeva brezposelnost, in dejstvo, da nima lastnih sredstev za preživljanje (preživlja se s priložnostnimi deli), in je brez vsakršnega premičnega in nepremičnega premoženja, po prepričanju pritožbenega sodišča, v medsebojni zvezi razumno utemeljujejo sklep, da je obtoženčeva ponovitvena nevarnost izrazita. Takšnih zaključkov sodišča pa ne morejo izpodbiti niti pritožbene trditve zagovornice, o obtoženčevem prejšnjem življenju, predhodni nekaznovanosti in skrbi za bolno mater, ki se na podlagi vsega navedenega izkažejo kot neutemeljene. Zato je po oceni pritožbenega sodišča nedvomno utemeljen sklep, da je ponovitvena nevarnost pri obtoženem realna in konkretna.

10. Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obtoženega, pritožba ne more izpodbiti s posplošenim navajanjem, da pripor ni nujen, neogiben in sorazmeren ukrep. Sodišče prve stopnje se je razumno opredelilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obtoženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov, in ki ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih mej, odtehta poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, pri čemer po oceni pritožbenega sodišča ne bi bil primeren niti noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep, temveč je ukrep pripora v obravnavanem primeru tako neogiben kot tudi sorazmeren ukrep.

11. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornice obtoženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Če bo za obtoženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.